Pišem primorskim ribičem

Spoštovani kolegi ribiči, člani ZRD Primorske!

Vsem članom ZRD Primorske moram pisati osebno, ker je vam enako pisal g. Marko Lipovž, predsednik RD Renče, pisal pa je v glavnem o meni in o mojem značaju. Tako nedostojnega pisma še nisem videl. Ko med drugim pravi, da sem bojazljiv, mora biti gotovo g. Lipovž zelo pogumen, da napiše toliko klevet o nekom, s katerim ni še nikoli govoril.

No, pa poglejmo, kaj piše o meni:

-poveličujem RD Tolmin

-zaničujem druge članice RD

-slepo in trmasto vztrajam in želim voditi ZRD Primorske

-sem nespoštljiv, zaničevalen in nekorekten

-potrebno me je moralno obsojati

-izkažem namišljeno vodilno  vlogo RD Tolmin v upravljanju ZRD Primorske

-sem krivičen in bojazljiv

Dovolite, da najprej pojasnim o svoji vlogi v ZRD Primorske. Leta 2003 so me druge članice prosile, da prevzamem funkcijo predsednika ZRDP. Poleg tega so me tudi izvolili v UO ZRS. Najprej sem s pomočjo g. Svetom Prelovcem (RD Soča), g. Lojzetom Bizjakom (RD Koper) in g. Tonetom Jesenškom (RD Tolmin) pripravil Pogodbo in Statut ZRD Primorske, ki ju je skupščina potrdila. Ponosen sem, da smo takrat poleg tega naredili dve stvari: ustanovili smo fond soških postrvi in lipanov, kot drugo pa smo rešili jadransko potočno postrv iz Rižane.

Fond smo ustanovili zato, da so te ribe lahko dobile druge članice, ki jih niso imele. Od začetka je te ribe dajala samo RD Tolmin, kasneje pa nekaj postrvi tudi RD Ajdovščina.

Po mojem mnenju je bila rešitev rižank še bolj pomembna. S Fakulteto z biotehniko smo se dogovorili za projekt, da bomo raziskali postrvi v vseh rekah in potokih Primorske. Hoteli smo videti, ali so še kje genetsko čiste soške postrvi in ali so kje tudi jadranske potočne postrvi. Vse potočne postrvi v rekah Primorske so bile prinesene; iz atlantskih ali iz donavskih rek. Dobili smo jadranske postrvi v Rižani in je g. Dušan Jesenšek uspel dobiti dovoljenje za vzrejo teh postrvi, ki se jih lahko vlaga v Rižano. Že dolgo let uspešno sodelujemo RD Koper in RD Tolmin za njihovo vzrejo. Sicer pa ribiči kar vprašajte ribiče iz RD Kopra, kako čudovite so te ribe. Če se kdo potrudi, jih lahko vidi kot plemenke v mali ribogojnici v Tolminu.

Na koncu mojega mandata, tako v ZRD Primorske kot tudi v ZRS, nisem hotel nadaljevati, ker sem imel dovolj dela v RD Tolmin. Člani ZRDP so v RZS izvolili g. Berlota, v ZRDP pa so hoteli, da nadaljujem. Skoraj sem ostal predsednik ZRDP, a mi je uspelo dobiti g. Marjana Repanška iz RD Idrija in na moj predlog je bil na skupščini ZRDP izvoljen za predsednika in odlično je opravil svoj petletni mandat. Članice ZRDP so za njim izvolili g. Berlota, verjetno zato, ker je bil istočasno član UO RZS.

Jaz o ZRDP nisem več razmišljal, saj sem imel dovolj dela in veliko problemov v RD Tolmin. Visoke funkcije me nikoli niso zanimale, bolj pomembno mi je, da nekaj pametnega narediš. Zakaj je dal ostavko g. Berlot ne vem in zakaj je bil dogovorjen g. Costantini za predsednika, ne vem. Ravno takrat sem dobil možgansko kap in nekaj mesecev sem bil v bolnici in doma, bil pa sem prepričan, da ne bom več niti predsednik RD Tolmin, še manj pa nisem razmišljal, da bi vodil ZRD Primorske, kot si predstavlja g. Lipovž!

No, ker g. Lipovž toliko govori, kako so vse članice ZRDP enakovredne, se strinjam. Takoj po prvem njegovem pismu, je zahteval UO RD Tolmin, da morajo vse članice plačati enako članarino. Saj moramo biti enakovredni, kajne g. Lipovž? UO RD Tolmin je zahteval, da moram to predlagati na prihodnji skupščini ZRD Primorske, a kot veste, do tega ni prišlo. Že prvo pismo g. Lipovža je člane našega UO razburilo. Vsi so poznali, da je delovanje ZRDP normalno in vsako leto se opravi vse delo po programu; tabor mladih ribičev, liga tekmovanja članov in mladincev in izobraževanje. Ravno tako je bilo do takrat skrbno gospodarjenje, saj je trenutno na računu ZRDP nad 12.000 EUR.

Po drugi strani so člani UO kritizirali, da g. Costantini ni pravočasno skliceval UO in skupščino ZRDP. To za predsednika ni primerno. Tako jaz, kot vsi drugi v RD Tolmin, bi bili veseli, da se izvoli drugega predsednika. Če bi to predlagal normalno v skladu s statutom g. Lipovž, bi mi ne imeli nič proti temu. Ker vem, da je sedaj on neformalni vodja ZRDP, bi bilo lepo, da bi korektno sam kandidiral in mi bi ga podprli.

In kaj je on naredil? Kolikor sem slišal, je tajno sklical alternativno skupščino dovolj članic ZRDP in predlagal nove funkcionarje UO. Veste g. Lipovž, ker vedno govorite o enakopravnosti vseh članic ZRDP, ali je bila RD Tolmin enako enakopravna, ko je izvedela v prvi sekundi, da je nekdo kandidiran za predsednika in že v naslednji sekundi je bil izvoljen!? In proti sta bila samo delegata RD Tolmin. Res neverjetna demokracija, 40% primorskih ribičev ne sme vedeti, kdo bo naš novi predsednik!

Ko je bila ta skupščina končana, nismo mislili ne jaz ne drugi člani UO RD Tolmin, da bi veljavnost te skupščine ugovarjali. Že prvi naslednji delovni dan pa je novo vodstvo ZRDP začelo z mobingom nad g. Costantinijem in je hotelo takoj dobiti ves arhiv in žig  ZRDP. Vedel sem, da je bila že ta skupščina nelegalna glede na Zakon o društvih in na Statut ZRDP, zato pa sem od g. Costantinijem zahteval, da mora on delati zakonito. Arhiv in žig bo lahko predal novemu predsedniku, ko bo ta registriran in ko bo dobil zapisnik skupščine. Ni pomagalo, g. Costantini je hotel kljub temu vse oddati. Zato sem predlagal UO RD Tolmin, da sprejmemo sklep, da stari predsednik ne sme ničesar oddati, dokler ne bo registriran nov predsednik.

Kljub temu je hotel g. Costantini še vedno peljati vse. Zato sem moral iti do advokata, da je pripravil pravno mnenje o tej zadevi in zelo hitro sem sklical sejo UO RD Tolmin. Na koncu smo bili na UO enotni, da smo enakopravna članica ZRDP in ne smemo dovoliti tako nezakonito delovanje. Sklep UO RD Tolmin ste vsi dobili.

Moram pa še nekaj povedati članom ZRD Primorske. G. Lipovž ves čas govori o 2.000 EUR za proslavo o 60 obletnici ZRDP. Ko smo imeli 50. Obletnico, sem jaz pripravil zbornik, ki ga verjetno lahko vidite v vaših RD in upam, da jo bo še kdo v ZRDP pripravil za kakšno obletnico. Poleg tega smo pripravili veliko proslavo v Ilirski Bistrici. Za  60. Obletnico ZRDP ni nihče pripravil ne zbornika in ne proslave, hvala bogu da je vsaj g. Costantini pripravil 61. obletnico. Jaz takrat sploh nisem o tem razmišljal, bil sem namreč predsednik organizacijskega odbora za odprtje nove ribogojnice v Tolminu. Ne spomnim se, kdaj me je takratni predsednik ZRDP, g. Costantini prosil, da bi zraven imeli tudi proslavo ZRDP. Povedal sem mu, da to lahko naredimo, seveda za normalno ceno. Če bi me bil kdor koli iz ZRDP poklical, da ta cena ni sprejemljiva, bi mu bil povedal, da pač potem te proslave pri nas ne bi bilo. Že tako smo imeli cel tisti dan pri nas nad 500 ljudi in vsi so lahko poleg drugega jedli in pili. Sicer pa smo ob velikih finančnih problemih tudi tistega leta plačali v ZRDP 3.600 EUR, torej precej več, kot je stala proslava ZRDP.

Poleg tega je g. Lipovž napisal, da je bilo za lansko skupščino »enormno plačilo gostinskih uslug …in sicer bilo je plačanih 44 kosil.« Preveril sem. V gostilni »Pri Mimici« na Vogrskem je bilo plačanih 20 kosil in nekaj pijače za skupaj 255,20 EUR. Veste g. Lipovž, vaša resnica je zelo šepava!

»…zaradi bojazni, kaj bo novo vodstvo odkrilo v finančnem poslovanju ZRDP«, kot govori naprej G. Lipovž, moramo pa res postati malo bolj previdni in bom predlagal UO RD Tolmin, da na naš račun naročimo uradno revizijo finančnega poslovanja ZRDP. Za vsak slučaj!

Vsem primorskim ribičem želim srečo in radost za nove praznike in veliko veselja pri ribarjenju v 2017.

Lepo pozdravljeni.

Lucijan Rejec

And Where Are The Marble Trout...

In the summer of 1987 Stane, then president of the Angler’s Club of Tolmin (Ribiška družina Tolmin), gave me a call. He told me that in the middle of August two special fly-fishermen would visit the Tolminska (the Tolmin region). Men who had written books about fly-fishing from all over the world and reports in the biggest angler magazines. They were to fish in the waters of Tolmin for a whole week as they wanted to see the fabled marble trout for the first time. Stane was keen to find a good fishing guide that could lead them along the Soča and its tributaries. Many members of the club were good fishermen, but the problem was language. Besides Slovenian, most of the older members spoke only Italian, while students in the post-war schools had not learned many foreign languages. But Stane knew that my work took me to many countries and that I also spoke English. I immediately agreed to help when he asked me.

I had been a passionate fisherman since my youth, but by 1987 I had been working in Nova Gorica for several years and had little time for fishing. I also lived in Nova Gorica during the week and only came home to Tolmin on Saturday mornings. I could only fish on the weekends, so I keenly accepted Stane's invitation as it meant I would be able to fish all week. I quickly arranged my vacation and was set.

With Stane we arranged for me to come to penzion Šterk at Most na Soči directly after work on Friday evening. There I would meet these two famous fishermen and we could make a plan for the rest of the week. I came indeed, but saw that there was another gentlemen present whom I had not met before. This was Mr Marjan Fratnik, born in Most na Soči but a resident of Milan since the end of the Second World War. I greeted Mr Fratnik and both famous fishermen, but Mr Fratnik immediately began questioning me. Where was I from? I quickly saw that he was asking because he had noticed my surname and when I told him, he revealed that in Gorica he had been a classmate of my eldest brother. He was thrilled. He told me how well my brother Vladimir had done at school and how during the holidays he would visit our house in Nemški Rut. Vladimir liked to hunt dormice and my Grandmother cooked them for the two of them and they both enjoyed eating them. I was very surprised by this news, as no one had ever told me much about my eldest brother. He had been born 24 years before me and died young, long before I was even born. Later Mr Fratnik would tell me tales of him many more times.

Mr Fratnik was the first to bring well-known fishermen from the developed Western countries to the Soča. Slovenia was then part of the communist Yugoslavia and Western tourist fishermen did not like to visit. The exceptions were the Italians, for they were our neighbors, and their fishermen had begun coming across already in the 1960s — but they were not very numerous. But Mr Fratnik always came and was also a member of our Angler's Club. Before the Second World War his father had had a lease on the river Bača and there Mr Fratnik had already caught his first trout when he was 16 years old. He was already a fly-fisherman and there were few of them in those days. Later, while living in Milan, he fished around the world, met many famous fly-fishermen and himself became famous. He created the well-known F-Fly, which helps when no fish would take the bait anymore.

That evening I also became well acquainted with Mr Price and Mr Martin. We spent most of the evening talking of the marble trout and both gentlemen could hardly wait to meet this famous trout. Mr Fratnik was very sorry that he would not be able to fly-fish with us, for he had to return to Milan, but promised us that he would be back at the end of the next week to hear about our experiences on the rivers.

The next morning I took the Englishman and the American to the Soča. We caught greylings and trout, but none of the trout were marbles. I felt quite upset that we could not catch them. I did catch a smallish trout that had something of a marbled pattern, but she was a hybrid like most of the others. Even more of the fish we caught were brown and rainbow trout. The next day we headed to the Soča canyon and the Bovec area. Again, we caught many beautiful fish, but no marble trout. Mr Martin and Mr Price both enjoyed the river and the nature, but I could tell that they were becoming more and more disappointed at not seeing any of the elusive marbles. To distract them from their disappointment, I constantly talked of local particularities and quite a lot about the history of the Tolminska. When we stood atop the Italian charnel house in Kobarid I pointed out the Soča and the First World War Soča front (Isonzo front). I mentioned that Ernest Hemingway had been on the Italian side and that the experience had inspired him to write his book, "A Farewell to Arms". Mr Martin enthusiastically told me that he would write his own book about fly-fishing on the Soča and title it, "On the Trail of Hemingway."

Every evening we would dine late into the night at Šterk's in always president Stane would join us, as well as often the fishing rangers Mr Fischione and Mr Gorjan. Both rangers were also excellent fishermen and gave me recommendations where we should go to try and catch some marble trout. I spent all my time translating from Slovenian to English and back. In this way Darrel Martin and Taff Price learned of many fishing adventures, but we had the loveliest time when Fischione and Gorjan started to sing. They sang well, and both Slovenian and Italian songs. I felt rather embarrassed that I was quite tone deaf. In the middle of the week another Italian fisherman from Firenze joined us and proved pleasant company.

After that we fly-fished on the Idrijca, Trebuščica, Bača and Tolminka rivers. The Italian fisherman joined us on the Tolminka. I do not remember his name, but at the end of this fishing holiday, he gave me his fly rod, which I liked very much and use to this very day. I took them into the Tolminka gorges, for I was sure that at least in that deep canyon we would be able to catch some marble trout. The gorges are very deep and it is impossible to proceed upstream by simply following the river; sometimes it is too deep, other times rocks do not permit passage. One has to return to the road over and over, walk a ways and then return down to the river. First I would take one fisherman down, then return to lead the second, and then the third, one after another. I explained to each that he must climb up to the road when he could go no further upstream. I would collect them all on the roadside at the end. The Tolminka demands a lot of caution, for the trout are very beautiful and large, but also very shy, and when they spot a person they immediately hide. One always has to fly-fish against the current and, if possible, while kneeling or crouching to break up one's silhouette. Because of the refraction of light when it hits the water, fish cannot spot a fisherman at an acute angle downstream, for they always swim facing upstream.

Once I had arranged all the fishermen along the Tolminka, I calculated that they would be able to fly fish at least two or three hours. So I drove ahead and stopped just before Polog and went down to the river myself. I caught many trout, but released them all. Until then I had been in the habit of taking every fish that was large enough, and once I had caught the three permitted, I would stop fishing. All the fishermen I knew did the same. But on this fishing holiday I noticed that Darrel and Taff released all the fish they caught. So I also released all my fish, which I had never done before. Since I had been a child, the catch had been important to me and I liked eating the fish I caught. This had been the reason to even begin fishing! Well, now I saw that in the West even fishing could be simple sport and the catch no longer crucial.

After about two hours, however, I caught a large trout, more than 50 cm long. It was beautiful, but it was a hybrid. I spent a long time thinking about whether to release it, but in the end I killed it. I wanted the foreign fishermen to see such a beautiful trout and I also wanted to eat it at home. I returned to the road and as I drove back I picked up the other three fishermen. Already there they let me know that they had had an excellent sport, but alas none of them had caught a marble trout. I showed them my trout and they agreed it looked beautiful, but I could feel that the Englishman and the American look at me as though I was a bit of a barbarian. I did not get the same feeling from the Italian.

Before the last fishing day we spent the evening at Šterk's in deep discussion about what to do. True, both Mr Martin and Mr Price had enjoyed a week of fine fishing, but they were disappointed that they had not found the famous marble trout. Even I was desperate. I don't know who came up with the idea, probably it was Stane, that I take the two fishermen to the Zadlaščica. It must have been the first time I had heard that the Zadlaščica stream had only pure marble trout! They had been discovered in 1985 when Mr Fischione, on his initiative and with the permission of president Stane, took Dr. Ocvirk, Director of the Fisheries Research Institute in Ljubljana, to that stream.. This institute had by then already spent three years carrying out the first serious research project on the marble trout in its Kobarid fish farm. Broodstock marble trout were caught by electrofishing in the Soča, Koritnica and Tolminka rivers, brought to the fish farm and stripped of their roe. In 1985 these young marble trout were already big enough for Dr. Ocvirk to understand how they even looked and how marble trout grew. When Mr Fischione brought Dr. Ocvirk and his team to the Zadlaščica they caught around 80 trout and when the Doctor checked them, they realized that all were pure marble trout! By then they had already checked all the rivers in the Littoral (Primorska) and everywhere they had found plenty of hybrids but no marble trout. Fishermen had almost annihilated the marble trout by stocking brown trout in these rivers over the last century.

At that time, in 1987, when I was guiding Mr Taff Price and Mr Darrel Martin around our rivers, we could still fish in the Zadlaščica. I was excited to take the two famous anglers to the Zadlaščica and there was plenty to see. We caught marble trout, one after another, each more beautiful than the last. They were not large, but they were perfect and, most importantly, all of them were real, pure marble trout!

I was exceptionally satisfied to have saved the pride of the marble trout, the Angler's Club of Tolmin, and not least my own. That last evening Mr Fratnik also came to Šterk's from Milan and we celebrated our marble trout late into the night.

SP6 In kje so soške postrvi?

Poleti leta 1987 me je poklical Stane, takratni predsednik Ribiške družine Tolmin. Povedal mi je, da bosta sredi avgusta prišla na Tolminsko dva posebna muharja, ki sta o muharjenju iz celega sveta pisala knjige in reportaže v ribiške revije. Eden je bil Anglež, Mr. Taff Price in drugi Američan, Martin Darell. Muharila naj bi po vseh tolminskih rekah cel teden, saj sta hotela prvič videti slavno soško postrv. Stane pa je hotel dobiti dobrega ribiškega vodnika, da bi ta dva slavna ribiča vodil po Soči in njihovih pritokih. Mnogi člani Ribiške družine Tolmin so bili dobri ribiči, problem pa je bil z jezikom. Večina starejših članov je znalo italijansko, v šolah po vojni pa so se učenci in dijaki malo naučili tujih jezikov. Stane pa je vedel, da sem jaz zaradi svojega dela hodil po mnogih državah in sem znal govoriti tudi angleško. Ob njegovi prošnji sem takoj pristal.

Strasten ribič sem bil od otroških nog. Takrat sem pa že nekaj let delal v Novi Gorici in nisem imel toliko časa za ribolov. V Novi Gorici sem tudi živel med tednom in sem prišel domov v Tolmin šele ob sobotah zjutraj. Na ribolov sem lahko šel šele za vikend. Z veseljem sem zato sprejel to Stanetovo vabilo, saj bom lahko ribaril cel teden in dopust je bil hitro urejen.

S Stanetom sva se dogovorila, da naj pridem na petek zvečer direktno po službi v penzion Šterk na Mostu na Soči. Tam bi spoznal oba slavna ribiča in lahko bi pripravili načrt za cel teden. Res sem prišel, a sem videl, da je tam bil še en gospod, ki ga prej nisem poznal. To je bil g. Fratnik, rojen v Mostu na Soči, a je že od konca druge svetovne vojne živel v Milanu. Pozdravil sem g. Fratnika in oba slavna ribiča, a me je g. Fratnik takoj začel spraševati od kje sem doma. Hitro sem videl, zakaj me je spraševal, opazil je namreč moj priimek in ko sem mu povedal od kje sem doma, mi je razkril, da je bil v Gorici sošolec mojega najstarejšega brata. Bil je navdušen. Povedal mi je, kako je bil moj brat Vladimir dober v šoli in kako je med počitnicami prihajal v Nemški rut v našo hišo. Vladimir je rad lovil polhe in obema jih je pripravila moja stara mama, da sta jih oba z veseljem jedla. Mene je to zelo presenetilo, saj mi še nihče ni pripovedoval o mojem najstarejšem bratu, bil je namreč 24 let starejši od mene in umrl je mlad, mnogo prej, kot sem se jaz rodil. Kasneje mi je g. Fratnik o njem še velikokrat pripovedoval.

G. Fratnik je bil prvi, ki je pripeljal na Sočo znane muharje iz razvitih zapadnih držav. Slovenija je bila del komunistične Jugoslavije in seveda zapadni turistični ribiči tja niso radi prihajali. Izjema so bili Italijani, saj so bili naši sosedi in so prvi ribiči prihajali že v 60-ih letih prejšnjega stoletja, a prav veliko jih ni bilo. G. Fratnik pa je vedno prihajal in bil je tudi član naše ribiške družine. Pred 2. Svetovno vojno je imel njegov oče zakup reke Bače in tam je G. Fratnik že ujel prvo postrv, ko je bil star 16 let. Bil je že muhar in takih je bilo takrat malo. Kasneje, ko je živel v Milanu, je muharil po vsem svetu, spoznal je mnogo slavnih muharjev in tudi sam je postal slaven. On je naredil slavno muho F-muho (F-Fly), ki pomaga takrat, ko nobena riba ne prime.

Tisti večer sem dobro spoznal tudi g. Price in g. Darell. Največ smo govorili o soški postrvi in oba gospoda sta komaj čakala, da bosta spoznala to slavno postrv. G. Fratniku je bilo žal, ker ne bo mogel muhariti z nami, saj je moral oditi nazaj v Milan, obljubil pa nam je, da se bo vrnil konec naslednjega tedna, da bo videl, kaj se nam je na rekah dogajalo.

Naslednji dan zjutraj sem odpeljal Angleža in Američana na Sočo. Ujeli smo lipane in postrvi, ampak nobena postrv ni bila soška. Bilo mi je kar hudo, da je ne dobimo. Jaz sem sicer ujel eno manjšo postrv, ki je imela nekaj marmornega vzorca a bila je križanka kot večina drugih. Še več pa smo ujeli potočne postrvi in šarenke. Naslednji dan smo odšli tudi v kanjon in na Bovško. Ujeli smo, tudi lepe ribe, a soške postrvi nismo dobili. G. Darell in g. Price sta bila sicer navdušena nad reko in naravo, a opazil sem, da postaja vse bolj razočarana, ker nisva mogla dobiti soške postrvi. Da ne bi bila preveč razočarana, sem ju stalno govoril a raznih posebnostih in precej o zgodovini na Tolminskem. Ko smo stali na vrhu italijanske kostnice v Kobaridu, sem jima kazal Sočo in soško fronto v 1. Svetovni vojni. Omenil sem, da je bil na italijanski strani tudi Ernest Hemingway in da je o tem napisal knjigo »Zbogom orožje«. G. Martin Darell mi je navdušeno rekel, da bo napisal svojo knjigo o muharjenju na Soči in njen naslov se bo imenoval: »Na mojih sledeh o Hemingwayu.«

Vsak večer smo pozno večerjali pri Šterku in vedno je prišel zraven predsednik Stane, ponavadi pa tudi ribiška čuvaja g. Fischione in  g. Gorjan. Oba čuvaja sta bila dobra ribiča in sta mi predlagala, kje naj še lovimo, da ujamemo kakšno soško postrv. Jaz sem ves čas prevajal iz slovenščine v angleščino in obratno. Tako Martin kot tudi Taff sta tako lahko zvedela mnogo ribiških dogodivščin, še najlepše pa je bilo, ko sta Fischione in Gorjan začela peti. Pela sta dobro in to slovenske in italijanske pesmi. Meni je bilo kar hudo, ker nimam posluha. Sredi tedna se je pridružil tudi še en italijanski ribič iz Firenc in je bilo prav prijetno.

Potem smo muharili na Idrijci, na Trebuščici, na Bači in na Tolminki. Na Tolminko je šel zraven tudi italijanski ribič iz Firenc. Njegovega imena se ne spomnim, a na koncu teh ribolovnih počitnic, mi je podaril svojo muharico, ki mi je bila zelo všeč in še danes jo uporabljam. Peljal sem jih v kanjon Tolminke, saj sem bil prepričan, da bomo vsaj tam ujeli kakšno soško postrv. Kanjon Tolminke je zelo globoka, in ni možno napredovati samo po reki; od časa do časa je pregloboka, naprej pa ne pustijo skale. Zato je treba zopet iti navzgor do ceste, hoditi nekoliko naprej in se spet spustiti do reke. Najprej sem peljal navzdol prvega ribiča in sem se vrnil na cesto in naprej sem peljal navzdol drugega ribiča in enako sem napravil s tretjim. Vsakemu sem dopovedal, da mora priti navkreber na cesto, ko ne more iti naprej. Na cesti bom na koncu  vse ribiče pobral. Na Tolminki je treba biti zelo previden, postrvi so zelo lepe in tudi velike, a so zelo plašne, ko opazijo človeka, se takoj skrijejo. Vedno je treba muhariti proti toku reke navzgor in če je možno in je treba tudi klečati. Kot svetlobe iz vode in zraka ni enak, zaradi tega ribe ne morejo opaziti ribiča na ostrem kotu navzdol, one namreč vedno stojijo proti toku navzgor.

Ko sem razporedil vse ribiče na Tolminki, sem računal, da bodo lahko muharili vsaj dve do tri ure. Zato sem šel oziroma vozil naprej in sem se že tik pred Pologom spustil na Tolminko. Ujel sem precej postrvi, a sem jih izpustil. Do takrat sem uplenil vsako ribo, ki je bila dovolj velika in ko sem uplenil tri, sem nehal z ribolovom. Enako so delali vsi drugi ribiči, ki sem jih poznal. Na tem ribolovu sem pa takoj opazil, da Martin in Taff spustita vse ribe. Zato tudi jaz nisem uplenil nobene ribe, kar se mi nikoli prej ni zgodilo. Že od otroških let mi je bil plen pomemben in zelo rad sem jih jedel. Zaradi tega sem se sploh lotil ribariti. No, zdaj sem pa videl, da je na zapadu že tudi ribolov lahko samo šport, plen pa ni bil več pomemben.

Po približno dveh urah pa sem ujel veliko postrv, dolgo nad 50 cm. Bila je lepa, ampak bila je le križanka. Dolgo sem razmišljal, ali jo spustim a na koncu sem jo ubil. Hotel sem, da tuji ribiči vidijo tako lepo postrv in tudi, da jo bomo lahko doma pojedli. Vrnil sem se na cesto in ko sem vozil nazaj sem pobral vse tri ribiče. Že tam so mi povedali, da so imeli odličen ribolov, a na žalost ni nihče dobil soško postrv. Pokazal sem jim mojo postrv, rekli so, da je lepa, a čutil sem, da me Anglež in Američan malo gledata kot barbara, pri Italijanu pa nisem imel tega občutka.

Pred zadnjim ribolovnim dnevom smo zvečer pri Šterku na veliko razmišljali, kaj naj naredimo. Res sta imela Martin in Taff lep ribolov cel teden, a bila sta razočarana, ker nista našla slavne soške postrvi. Tudi jaz sem bil obupan. Ne vem, kdo se je spomnil, po moje je bil Stane, da naj peljem oba ribiča na ribolov na Zadlaščico. Verjetno je bilo to prvič, ko sem izvedel, da so v potoku Zadlaščici samo čiste soške postrvi! Odkrite so bile leta 1985, ko je g. Fischione na svojo pobudo in z dovoljenjem predsednikom Stanetom peljal na ta potok dr. Ocvirka, direktorja Zavoda za ribištvo v Ljubljani. Ta zavod je takrat že tri leta izvajal prvi resen raziskovalni projekt o soški postrvi v svoji ribogojnici v Kobaridu. Plemenke soške postrvi je z elektro ribolovom  odlavljal na Soči, na Koritnici in na Tolminki, jih prinašal v ribogojnico in jih je osmukal z ikrami. Leta 1985, so bile te nove mladice soške postrvi že dovolj velike, da je dr. Ocvirk spoznal, kakšne sploh so in kako rastejo soške postrvi. Ko je g Fischione pripeljal dr. Ocvirka z njegovo ekipo na Zadlaščico, so ujeli okrog 80 postrvi in ko jih je pregledal dr. Ocvirk, je ugotovil, da so vse čiste soške postrvi! Do takrat so pregledali že vse reke na Primorskem in povsod so našli največ križanke, ne pa soške postrvi. Ribiči so z vlaganjem potočnih postrvi v sto letih skoraj uničili soške postrvi.

Takrat, leta 1987, ko sem vodil po naših rekah g. Taff Price in g. Martin Darell, smo še lahko lovili na Zadlaščici. Z navdušenjem sem zadnji dan peljal slavna ribiča na Zadlaščico in imeli smo kaj videti. Ujeli smo eno za drugo lepšo soško postrv in ujeli smo jih mnogo. Niso bile velike, bile pa so lepe in pomembno je bilo, da so bile prave, čiste soške postrvi!

Bil sem izredno zadovoljen, da sem rešil ponos soške postrvi, Ribiško družino Tolmin in na koncu samega sebe. Zadnji večer je prišel k Šterku iz Milana tudi g.Fratnik in dolgo v noč smo proslavljali našo soško postrv. 

Puč se nadaljuje

»Novi« predsednik je že takoj, že med prazniki, poklical »bivšega« predsednika in zahteval, da bo prišel že prvi delovni dan, to je v sredo, 2.11.2016 in bo prevzel dokumentacijo ZRD Primorske, predvsem pa njen žig. »Bivši« predsednik mu je povedal, da je dokumentacija zelo velika in je ne more pripraviti v sredo, ker mora cel dan delati v firmi Faronika d.o.o., kjer je on direktor. Dogovorila pa sta se, da lahko pride v četrtek ob 16h, ko bo lahko pripravil vso dokumentacijo.

V sredo zjutraj, mi je »bivši« predsednik to povedal. Moji možgani so res poškodovani, a ko sem to izvedel, so takoj šli v mode alarm! Pa kje je zapisnik »puč« skupščine, pa kaj pravi Zakon o društvih, in kaj pravi Pogodba in Statut ZRD Primorske!? Sedež ZRD Primorske gosti zastonj RD Tolmin v svojih prostorih. Popolnoma mi je logično, da bo šel ta sedež tja, kjer bo nov predsednik, oziroma, kot se bodo dogovorili pučisti. Za tako spremembo pa so pomembne nekatere formalnosti, ki jih določajo zakoni in statuti. Ali smo prišli kar na divji zahod?

»Bivšemu« predsedniku sem takoj povedal, da tako ne gre. On pa je vztrajal naprej, da hoče takoj oddati vse, da ne bo imel nikoli več probleme z ZRD Primorske. Ko sem ugotovil, da me ne bo poslušal, sem razmišljal naprej. Pregledal sem pogodbo in statut ZRD Primorske, saj sem ju največ sam napravil ob pomoči nekaj starejših pravnikov/funkcionarjev ZRD Primorske v letih 2003 in 2007. Pregledal sem Zakon o društvih in na konec sem poklical še na Upravno enoto v Tolminu. Odgovor je bil jasen. Najprej mora biti registriran nov predsednik na ustrezni Upravni enoti, enako tudi sedež. Zato sem pripravil predlog sklepa in obrazložitev za Upravni odbor RD Tolmin. Ker se je mudilo, sem predlagal korespondenčno sejo in sem poslal vabilo z gradivom s spletno pošto vsem članom UO RD Tolmin in predsedniku Nadzornega odbora. Prosil sem jih še, da mi odgovorijo do 10h naslednji dan, v četrtek, 3.11.2016.

Sedem članov UO RD Tolmin mi je sporočilo že do devetih zjutraj v četrtek, 3.11.2016, da ne dovolimo prenos sedeža ZRD Primorske kar po kavbojsko. To naj poteka legalno po Zakonu o društvih in po Statutu ZRD Primorske. Meni je bilo logično, da nista glasovala dva člana UO, ker sta bila vpletena v puč, eden pa dela ponoči in verjetno ni videl mojega emaila. Prej, kot sem pripravil pismo, sem še enkrat klical na Upravno enoto in so mi odgovorili, da mora biti prej najmanj registriran novi predsednik in mora skupaj z bivšim predsednikom napisati in podpisati prevzem ob pričah. Nato lahko odnese dokumentacijo. Moram pa vam povedati, da te dokumentacije ni možno odpeljati z avtom, ampak je treba pripraviti prikolico. Te dokumentacije se je v 62 letih ZRD Primorske kar precej nabralo! Nekdo bi lahko iz tega materiala napisal zgodovino te zveze, dvomim pa, da se bo to res zgodilo. Meni je čisto vseeno, kam bo ta dokumentacija šla, važno je, da gre legalno, bojim pa se, da jo bodo nekje uničili, kot se je to zgodilo v naši novi državi.

Sklep našega UO je tajnica pisno poslala »bivšemu« in »novemu« predsedniku ZRD Primorske, računovodkinji, tajniku, Upravni enoti Tolmin in vsem družinam ZRD Primorske. Posebej sem ustno opozoril tudi »bivšega« predsednika in računovodkinjo ZRD Primorske. Jaz nimam namena, da bi zaposlil varnostnike, upal pa sem, da bodo upoštevali naš sklep »bivši« funkcionarji ZRD Primorske.

»Bivši« predsednik ZRD Primorske mi je že kmalu sporočil, da hoče »novi« predsednik takoj isti dan priti in vzeti vso dokumentacijo, predvsem pa hoče imeti žig ZRD Primorske! Jaz sem »bivšega« opozoril, da ima sklep našega UO in naj ne odda ničesar. Saj niti zapisnika skupščine puča ni dobila niti naša družina niti on! Povedal mi je tudi, da bo verjetno zraven prišel advokat. Sam sem to itak računal, saj poznam, kako delujejo ti pučisti; normalnim ljudem je treba vliti strah!

Za isti dan ob petih popoldne je Blaž sklical sestanek skupine za projekt »Fishtrail« v naši pisarni. Nekoliko sem zakasnil, skoraj za deset minut. Ko sem prišel, je že bila tema, skozi okno pa sem videl, da je tam že precej ljudi. Ni lepo, da sem zamudil. Ko pa sem vstopil, sem ugotovil, da tam niso ljudje, ki sem jih pričakoval; bilo je štiri ali pet pučistov, »bivši« predsednik in računovodkinja ZRD Primorske. Bili so kar razburjeni in »bivši« mi je hitro rekel, da bodo hitro končali, drugi, ki bodo na našem sestanku, čakajo v gostilni. Umaknil sem se v sprednji prostor, na stol naše tajnice in sem počakal. Ko so končali in so odhajali, me ni pozdravil nobeden, razen z izjemo en funkcionar iz družine »Soča«.

Ostala sta računovodkinja in »bivši«, ker sta spadala v skupino našega projekta. Takoj sem videl, da sta prestrašena. Trdila sta, da njihov advokat pisno zahteva, da morata takoj oddati dokumentacijo in računovodkinja je poleg mene poklicala neko pravnico, ki je tudi trdila, da imajo pučisti prav. Ja strah je velik in »bivši« predsednik je rekel, da bo naslednji dan po delu sam pripravil prikolico in bo odpeljal dokumentacijo tja, kamor bodo rekli. Povedali so mu tudi, da se bo vnaprej pogovarjal samo z njihovim advokatom. Opozoril sem ga, da bo kaznovan v našem UO, če to stori. Ni pomagalo, bolj ga je bilo strah pučistov kot naš UO.

Preko noči sem razmišljal, kako bi opogumil »bivšega« predsednika ZRD Primorske. Razumel sem, da ga je bilo strah posledic, če ga bodo pučisti tožili. No, in kaj je narobe napravil? Ni pravočasno sklical UO in skupščino ZRD Primorske. In če ga kdo prijavi ustreznemu inšpektorju, lahko dobi globo za prekršek v vrednosti 140 EUR. Vse sekcije ZRD Primorske pa so celo leto delovale dobro in že dolgo ni bilo toliko denarja (nad 7.000 EUR) na njihovem računu. Ne vem, ali je on tem pučistom sploh povedal, da je bila 60. Obletnica ZRD Primorske že leta 2014, ko je bil prejšnji predsednik ZRD Primorske, ki je dal ostavko spomladi leta 2015. Namesto, da bi ga članice ZRD Primorske pohvalile, da je jeseni 2015 napravil to proslavo, bi ga danes pučisti hoteli tožiti! Vse to je delal brezplačno in zdaj se boji teh pučistov! Vnaprej naj se sami dokažejo, kaj znajo narediti. Da so na zadnji skupščini najprej sklenili, da bodo najprej jedli, zdaj je verjetno »novi« predsednik kar sam najel advokata brez pristanka UO ZRD Primorske! Kar bojim se, da hočejo takoj priti do računa in denarja ZRD Primorske.

Vedel sem, da jaz njega ne bom mogel opogumiti. Moral sem dobiti novo orožje. Že pred osmo zjutraj 4.11.2016 sem že bil v naši pisarni. Že prezgodaj sem klical advokata in dobil sem ga šele po osmih. Prosil sem, da je nujno in rabim vsaj pol ure, da razložim naš problem. Odgovoril mi je, da je zelo zaposlen, obljubil pa mi je, da me bo takoj poklical, če bo videl, da lahko dobi časa za pol ure.

Pazil sem, da je bil moj mobi ves čas ob meni. Naši zaposleni so zadnje dneve zelo zaposleni. Faronika prodaja na veliko, pripravljati pa je treba plemenke za njihovo svatovski  čas. Poleg tega je en delavec na bolniški. Moram reči, da dela v trgovini in v predelavi tudi direktor. Dopoldne so morali napolniti nad tono živih rib na naš kamion in Dušan ga je nato odpeljal v Ljubljano. Že drugi dan so pomagali naši ribiči iz Avstrije in delali so dobro. Mene pa je ves čas skrbelo, ali me bo advokat pravočasno poklical.

Advokat me je poklical ob dveh popoldne in takoj sem bil pri njem. Seveda sem že prej pripravil Pogodbo in Statut ZRD Primorske, pa gradivo zadnje skupščine in sklep UO RD Tolmin. Hitro sem mu na kratko in precizno povedal celo zadevo. Ko sem končal, mi je povedal, da mora gotovo zadevo preučiti, a na prvi pogled ta skupščina verjetno ni bila legalna. Če se spremeni dnevni red skupščine, je treba poslati novo vabilo z gradivi vsem članom in nova skupščina mora biti sklicana v toliko dnevih, kot piše v njihovem statutu. Poleg tega pa »bivši« predsednik ne sme nič narediti, dokler ne dobi vsaj zapisnika zadnje skupščine.

Ko mi je advokat to povedal, sem takoj preko telefona poklical »bivšega« predsednika. Upal sem, da z avtom in prikolico z vso dokumentacijo ZRD Primorske še ni odpeljal. Ko mi je odgovoril in mi je povedal, da mora še vedno delati v Faroniki, se mi je odvalil kamen iz mojega srca. Takoj sem mu razložil, da naj ne pelje in mu bom takoj dal telefon advokatu. Ta te bo opogumil, da ne boš delal zopet nelegalno, kot to delajo novi pučisti.

Razgovor po telefonu med advokatom in »bivšim« predsednikom ZRD Primorske je trajal dolgo. Ko sta končala, sem zopet vzel telefon sam in sem »bivšega« prepričeval naprej, da naj ne pelje dokumentacije in naj počaka, da mu bo po vikendu advokat  pripravil, kaj mora narediti. Poleg tega sem mu zagotovil, da bo imel za sabo podporo naše družine. Pristal mi je, da dokumentacije iz ZRD Primorske ne bo odpeljal.

Ko se bo začel v ponedeljek novi teden, bomo videli, kaj se bo dogajalo. 

Kako se napravi ribiški puč

Na 22. Seji Upravnega odbora Ribiške družine Tolmin so me nekateri člani kritizirali, da jim nisem poslal informacije, da je Nadzorni svet imenoval novega direktorja. To je moja krivda, res pa sem imel takrat druge zadeve in nekaj časa se nisem ukvarjal z našo ribičijo. Da se našim članom UO odkupim, bom opisal, kako se je napravil v petek, 28.10.2016 puč na skupščini Zveze ribiških družin Primorske.

Od predsednika ZRD Primorske so prišla vabila za Upravni odbor in skupščino v vseh 8 ribiških družin Primorske. V UO sta predsednik, tajnik in 8 predsednikov Ribiških družin Primorske in njihova seja je bila sklicana za 28.10.2016 ob 16:30 v gostilni »Dule« v Batujah v Vipavski dolini. Zbor skupščine, kamor pošlje vsaka primorska družina dva delegata, naj bi se začela na istem mestu ob 18:00.

Kmalu za tema vabiloma je prišlo v pisarno RD Tolmin v petek, 21.10.2016, več pisem iz RD Renče; za predsednika RD Tolmin, za predsednika ZRD Primorske in za predsednika Nadzornega odbora ZRD Primorske. Jaz sem vzel pismo za mene (predsednik RD Tolmin) in jo prebral. RD Renče je zahtevala, da se spremeni dnevni red skupščine in sicer, da se odstavi predsednika ZRDP in predsednika NO ZRDP. Oba predsednika naj bi bila negospodarna in nedemokratična, ker menda nista dovolila RD Renče inšpekcijo gospodarjenja v knjigovodstvu. Poleg tega predsednik ZRD Primorske že dolgo ni sklical seje Upravnega odbora. Vsako leto dobi ZRD Primorske iz osmih družin nekaj čez 8.000 EUR. Sredstva se porabljajo za nekajdnevni tabor ribičev mladincev Primorske, tekmovalna liga za ribolov ribičev mladincev in srečanja ribičev mladincev. Poleg tega je skupno organizirano izobraževanje novih ribičev, da lahko napravijo izpit. Druga sredstva so porabljena za seje UO in enkrat na leto za skupščino, največ za potne stroške in za večerjo po skupščini. Poleg tega se konec leta odobri nagrado tajniku 1.200 EUR, mentorju mladincev 600 EUR in enako vodju tekmovalne lige. Predsednik ZRD Primorske in predsednik NO ne dobita nič. Naša, tolminska družina ima največ članov in zato prispevamo kot članarino nekaj pred 3.600 EUR, torej okrog 40%. Poleg tega pa smo že leta 2003 predlagali, in vsako leto damo drugim družinam 5.000 soških postrvi in 2.000 lipanov; če bi jih morali drugi plačati, bi to znašalo 6.000 EUR.

No, jaz poznam te homatije in sem mnogokrat te puče slišal iz drugih ribiških družin. Ko sem prebral to pismo sem se namuznil, sem jo kopiral, enako tudi ves material za skupščino in vse je bilo pripravljeno na isti petek. Tajnica je to gradivo poslala vsem članom UO Tolmin. Jaz sem namreč sklical sejo našega UO za četrtek, en dan prej kot bo skupščina ZRD Primorske. Naš UO mora njihovo gradivo poznati in sprejme določene sklepe, če je potrebno in imenovati mora dva delegata za skupščino. Dva sklepa sta bila sprejeta in sicer za neke spremembe v tej druščini. No, vsebinske spremembe niso prišle na vrsto.

V petek popoldne je bilo lepo, sončno in toplo popoldne. Na take zadeve lahko peljem sam, da se vrnem kadar mi paše. Nisem pa imel vinjete. Začetek leta sem jo kupil in prej, kot sem jo prilepil, sem jo izgubil. Kupoval sem jih za tiste mesece, ko sem računal, da jo bom rabil, oktobra pa je nisem več imel. Poklical sem tajnika, ki stanuje na Čepovanu in mi je povedal, da bo v Tolminu vzel tudi predsednika NO, ki pride iz Kobarida. Tako sem ga počakal in skupaj smo odšli v Batuje. Po poti mi je tajnik povedal, da so na skupščino povabili tudi predsednika Zvezo ribištva Slovenije (ZRS).

Ko smo prišli do Batuje, je bilo na verandi že veliko ribičev. Okrog ene mize so bili mladi funkcionarji iz ribiških družin Renče, Soča (Nova Gorica), Ajdovščina in Ilirska Bistrica. Ob naslednji so bili predsednik ZRD Primorske in njen bivši predsednik in dva iz Idrije. Bil sem presenečen, zakaj pa je tu bivši predsednik! Saj je sam dal ostavko in zdaj brez veze prihaja sem. Zelo na glas sem ga vprašal: »Kaj pa ti delaš tukaj? Če bi jaz dal ostavko, bi me nikoli več ne bi videli tukaj!«

Nihče ni nič odgovoril, vsi so bili tiho in še bolj na glas sem isto ponovil. Vse tiho. Aha, to pa bo zanimivo! Sem skoraj najstarejši in vedno sem vse pozdravil, tokrat namenoma nisem, saj je normalno, da prvič pozdravijo daleč mlajši tiste starejše. In nihče me ni pozdravil iz sosednje mize. Naročil sem konjak in ob toplem soncu sem kadil cigaro in razmišljal. Torej tako, to ni bila zahteva RD Renč, ampak pripravljen je puč. Prav zanimivo bo, ko bom to prvič videl. Torej staro vlado bodo vrgli in nova, mlada vlada bo vladala na celih 8.000 evrih!? No, princip je enak, tudi če gre za milijarde in bilijone!

Prej, kot smo šli člani UO na sejo, sta prišla tudi predsednik in sekretar RZS in smo se pozdravili. V gostilni sobi je bila pripravljena miza v obliki podkve; najprej naj bi tu imeli sejo UO, za tem pa sejo skupščine. Ko sem stopil v sobo, sem takoj videl , da so vsi tisti iz Renč, Ajdovščine, Ilirske Bistrice in iz Postojne na desni strani in tako sem jaz sedel na levo in ob meni predsednik Idrije, Kopra pa še ni bilo. Na čelu so bili predsednik, tajnik in predsednik NO ZRD Primorske. Poleg tega pa je bilo spredaj še nekaj miz in pri eni je družba treh jedla, pila in glasno govorila. Zelo prijetna seja!

Takoj sem videl, da je na desni strani preveč ljudi. Opozoril sem predsednika, da je treba vse, ki ne pašejo zraven, takoj poslati ven. Predsednik je premalo odločen. Zahteval je, da lahko ostanejo, vendar ne morejo glasovati. Moram povedati, da bi jaz kot predsednik zahteval, da naj grejo ven vsi ki niso v UO, izključno predsednik in sekretar ZRS. Ne vem, ali predsednik ni vedel, kaj se bo dogajalo in bi res moral poslati ven vse firbce, da se ne bi pasli ko bo šel v svojo Custozo.

In seja se je pričela. Morali bi namreč potrditi zaključni račun za 2015 in enako na skupščini. Poleg tega je bila še finančna in vsebinska informacija v letu 2016 do 30.09. in potrditev nagrad za tajnika in vodje sekcij. V glavnem sta govorila predsednik Renč in nekaj manj iz Ilirske Bistrice. Dobre veste za koliko denarja gre in šlo je da je preveč stroškov za potne stroške, ampak enako, da smo imeli premalo sej, kar ne gre skupaj. Govorili so, da je bila leta 2015 preveč stroškov za proslavo 60. Obletnice ZRD Primorske, ker je stala 2000 EUR. Pa zakaj je predsednik dovolil, da je bila ta proslava skupaj z odprtjem nove ribogojnice v Tolminu! V glavnem je šlo za denar in hudo je bilo, da je bila v zaključnem računu 2015 izguba okrog 700 EUR, že sedaj pa je na računu in na depozitu nad 7.000 EUR. Ja, z malo denarja je vedno problem in koliko ljudi se mora s tem ukvarjati! Če pa izgubimo 5 milijard, tega nikogar ne zanima, predvsem ne v Sloveniji.

Nekaj časa sem poslušal in v svoj notes sem zapisal: »Smešnice, smešnice!«. Nato sem prosil za svojo besedo. Vedel sem, kako se bo končalo, nisem pa mislil, da bodo tako neučakani. Povedal sem jim naslednje: »Član tega UO sem že od leta 2000 in od 2003 do 2008 sem bil tudi predsednik. Denarja je zelo malo, nekoliko nad 8.000. Vsako leto je vsebina enaka in najbolj pomembno je delo z ribiči mladinci iz cele Primorske. Vse to preganjanje o teh majhnih stroškov je čista neumnost, še posebej, ker predsednik dela popolnoma zastonj. Ne zdi pa se mi v redu, da tako dolgo ni sklical skupščine. Zaradi mene, ga lahko vržete, vendar je zaključni račun v redu in ga bom potrdil!«

Govorilo se je še naprej in naprej, ampak nič takega, da bi bilo treba opisati. Ni vredno. Ko je predsednik predlagal potrditev zaključnega računa za leto 2015 sem dvignil roko in dvignil jo je tudi predsednik RD Idrija. Vsi ostali so glasovali proti in zaključni račun ni bil potrjen. Ko je predsednik videl, da ne more več delovati, je takoj dal svojo ostavko in je bila sprejeta. Nato je dal ostavko predsednik NO in nato še tajnik. Vlade ni bilo več.

Za konec je bila predvidena večerja. Vse zaposlene sem opozoril, da ni nikogar, ki bi plačal račun.

Zanimalo me je, kako bo šlo naprej.  Čez kakih 10 minut so že klicali delegate za skupščino. Takoj sem videl, da so bili pripravljeni. Bilo je pripravljeno predsedstvo in predsednik je takoj predlagal novega predsednika in nov Nadzorni odbor. Jaz sem prosil besedo in sem rekel: »Nikoli še nismo nekaj takega v ZRD Primorske doživeli in vedno smo se o novih funkcionarjih pogovarjali v svojih družinah. Poleg tega ne vem, ali je to legalno glede na pogodbo med RD Primorske in v Statutu, saj smo jih pripravljali, ko sem bil predsednik. Če bi bil vedel, kaj se bo zgodilo, bi jih pač prinesel.«

Predsednik predsedstva mi je takoj zabrusil: »Bomo šli pa na Upravno sodišče!«

No, zaradi mene lahko gre, če hoče, govoriti z njim pa mi je pod nivojem. No, predsednik ZRS ga je opozoril, da to govorjenje o sodišču ni primerno. Oba kandidata iz RD Tolmin sva vse glasovala proti. Nisem gotov, kako sta glasovala delegata iz Idrije, mislim da sta bila največ vzdržana. Vsi drugi so stalno glasovali za.

Novi predsednik ZRD Primorske je rekel nekaj besed, zapolnil sem si, ker je rekel, da bomo ribiške družine skupaj kupili »krape«!? Bog pomagaj, edino to sem si zapomnil.

Novi predsednik je predlagal edino vsebinsko točko in sicer da potrdimo večerjo. Vsi so bili za, samo midva iz Tolmina sva se vzdržala.

Tolminci smo odšli takoj, saj nismo potrdili večerje. Na poti pa smo stopili v dobro gostilno in nam je bilo bolj prijetno kot v tisti družbi.

V Tolminu, 30. Oktobra, 2016

Lipa in poroka

Skoraj gotovo se je prvič zgodila poroka pod rutarsko lipo!

Poročila sta se Yujin in Luka pod lipo 13. avgusta, 2016 ob 11:00

Vreme je bilo čudovito, enako tudi veselje 70 povabljenih. Odlična zakuska in soške postrvi ne smemo pozabiti!

Nevesta, ženin in svati so odšli in lahko se bom vrnil k soški postrvi.

LIPA

To je naša LIPA!

In ob naši LIPI je moj najmlajši sin. V soboto se bo pod to LIPO poročil.

Jaz se nisem poročil tam, ampak na Magistratu v Ljubljani. Ne poznam nikogar, ki bi se poročil pod LIPO v Nemškem Rutu. To poroko je predlagal Luka, moj najmlajši sin. Veseli me, da se zaveda svojih korenin, zgodovine, tradicije.

Kako stara je ta lipa? Res ne vem. Rekel pa bi, da je stara od 600 do 700 let. Naše prednike je pripeljal v Nemški Rut Oglejski patriarh iz Innichena na Tirolskem leta 1218. Čez dve leti bomo praznovali 800 let. Najprej so morali izkrčiti gozd, narediti cerkev in posaditi lipo. Vemo, da je lipa slovensko drevo, a enako je tudi na Tirolskem. Takoj, ko so prišli, verjetno niso takoj posadili lipo. Morda se je prva tudi posušila, kdo bi vedel. Glede na obseg, ki mere nad 8,5 m bi rekel, da je stara 650  +/-  50 let.

LIPA je videla mnogo stvari. Pod njo je uradoval Richter in vedno je imel zraven meč kot simbol svoje oblasti. Ko sem že hodil v nižjo gimnazijo v Tolminu, sem nekega dne prinesel ta meč v tolminski muzej in dali so mi ga v hiši pri Koroščevih, kjer je živel zadnji Richter Simon Kos, ki je umrl leta 1872. Na meču je letnica 1413. V muzeju, kjer lahko vidite ta meč, so mi povedali, da je nek strokovnjak iz Ljubljane ugotovil, da je bil meč narejen še prej. Tam nismo imeli župana ampak richterja, ki je bil poleg župana tudi sodnik in celo območje od Granta do Petrovega brda se je imenovalo Nemškorutarska Richterija. Ljudje so bili svobodni, niso imeli davkov in lahko so lovili divjad. To nam je uničil Napoleon in drugi, ki so sledili. Okrog leta 1850 je bila ukinjena Nemškorutarska Richterija in smo bili vključeni v Občino Grahovo.

Rutarji so me leta 1985 prosili, da pišem županu v Innichen. Župan, g.Josef Passler, mi je takoj odgovoril in nato sva se dogovorila, da pridemo na obisk. Šel je velik avtobus in so nas prijateljsko sprejeli. Leta 1988 so prišli oni v Rut in medsebojno se dobivamo do sedaj. Vedno ko pridejo Tirolci, imamo proslavo pod LIPO,

LIPA je imela dolgo tudi vrh. Pred več kot 200 leti se je zgodil velik požar in zgorela je tudi cerkev in LIPA. Vrh lipe so odžagali, a LIPA se je znova obrasla, v sredini pa je nastala luknja.

Ko sem bil otrok sem bil neprestano v in na LIPI. Spodaj je bila majhna luknja in smo lahko prišli skozi po trebuhu. Ko so bili moji otroci majhni bi lahko še prišli skozi. Mislil sem, da si niso upali, a včeraj mi je Luka povedal, da se je bal samo on, upala pa sta si starejši brat Aljoša in sestra Tina. Do danes pa se je luknja tako zmanjšala, da nihče ne bi mogel priti skozi. V moji mladosti smo imeli v LIPI posebno desko, preko katere smo splezali na vrh. Na eni veliki veji je bila tudi luknja, kjer sem jaz vedno sedel in sem imenoval, da je to moje stanovanje. Nekoč smo uspeli vzdigniti z lestvijo majhno mizo in smo jo spustili v luknjo, po njej pa še stole. Res smo imeli odlično stanovanje!

Še nekaj mi je ta LIPA zelo pomagala. Kot otrok nisem hotel jesti, mama in drugi pa so hoteli, da jem. Mučili so me! Po cele ure sem moral s sabo nositi krožnik s hrano. Ko me niso opazili, sem hrano nekam skril. Nekoč pa je neka krava brcnila neko skalo in pod njo je bil močnik. Tata mi je dal hlače dol, s šibo po zadnji strani in zaprt sem bil nekaj ur v kleti brez oken. To sem si dobro zapolnil in s takimi kravami se ni nikoli več zgodilo. Ko sem bil sam, sem hitro smuknil s hrano v LIPO in sem jo zakopal v zemljo. Nihče ni tega ugotovil, upam pa, da je zaradi tega LIPA nekoliko bolj zrasla!

Pred dvema letoma je žled zelo poškodoval LIPO. Mnogo vej se je polomilo in so jih strokovnjaki pravilno obžagali. Saj bo zrasla spet!

SP5 Kako sem spoznal soško postrv

Prvi mesec sem ribaril samo z blinkarico. Sem tu pa tam kaj ujel, a bistvenega uspeha nisem imel. Takrat ni bil dovoljen ribolov z blinkarico v Bači, po drugi strani pa je bil dovoljen v Koritnici. Kaže, da so starejši ribiči takrat menili, da muharjenje v takih majhnih potokih, kjer je polno dreves in grmovja ni možno ali vsaj težko. Sicer pa sami vemo, kako zoprno je, ko se ti muha zaskoči na visoki veji. Ko jo rešuješ, je že konec z ribolovom na tistem tolmunu. Hitro sem torej šel v Koritnico in tam sem lahko ulovil več rib kot v Soči. Bile pa so seveda zelo majhne in takrat so morale biti dolge nad 24 cm.

Že hitro sem se odločil, da bom moral preizkusiti tudi muharjenje. Že maja sva šla s kolegom, s tistim, ki sem mu pokazal ribolov z rokami, prav na Bačo. Prišla sva na reko pod viaduktom pri Grahovem. Kolega me je podučil na hitro teoretsko in nato mi je pokazal praktično muharjenje. Videl sem, da je bil uspešen in poskusil sem sam. Vsak lahko ve, kako si na začetku popolnoma nebogljen. Kljub temu sem takoj občutil popolnoma drugačen ribolov kot tisti z vijačenjem. Na skoraj vsak met je skočila riba. Seveda nisem znal zasekati v pravem trenutku in ribe so šle. Celo z zobmi sem držal vrvico, ker sem imel dve roki premalo! In vseeno sem na prvem muharjenju ujel dve postrvi! Bil sem presrečen!

Postal sem torej muhar in od takrat naprej sem pretežno ribaril na muho in zelo redko z vijačenjem. Z vijačenjem sem včasih ribaril, da bi ujel večje ribe, ampak od samega začetka je meni ostala lepota ribolova z muharjenjem.

Takrat smo lahko ribarili dvakrat na teden. Edino v Bači, Kneži in Koritnici smo lahko lovili trikrat na teden, če si lovil samo tam. Zato sem skoraj vedno šel gor in trikrat na teden je moja družina imela za kosilo postrvi. Šel sem v soncu, med vetrom in med dežjem. V Italiji sem si kupil eno nepremočljivo pelerino in tudi plašč. Če so bile vode previsoke, sem z avtom vozil tako daleč proti potoku, da je bila voda toliko majhna, da sem lahko muharil. Včasih sem bil res uspešen v takem vremenu. Jaz nisem videl rib, a one tudi ne mene. Muharil sem na velike nimfe iz večjih tolmunov in skoraj iz vsakega meta sem prijel ribo. Moram priznati, da sem morda takrat prijel nad 20 rib in več in sem vzel le največje. Danes med dežjem ne grem več na ribolov, a me prav mika, da bi to spet poskusil!

Moja učna doba v prvi legalni ribolovni sezoni mi je prinesla 61 uplenitih rib. Dodatno sem postal vesel z muharjem na lipana po 1. juniju v Soči. Lovopust lipanov je bil takrat od 1. decembra, do 31. maja. Že med drugo ribolovno sezono, leta 1973, pa sem uplenil kar 136 rib.

Zelo malo pa sem ujel soških postrvi. Morale so biti dolge nad 40 cm, lepo marmorirane in brez vsake rdeče pike. O tem bom kasneje veliko govoril. Nikoli pa nisem ujel res velike soške postrvi. Videl pa sem jih! Nekoč sem jo zagledal iz čolna na jezeru ob Mostu na Soči in metal sem za njo z blinkarico, a zavedal sem se, da iz tega ne bo kruha. Čoln mi je posodil kolega iz podjetja AET, ki ga je napravil sam in bil je zelo nestabilen. Tudi ne razumem, zakaj sem takrat ribaril iz čolna z visokimi ribiškimi škornji. Bilo je sredi aprila in pozabil sem na vse drugo, ko sem metal blinkar za veliko ribo. Nenadoma sem bil v vodi! Najprej sem vrgel palico nazaj v čoln in mislil sem, da bom hitro nazaj v čolnu. Vendar ni šlo. Bolj kot sem se spravljal v čoln, več vode je šlo v čoln, jaz pa nisem mogel. Ker nisem mogel priti v čoln, sem se z rokami prijel zadnji del čolna in sem računal, da bom z nogami priplaval čoln do obale. Noge sem imel v velikih gumijastih škornjih, ki so se napolnile z vodo in plavanje je šlo bolj globoko kot proti obali. Videl sem, da ne bom uspel.

Soča ima temperaturo vode v aprilu okrog 8 stopinj in me je začelo skrbeti. Prijel sem se čolna ob strani, ležal sem se na vodi, pritisnil sem čoln v vodo in sem se preobrnil v njega. Poleg mene, je prišlo v čoln še več kot pol vode. A kakor koli, takoj sem preveslal do brega, hitro sem stekel do avta, ga vžgal in hitro sem pripeljal domov. Vse sem slekel in tudi moja denarnica je bila na plavanju. Vse dokumente in denar sem obesil na vrvice za sušenje.

No, nisem obupal. Oblekel sem se suho in sem se vrnil z avtom nazaj k jezeru. S čolnom sem spet zaveslal na jezero. Velike soške postrvi ni bilo več, a ribaril sem naprej in neverjetno, ulovil sem soško postrv! Ni bila velika, ampak bila je daljša od 40 cm!

SP4 kako sem spoznal soško postrv

Med študentskimi leti v Ljubljani sem delal preveč drugih stvari in sem počasi pozabljal na ribolov. V počitnicah sem hodil od Berlina do Ohrida, včasih pa sem skočil tudi v Benetke. Leta 1968 sem prišel v službo v AET Tolmin. Kmalu sem se poročil, dobil prvega sina in šel tudi v JLA.

 Leta 1971 poleti me je nek kolega iz AET prosil, da ga peljem v mojo vas, kjer mu lahko pokažem, kje se dobijo gobe. Verjetno je bila nedelja in toplo sončno vreme. Ko sem peljal z avtom ob potoku, kjer sem nekoč na črno lovil ribe, sem mu to povedal. On se je začel krohotati in odgovoril, da bi pojedel vsako živo ribo, ki bi jo jaz ulovil z rokami! Da to enostavno ni možno! Da je on ribič v RD Tolmin in je moral iti na začetku 14-krat na ribolov, preden je uplenil prvo ribo. Pustil sem mu veselje in sva se odpeljala naprej.

Dobila sva kar precej gob in ko sva se vračala, sem predlagal, da ti pokažem, kako se to dela. Bil sem v kratkih hlačah, odvrgel sem srajco in čevlje in stopil v vodo. Ni trajalo dolgo in imel sem prvo ribo. Prinesel sem ribo h kolegu in predlagal, da jo skrije. Nič več se ni smejal. Rekel sem mu, da bom še malo poskusil. Spet sem začutil strast in počasi pregledoval od enega do drugega kamna. Pri vsakem kamnu je treba previdno ugotoviti, kje so luknje, da riba ne bi zbežala. Začel sem tipati okoli večje skale in naenkrat sem stisnil eno ribo z desno in istočasno drugo ribo z levo roko. To se mi je prej že zgodilo, ampak res zelo malokrat. Vlekel sem torej izpod vode dve ribi in skočil h kolegu. Vprašal sem ga, ali jih bo kar žive pojedel!? Ostal je seveda figa mož, a povabil me je v gostilno na pršut in vino. Jaz sem bil pa kar vesel, da ribe ni pojedel, jaz pa sem jih odnesel domov in prvič je moja družina kosila najboljše potočne postrvi.

Strast je bila nazaj. Takoj sem šel v pisarno RD Tolmin in se vključil. Na Češkem sem kupil vse potrebno za ribolov. Kasneje sem ugotovil, da je bila moja muharica celo znamka Shakespeare. Preko zime sem napravil izpit in prvega aprila, 1972 je bil moj prvi legalni ribolov. Lovil sem z blinkarco in prvič sem uplenil eno postrv v Soči.

SP3 Kako sem spoznal soško postrv

Moj ribolov, oziroma moj krivolov, se je dogajal vsako poletje, ko sem prišel domov na počitnice. Postrvi sem vedno ujel, in normalno sem jih ujel od pet do sedem, kar je bilo dovolj zame, za mojega očeta in mamo. Največ sem jih ujel leta 1961, ko sta prišla k meni za nekaj dni dva prijatelja; eden je bil iz Goriških Brd in drugi iz Anhovega. Takrat sem jih ujel 20. Vsi smo jih jedli doma in naslednji dan smo jih vzeli s sabo, ko smo šli na Rodico in po grebenu do Črne prsti. Spomnim se, kako smo jih jedli na poti navzdol proti Stržišču. Kosti smo pustili ob stezi in smo se zabavali, kaj bodo razmišljali gorniki o teh ribah v gorah.

Pa da se vrnem v Tolmin. Pet let sem tam hodil v Nižjo gimnazijo. Seveda so me ribe zanimale. Spraševal sem prijatelje, kako bi lahko ujeli ribe v Soči in v Tolminki. V Tolminki so mi pokazali minke, a zame so bile to odločno premajhne. Govorili so mi, da je možno ujeti ribe s palico, laksom in s trnkom, ampak to ni dovoljeno. Nihče mi ni povedal, da sploh obstaja ribiška družina in da bi sploh lahko ribarili otroci. Včasih sem gledal, kako lovi kakšen ribič in ko je dobil kakšno ribo, se mi je kar cedila slina. Bile so večje in bolj debele postrvi. Lovili so le z blinkarji in to se mi je zdelo res čudovito. Niti od blizu nisem pomislil, da bi lahko kupil ribiško palico, saj mi starši niti sardin niso hoteli kupiti. In če razmislim, nisem nikoli prosil starše, da mi kupijo kakšno igračo. Vse sem slučajno podedoval od starejših bratov kot na primer doma narejene sanke, smuči, ki jih je naredil starejši brat in podobno.

Soške postrvi se v teh letih sploh ne spomnim. Ribe so me vedno zanimale in prijatelje sem spraševal, katere druge ribe so tudi v Soči. V Koritnici, kjer sem lovil, so bile samo potočne postrvi. Pripovedovali so mi, da so v Soči tudi kleni, a kaj, saj v Soči nisem mogel loviti z rokami.

Ko sem šel na univerzo v Ljubljani, so se starši preselili v Most na Soči, kjer so uredili svoje stanovanje v hčerkini hiši. Tam sem bil stric trem otrokom moje sestre, a moram opozoriti, da je bila moja nečakinja dve leti starejša od mene. Drugi svak iz Tolmina je v službi dobil za neko priložnost ribiško palico z vsem priborom in se je vpisal v Ribiško družino Tolmin. Ko je ujel več rib jih je največkrat prinesel k moji mami, da jih je spekla. Kmalu je ujel tri kile težko ameriško postrv, tako sem ugotovil, da obstaja tudi taka postrv. Neverjetno pa je bilo, ko je nekoč ujel deset kg težko postrv! Nisem bil tam, a so mi poslali pismo. Takrat sem prvič ugotovil, da je soška postrv res nekaj posebnega. To ribo je Ribiška družina Tolmin dala nagačiti in je še danes v našem vališču.

SP2: How I Met the Marble Trout

I was extremely happy to catch my first trout and I ate it gladly. I know this was the end of August in 1952 or 1953. I also know well that only a few short days later the holidays ended and I had to go to school in Rut again. I boasted before my class, but my happiness was soon marred. Polde, a boy from the neighboring village of Grant, whose children never went swimming, loudly said that Albin had caught the fish, not I. But Albin jumped to my aid and said that I had indeed caught the fish and he had only helped.

The next year or two I would often 'hunt' brown trout, but with no luck. I tried in the Koritnica, and even more often in Huda grapa and Žventarska grapa. When these latter streams merge, the new stream is named the Koritnica. A road runs the whole length of the Koritnica, then rises from its source to Rut. These two smaller streams didn't even have a track along them, real wilderness. I could fish there without fear.

You see, my Father always warned me that I would get a big fine if a fishing guard or some 'defender' caught me. Back then the police or militia were called the 'people's defence'. He wanted to convince me to stop fishing, because he was scared I would be caught. He always told me that the punishment for poaching under that regime [the Communists] was worse than for murder. Because we worked together a lot on the farm, I knew that in his youth he had not done these things. But I did find out that all three of my older brothers had. Albin even caught a buck whose horns were even mounted on a wall in our house - but not in any rooms that strangers would see.

I finally caught two trout in the August of 1955. In the summer there was a lot of work to do and Mother didn't have time to prepare butter. That took a lot of work. After milking the cows she put the milk into many shallow bowls. This milk stood in the cold store for several days until a thick layer of cream formed. Well, sometimes it was too hot and this milk would turn to 'žmitek', something similar to yoghurt that we would gladly eat with my brother Milko.

After several days, if the milk hadn't curdled, Mother would skim the cream into a butter churn and begin churning. I'm not sure how long it took, maybe an hour, but eventually the cream collapsed into butter. She pressed it into a mould and then flipped the mould. The cuboid of butter had edelweiss ('planika' in Slovenian, lit. 'highland flower') on top and decorations around the sides.

Anyhow, that one August she had no time to make butter, so she sent me to Seitl to buy some.

The Seitl farm was over on the other side of Huda grapa, on the slope of Oblok's Hill (Sl. 'Oblokov hrib'). It was 20 minutes down to the stream, and then the same back up on the other side up to Seitl. Their house belonged to Rut, as well as another house there and five houses further down, along the Koritnica. There was a dairy in Rut and Grant, but it was too far from Seitl, so they made their own cheese, 'skuta' (a type of cottage cheese) and butter.

When I reached Huda grapa I carefully looked upstream. I spotted a fish and when I approached it, I saw where it had hidden under a large stone. Carefully I drew closer and with both hands closed off the opening beneath the stone. I felt the fish and started cheering within myself. I felt it, the fish was there! But I couldn't reach it. I could feel it, but the space was too small for my hand. For a time I didn't know what to do. The stone was about 30 cm high and the water ran over it. Above the stone, still under water, was a gravel bed. I knew I could keep the fish trapped with my left hand and with my right I started scooping away the gravel. It didn't take two long and I had the fish by the gills. I had caught my second brown trout entirely on my own!

Before I went uphill on the other side of the stream, I killed the fish and covered it with gravel on the bank. Soon I reached Seitl, bought the butter and returned. I had time, so I decided to fish a bit more. I hid my bag with the butter, and went back to feeling slowly under one rock after another. Soon I reached the stone where years ago I had caught the first fish. This stone was elongated, an almost perfect rectangle, maybe 20 cm thick. Beneath it was a hole. Again, carefully, with both hands I reached in and found a fish! Quickly I grabbed it and I was so excited to have two fish. Quickly I picked up the first fish, put them together in my bag and hurried back to Rut. All the way I was telling myself, "I've caught two fish!" but I didn't say it in Slovenian. For a year I had been learning German in school, so I repeated to myself over and over, "Ich habe zwei Fische gefangen!"

At Sodi I spotted Stanko, who was three years younger than me, and I showed him my catch. I was very proud. He expertly examined both fish and spotted that one of them had roe. He told me that I shouldn't have killed a female!

SP2: Kako sem spoznal soško postrv

Bil sem izjemno vesel, da sem ulovil prvo postrv in z veseljem sem jo pojedel. Vem, da je bilo to konec avgusta leta 1952 ali 1953. Dobro vem, da sem v nekaj dneh že moral iti v šolo v Rutu, ker je bilo konec počitnic. Hvalil sem se pred sošolci, a mi je padel konček pelina v moje veselje. Sošolec Polde iz sosednje vasi Grant, od koder niso nikoli prihajali na kopanje, mi je glasno dejal, da je to ribo ulovil Albin in ne jaz. Takoj pa mi je pomagal Albin, da sem jo ulovil res jaz, on pa mi je samo pomagal.

Naslednje eno ali dve leti sem večkrat lovil potočne postrvi, a nisem imel uspeha. Poskušal sem v potoku Koritnici, še raje pa v Hudi grapi in v Žventerski grapi. Ko se ta potoka združita, dobi nov potok ime Koritnica. Ob Koritnici teče cesta do njenega konca, nato pa se dvigne v Rut. V teh dveh potokih ni bilo niti steze, prava divjina. Tam sem lahko lovil brez strahu. Oče me je vedno opozarjal, da bom dobil veliko kazen, če me med krivolovom dobi ribiški čuvaj ali kakšen "zaščitnik". Takrat se je namreč imenovala "Ljudska zaščita" kot policija ali milica. Hotel me je prepričati, da tega ne bi delal, ker se je bal, da me kdo dobi. Vedno mi je govoril, da je kazen za krivolov hujši v tem režimu, kot če kdo koga ubije. Ker sva skupaj veliko delala na kmetiji, vem, da on v mladosti teh stvari ni počel. Ugotovil pa sem, da so vse to delali trije moji starejši bratje. Albin je ujel celo srnjaka in njegovi rogovi so bili celo na steni - a ne v tistih prostorih, kjer so prihajali drugi ljudje.

Dve postrvi sem končno ujel šele avgusta 1955. Poleti je bilo veliko dela in mama ni imela časa za pripravo masla. Za to je bilo kar precej dela. Po molži je dala mleko v mnoge plitve posode. V hladni shrambi je to mleko stalo nekaj dni, da je nastala plast smetane. No, včasih je bilo pretoplo in je iz mleka nastal "žmitek", podobna zadeva kot jogurt in z bratom Milkom sva ga veselo pojedla. Če se mleko ni skisalo, je po nekaj dnevih mama smetano posnela v pinjo in začela tepsti smetano. Kaj jaz vem, morda po eni uri, je prišlo skupaj maslo, stiskala ga je v model in nato model obrnila. Kvader masla je imel na vrhu planike, naokrog pa okraske. Ker tokrat ni imela časa me je poslala v Seitl, da kupim maslo.

Kmetija v Seitlu je bila na drugi strani Hude grape na pobočju Oblokovega hriba. Dol do potoka je bilo okrog 20 minut, in enako nato na drugi strani gor do Seitla. Njihova hiša je spadala k Rutu, pa tudi še ena hiša tam in še pet hiš ob Koritnici navzdol. Mlekarna je bila v Rutu in v Grantu, a iz Seitla je bilo predaleč, zato so sami delali sir, skuto in maslo.

Ko sem prišel do Hude grape, sem previdno opazoval potok navzgor. Zagledal sem ribo in ko sem se približal, sem videl, kam se je skrila. Previdno sem se približal in z obema rokama sem spodaj zaprl odprtino pod kamen. Začutil sem ribo in v sebi sem začel vriskati. Čutil sem jo, riba je bila tam! A nisem mogel do nje. Čutil sem jo, a špranja je bila premajhna za mojo roko. Nekaj časa nisem vedel, kaj bom naredil. Kamen je bil visok okrog 30 cm in voda je tekla preko njega, pod katero se je skrila riba. Nad kamnom, seveda pod vodo je bil grušč. Vedel sem, da ribo lahko držim zaprto z levo roko, z desno pa sem začel odmetavati grušč od zgoraj. Ni trajalo dolgo in od zgoraj sem zagrabil ribo za škrgami. Druga potočno postrv sem ulovil popolnoma sam!

Prej kot sem odšel na drugo stran na vkreber, sem ribo ubil in jo pokril s prodom ob potoku. Hitro sem bil v Seitlu, kupil maslo in se vrnil navzdol. Saj sem imel še čas, da bom še malo lovil. Torbo z maslom sem skril in začel počasi tipati pod enim in drugim kamnom. Kmalu sem prišel do tistega kamna, kjer sem pred leti ulovil prvo ribo. Ta kamen je bil podolgovat, skoraj pravilen kvader, debel morda 20 cm in pod njo je bila luknja. Zopet previdno z obema rokama in riba je bila tam! Hitro sem jo imel in bil sem navdušen, da imam kar dve ribi! Hitro sem prišel k prvi ribi in obe sem dal v torbo in hitro v Rut. Ves čas sem si govoril: "Ulovil sem dve ribi!", a nisem govoril slovensko, kajti že eno leto sem se v šoli že učil nemško in naprej in naprej sem govoril: "Ich habe zwei Fische gefangen!"

Na Sodi sem zagledal Stanka, ki je bil tri leta mlajši od mene in sem mu pokazal svoj ulov. Bil sem ponosen. On je strokovno pregledal obe ribi in ob eni je opazil, da ima ikre. Rekel mi je, da ni prav, da sem ubil samico!

SP1: How I Met the Marble Trout

I should have been born in Nemški Rut, like my five brothers and sisters, but it seems my mother was worried. The war was raging, my mother was in her 48th year, my father was on the prison island of Ustica, one brother was in the Italian army, and my grandfather didn't want to wait for me and simply died. When my mother felt the contractions begin, she called her sister and together they walked to the two-hours distant train station at Grahovo. When they arrived in Gorica, I was ready to be born. They nonetheless managed to find a taxi of some sort and finally I was born at the hospital.

Nemški Rut under the ridge from Rodica to Črna prst. (public domain, source: https://commons.wikimedia.org/wiki/User:%C5%BDiga)

Nemški Rut used to be called Deutsch Koritnica, as in the middle ages Koritnica was the last village in the Bača Valley (Baška grapa)*. Further up the Bača there were no Slovenian villages, so in the 13th century the Patriarch of Aquileia** brought Tyrolean settlers from Innichen to build new villages and originally Nemški Rut (Deutsch Gereuth) was the name for the whole region. To start the Tyroleans built four villages, the largest of which was the aforementioned Deutsch Koritnica. This was also the last to slovenicize, and thus finally came to bear the name Nemški Rut. It is the most suitable for farming of all these villages and stands under a ridge which stretches through the Julian Alps from mount Rodica to mount Črna prst ('Black Soil').

From my earliest memories, I knew fish. In books, of course, but also in nature. Two men often brought brown trout. One from Grahovo, who had the Koritnica river concession before the war. I don't know about the Bača, but after the 'liberation' of 1945, when a capitalist could no long exploit his fellow fish, sorry, his fellow man, he probably shouldn't have been catching these fish. But, of course, we had not been re-educated yet, so he simply caught them illegally and sold them. Before the war we had a restaurant and shop, so he had probably regularly brought and sold us these fish for many years already.

The other man was a smith and his house was right next to the Koritnica stream. He would catch them with bombs, and always brought around twenty fish. My mother would give him two big loaves of bread for them.

My mother was a good cook. Normally, I never wanted to eat and I was never hungry. But there were a few things I liked. I always loved to eat fish, and my favourite food were sardines. Sadly, my parents never wanted to buy them for me, so I had to make do with brown trout. When my mother prepared these trout, I studied them closely. I found her cook book from the fallen Austria-Hungary and it had colour pictures of fish. The brown trout in her book were too brown, but their spots were red and I realized that these were actually brown trout***. Ever since I learned English, the word 'brown trout' always reminds me of that cook book and my first studies of the trout from the local streams.

Our village is further up the slopes and it takes a solid twenty minutes to walk to the Koritnica. In the summers we children would sometimes take a Sunday afternoon to go and swim. Why only Sunday afternoons? If the grown-ups let us go down to the stream, we had to be big enough, at least eight or nine, for younger children could drown. But at that age, we had to work during the week and on Sunday mornings we had to go to mass. I also had the special role of altar boy, or as we said in Rut, 'konfiterle'. Well, one day while swimming the bigger children had the idea of catching fish. I tried, too, and incredibly I caught a fish! I didn't let it escape from its hole and a two-years older boy helped me catch it. I was boundlessly happy!

*For the etymologically minded, 'korito' in Slovenian means basin, sink or a narrow canyon, and Koritnica in this case refers to both the stream and the village at its mouth. Thus, they could be refered to as "The Canyon Stream" and "The Canyon Village". 'Grapa' refers to a specifically narrow and steeply-cut valley. This gives a good idea of the topography of the region. (Luka)

**From 1077 to 1433, this part of the world was governed as an ecclesiastical state by the Patriarch of Aquileia. More about it here: https://en.wikipedia.org/wiki/Patria_del_Friuli (Luka)

***In Slovenian, the brown trout is called 'potočna postrv', which literally means 'stream trout' ('potok' = stream). (Luka)

SP1: Kako sem se spoznal s soško postrvijo

Moral bi se roditi v Nemškem Rutu, kot se je drugih petih mojih bratov in sester, pa kaže, da je mojo mamo skrbelo. Bila je vojna, moja mama je bila v 48-tem letu, oče je bil na zaporniškem otoku Ustici, en brat v italijanski vojski, stari oče pa ni hotel počakati mene in je kar umrl. Ko je mama začutila, da so se pričeli popadki, je prosila svojo sestro in sta odšli peš dve uri daleč na železniško postajo na Grahovem. Ko sta prišli v Gorico, sem se hotel že kar roditi. Kljub temu sta uspeli dobiti nek taxi in sem se končno rodil v bolnici.

Nemški Rut pod grebenom od Rodice do Črne prsti. (public domain, source: https://commons.wikimedia.org/wiki/User:%C5%BDiga)

Nemški Rut se je včasih imenoval Deutsch Koritnica, kajti Kotitnica je bila v srednjem veku zadnja slovenska vas v Baški grapi. Po Bači navzgor ni bilo slovenskih vasi, zato je v 13. stoletju Oglejski patriarh pripeljal Tirolce iz Inichenna v zgornji del Baške grape in Nemški Rut (Deutsch Gereuth ) se je imenovalo vse to območje. Na začetku so Tirolci uredili štiri vasi, glavna vas pa je bila Deutsch Koritnica. Ta se je zadnja slovenizirala in je postala Nemški Rut. Za kmetovanje je bila najbolj primerna od vseh teh vasi. Stoji pod grebenom, ki poteka v Julijskih Alpah od Rodice do Črne prsti.

Takoj, ko sem se zavedal, sem že poznal ribe. V knjigah seveda že, a spoznal sem jih v naravi. Dva moža sta večkrat prinesla potočne postrvi. Eden iz Grahovega je bil pred vojno zakupnik Koritnice, za Bačo pa ne vem, ampak po svobodi, ko kapitalist ne sme izkoriščati soribe, oprostite sočloveka, te ribe ne bi smel loviti. Seveda pa takrat še nismo bili prevzgojeni in jih je kar ilegalno lovil in prodajal. Mi smo imeli pred vojno gostilno in trgovino in zato je verjetno prej te ribe prinašal in nam jih je prodajal. Drugi mož je bil kovač, hišo pa je imel tik ob potoku Koritnici. On jih je ulovil kar z bombami in je vedno prinesel k nam okrog dvajset rib. Moja mama mu je dala za to dva velika hleba kruha.

Moja mama je bila dobra kuharica. Normalno nisem hotel jesti in nikoli nisem bil lačen. Nekaj stvari pa sem imel rad. Tako sem vedno rad jedel ribe, moja najboljša jed pa so bile sardine. Na žalost mi teh niso hoteli kupiti, zato sem se moral zadovoljiti s potočnimi postrvmi. Ko jih je mama pripravljala sem te postrvi preučeval, dobil sem mamino kuharsko knjigo iz rajne Avstro-Ogrske in tam so bile barvne slike o ribah. Potočne postrvi so bile v knjigi sicer preveč rjave, ampak pike so bile rdeče in sem ugotovil, da so to res potočne postrvi. Odkar sem se naučil angleško se pri besedi brown trout (potočna postrv- dobesedno: rjava postrv) vedno spomnil mojega prvega proučevanja potočne postrvi.

Naša vas je bolj visoko in doli do Koritnice rabiš okrog 20 minut. Poleti smo šli otroci včasih v nedeljo popoldne v potok in smo se kopali. Zakaj samo ob nedeljah popoldne? Če so nas pustili dol, smo morali biti že veliki, osem do devet let, saj bi se mlajši lahko utopili. Ampak tako veliki so morali med tednom normalno delati, v nedeljo dopoldne pa so morali iti k maši. In jaz sem imel posebno funkcijo, saj sem sem bil ministrant, kot se po rutarsko reče "konfiterle". No, enkrat so se večji otroci med kopanjem spomnili, da bi lovili ribe. Poskušal sem tudi jaz in neverjetno, dobil sem ribo. Nisem je pustil iz luknje in pomagal mi jo je ujeti dve leti starejši deček. In jaz sem bil neskončno srečen!

Towards My Blog (1)

I found my passion for fish and fishing long ago. It’s been well over half a century now. Seventeen years ago, as it happened, I also became the president of the Angler’s Association of Tolmin. That was when fish also became my job. I had to learn about many things that I had never thought about before. Our association has over 400 members and thousands of tourist fly-fishermen who visit from all over the world to try their luck on our rivers.

Our crystal Soča. Photo by MihaV (http://flickr.com/photos/34454085@N00/14417374130) cc-by-2.0

Our rivers and our fish are not ordinary. The crystal clear Soča (pronounced Só-cha) with its exceptional colour is — well, there’s no other way to put it — an exceptional river! Almost everyone who comes to visit keeps asking, how can a river have such a wonderful colour?!

The marble trout (which we call the soča trout, or soška postrv — sorry about the tongue twister!) is also a gem. Many years ago this wonderful trout only survived in a tiny region and human ignorance nearly caused its extinction. Many enthusiastic local fishermen and equally enthusiastic scientists managed to research this fish and protect it for future centuries. The marvelous marble trout, seemingly carved from the white rocks of the Julian Alps, is now the pride of the Soča.

I've already prepared my plan for a book on the marble trout. Perhaps its title will be The Marvelous Tale of the Marble Trout, but I'm not certain yet. I'll let the title grow through subsequent posts and let it happen naturally at the end. In between I will also write a few other things. I've experienced too much to avoid a digression here and there. If something beyond fly-fishing and fish catches my pen, so be it.

Finally, I must add; if you write a blog, you also hope for readers. I hope some people will find this reading interesting. Many fly-fishermen come to the Soča from many lands. So that more people can learn of the happenings and mishaps in our land of the Soča I will write in both Slovenian and English (with some translation help from my son).