SP1: Kako sem se spoznal s soško postrvijo

Moral bi se roditi v Nemškem Rutu, kot se je drugih petih mojih bratov in sester, pa kaže, da je mojo mamo skrbelo. Bila je vojna, moja mama je bila v 48-tem letu, oče je bil na zaporniškem otoku Ustici, en brat v italijanski vojski, stari oče pa ni hotel počakati mene in je kar umrl. Ko je mama začutila, da so se pričeli popadki, je prosila svojo sestro in sta odšli peš dve uri daleč na železniško postajo na Grahovem. Ko sta prišli v Gorico, sem se hotel že kar roditi. Kljub temu sta uspeli dobiti nek taxi in sem se končno rodil v bolnici.

Nemški Rut pod grebenom od Rodice do Črne prsti. (public domain, source: https://commons.wikimedia.org/wiki/User:%C5%BDiga)

Nemški Rut se je včasih imenoval Deutsch Koritnica, kajti Kotitnica je bila v srednjem veku zadnja slovenska vas v Baški grapi. Po Bači navzgor ni bilo slovenskih vasi, zato je v 13. stoletju Oglejski patriarh pripeljal Tirolce iz Inichenna v zgornji del Baške grape in Nemški Rut (Deutsch Gereuth ) se je imenovalo vse to območje. Na začetku so Tirolci uredili štiri vasi, glavna vas pa je bila Deutsch Koritnica. Ta se je zadnja slovenizirala in je postala Nemški Rut. Za kmetovanje je bila najbolj primerna od vseh teh vasi. Stoji pod grebenom, ki poteka v Julijskih Alpah od Rodice do Črne prsti.

Takoj, ko sem se zavedal, sem že poznal ribe. V knjigah seveda že, a spoznal sem jih v naravi. Dva moža sta večkrat prinesla potočne postrvi. Eden iz Grahovega je bil pred vojno zakupnik Koritnice, za Bačo pa ne vem, ampak po svobodi, ko kapitalist ne sme izkoriščati soribe, oprostite sočloveka, te ribe ne bi smel loviti. Seveda pa takrat še nismo bili prevzgojeni in jih je kar ilegalno lovil in prodajal. Mi smo imeli pred vojno gostilno in trgovino in zato je verjetno prej te ribe prinašal in nam jih je prodajal. Drugi mož je bil kovač, hišo pa je imel tik ob potoku Koritnici. On jih je ulovil kar z bombami in je vedno prinesel k nam okrog dvajset rib. Moja mama mu je dala za to dva velika hleba kruha.

Moja mama je bila dobra kuharica. Normalno nisem hotel jesti in nikoli nisem bil lačen. Nekaj stvari pa sem imel rad. Tako sem vedno rad jedel ribe, moja najboljša jed pa so bile sardine. Na žalost mi teh niso hoteli kupiti, zato sem se moral zadovoljiti s potočnimi postrvmi. Ko jih je mama pripravljala sem te postrvi preučeval, dobil sem mamino kuharsko knjigo iz rajne Avstro-Ogrske in tam so bile barvne slike o ribah. Potočne postrvi so bile v knjigi sicer preveč rjave, ampak pike so bile rdeče in sem ugotovil, da so to res potočne postrvi. Odkar sem se naučil angleško se pri besedi brown trout (potočna postrv- dobesedno: rjava postrv) vedno spomnil mojega prvega proučevanja potočne postrvi.

Naša vas je bolj visoko in doli do Koritnice rabiš okrog 20 minut. Poleti smo šli otroci včasih v nedeljo popoldne v potok in smo se kopali. Zakaj samo ob nedeljah popoldne? Če so nas pustili dol, smo morali biti že veliki, osem do devet let, saj bi se mlajši lahko utopili. Ampak tako veliki so morali med tednom normalno delati, v nedeljo dopoldne pa so morali iti k maši. In jaz sem imel posebno funkcijo, saj sem sem bil ministrant, kot se po rutarsko reče "konfiterle". No, enkrat so se večji otroci med kopanjem spomnili, da bi lovili ribe. Poskušal sem tudi jaz in neverjetno, dobil sem ribo. Nisem je pustil iz luknje in pomagal mi jo je ujeti dve leti starejši deček. In jaz sem bil neskončno srečen!