SP3 Kako sem spoznal soško postrv

Moj ribolov, oziroma moj krivolov, se je dogajal vsako poletje, ko sem prišel domov na počitnice. Postrvi sem vedno ujel, in normalno sem jih ujel od pet do sedem, kar je bilo dovolj zame, za mojega očeta in mamo. Največ sem jih ujel leta 1961, ko sta prišla k meni za nekaj dni dva prijatelja; eden je bil iz Goriških Brd in drugi iz Anhovega. Takrat sem jih ujel 20. Vsi smo jih jedli doma in naslednji dan smo jih vzeli s sabo, ko smo šli na Rodico in po grebenu do Črne prsti. Spomnim se, kako smo jih jedli na poti navzdol proti Stržišču. Kosti smo pustili ob stezi in smo se zabavali, kaj bodo razmišljali gorniki o teh ribah v gorah.

Pa da se vrnem v Tolmin. Pet let sem tam hodil v Nižjo gimnazijo. Seveda so me ribe zanimale. Spraševal sem prijatelje, kako bi lahko ujeli ribe v Soči in v Tolminki. V Tolminki so mi pokazali minke, a zame so bile to odločno premajhne. Govorili so mi, da je možno ujeti ribe s palico, laksom in s trnkom, ampak to ni dovoljeno. Nihče mi ni povedal, da sploh obstaja ribiška družina in da bi sploh lahko ribarili otroci. Včasih sem gledal, kako lovi kakšen ribič in ko je dobil kakšno ribo, se mi je kar cedila slina. Bile so večje in bolj debele postrvi. Lovili so le z blinkarji in to se mi je zdelo res čudovito. Niti od blizu nisem pomislil, da bi lahko kupil ribiško palico, saj mi starši niti sardin niso hoteli kupiti. In če razmislim, nisem nikoli prosil starše, da mi kupijo kakšno igračo. Vse sem slučajno podedoval od starejših bratov kot na primer doma narejene sanke, smuči, ki jih je naredil starejši brat in podobno.

Soške postrvi se v teh letih sploh ne spomnim. Ribe so me vedno zanimale in prijatelje sem spraševal, katere druge ribe so tudi v Soči. V Koritnici, kjer sem lovil, so bile samo potočne postrvi. Pripovedovali so mi, da so v Soči tudi kleni, a kaj, saj v Soči nisem mogel loviti z rokami.

Ko sem šel na univerzo v Ljubljani, so se starši preselili v Most na Soči, kjer so uredili svoje stanovanje v hčerkini hiši. Tam sem bil stric trem otrokom moje sestre, a moram opozoriti, da je bila moja nečakinja dve leti starejša od mene. Drugi svak iz Tolmina je v službi dobil za neko priložnost ribiško palico z vsem priborom in se je vpisal v Ribiško družino Tolmin. Ko je ujel več rib jih je največkrat prinesel k moji mami, da jih je spekla. Kmalu je ujel tri kile težko ameriško postrv, tako sem ugotovil, da obstaja tudi taka postrv. Neverjetno pa je bilo, ko je nekoč ujel deset kg težko postrv! Nisem bil tam, a so mi poslali pismo. Takrat sem prvič ugotovil, da je soška postrv res nekaj posebnega. To ribo je Ribiška družina Tolmin dala nagačiti in je še danes v našem vališču.