SP6 In kje so soške postrvi?

Poleti leta 1987 me je poklical Stane, takratni predsednik Ribiške družine Tolmin. Povedal mi je, da bosta sredi avgusta prišla na Tolminsko dva posebna muharja, ki sta o muharjenju iz celega sveta pisala knjige in reportaže v ribiške revije. Eden je bil Anglež, Mr. Taff Price in drugi Američan, Martin Darell. Muharila naj bi po vseh tolminskih rekah cel teden, saj sta hotela prvič videti slavno soško postrv. Stane pa je hotel dobiti dobrega ribiškega vodnika, da bi ta dva slavna ribiča vodil po Soči in njihovih pritokih. Mnogi člani Ribiške družine Tolmin so bili dobri ribiči, problem pa je bil z jezikom. Večina starejših članov je znalo italijansko, v šolah po vojni pa so se učenci in dijaki malo naučili tujih jezikov. Stane pa je vedel, da sem jaz zaradi svojega dela hodil po mnogih državah in sem znal govoriti tudi angleško. Ob njegovi prošnji sem takoj pristal.

Strasten ribič sem bil od otroških nog. Takrat sem pa že nekaj let delal v Novi Gorici in nisem imel toliko časa za ribolov. V Novi Gorici sem tudi živel med tednom in sem prišel domov v Tolmin šele ob sobotah zjutraj. Na ribolov sem lahko šel šele za vikend. Z veseljem sem zato sprejel to Stanetovo vabilo, saj bom lahko ribaril cel teden in dopust je bil hitro urejen.

S Stanetom sva se dogovorila, da naj pridem na petek zvečer direktno po službi v penzion Šterk na Mostu na Soči. Tam bi spoznal oba slavna ribiča in lahko bi pripravili načrt za cel teden. Res sem prišel, a sem videl, da je tam bil še en gospod, ki ga prej nisem poznal. To je bil g. Fratnik, rojen v Mostu na Soči, a je že od konca druge svetovne vojne živel v Milanu. Pozdravil sem g. Fratnika in oba slavna ribiča, a me je g. Fratnik takoj začel spraševati od kje sem doma. Hitro sem videl, zakaj me je spraševal, opazil je namreč moj priimek in ko sem mu povedal od kje sem doma, mi je razkril, da je bil v Gorici sošolec mojega najstarejšega brata. Bil je navdušen. Povedal mi je, kako je bil moj brat Vladimir dober v šoli in kako je med počitnicami prihajal v Nemški rut v našo hišo. Vladimir je rad lovil polhe in obema jih je pripravila moja stara mama, da sta jih oba z veseljem jedla. Mene je to zelo presenetilo, saj mi še nihče ni pripovedoval o mojem najstarejšem bratu, bil je namreč 24 let starejši od mene in umrl je mlad, mnogo prej, kot sem se jaz rodil. Kasneje mi je g. Fratnik o njem še velikokrat pripovedoval.

G. Fratnik je bil prvi, ki je pripeljal na Sočo znane muharje iz razvitih zapadnih držav. Slovenija je bila del komunistične Jugoslavije in seveda zapadni turistični ribiči tja niso radi prihajali. Izjema so bili Italijani, saj so bili naši sosedi in so prvi ribiči prihajali že v 60-ih letih prejšnjega stoletja, a prav veliko jih ni bilo. G. Fratnik pa je vedno prihajal in bil je tudi član naše ribiške družine. Pred 2. Svetovno vojno je imel njegov oče zakup reke Bače in tam je G. Fratnik že ujel prvo postrv, ko je bil star 16 let. Bil je že muhar in takih je bilo takrat malo. Kasneje, ko je živel v Milanu, je muharil po vsem svetu, spoznal je mnogo slavnih muharjev in tudi sam je postal slaven. On je naredil slavno muho F-muho (F-Fly), ki pomaga takrat, ko nobena riba ne prime.

Tisti večer sem dobro spoznal tudi g. Price in g. Darell. Največ smo govorili o soški postrvi in oba gospoda sta komaj čakala, da bosta spoznala to slavno postrv. G. Fratniku je bilo žal, ker ne bo mogel muhariti z nami, saj je moral oditi nazaj v Milan, obljubil pa nam je, da se bo vrnil konec naslednjega tedna, da bo videl, kaj se nam je na rekah dogajalo.

Naslednji dan zjutraj sem odpeljal Angleža in Američana na Sočo. Ujeli smo lipane in postrvi, ampak nobena postrv ni bila soška. Bilo mi je kar hudo, da je ne dobimo. Jaz sem sicer ujel eno manjšo postrv, ki je imela nekaj marmornega vzorca a bila je križanka kot večina drugih. Še več pa smo ujeli potočne postrvi in šarenke. Naslednji dan smo odšli tudi v kanjon in na Bovško. Ujeli smo, tudi lepe ribe, a soške postrvi nismo dobili. G. Darell in g. Price sta bila sicer navdušena nad reko in naravo, a opazil sem, da postaja vse bolj razočarana, ker nisva mogla dobiti soške postrvi. Da ne bi bila preveč razočarana, sem ju stalno govoril a raznih posebnostih in precej o zgodovini na Tolminskem. Ko smo stali na vrhu italijanske kostnice v Kobaridu, sem jima kazal Sočo in soško fronto v 1. Svetovni vojni. Omenil sem, da je bil na italijanski strani tudi Ernest Hemingway in da je o tem napisal knjigo »Zbogom orožje«. G. Martin Darell mi je navdušeno rekel, da bo napisal svojo knjigo o muharjenju na Soči in njen naslov se bo imenoval: »Na mojih sledeh o Hemingwayu.«

Vsak večer smo pozno večerjali pri Šterku in vedno je prišel zraven predsednik Stane, ponavadi pa tudi ribiška čuvaja g. Fischione in  g. Gorjan. Oba čuvaja sta bila dobra ribiča in sta mi predlagala, kje naj še lovimo, da ujamemo kakšno soško postrv. Jaz sem ves čas prevajal iz slovenščine v angleščino in obratno. Tako Martin kot tudi Taff sta tako lahko zvedela mnogo ribiških dogodivščin, še najlepše pa je bilo, ko sta Fischione in Gorjan začela peti. Pela sta dobro in to slovenske in italijanske pesmi. Meni je bilo kar hudo, ker nimam posluha. Sredi tedna se je pridružil tudi še en italijanski ribič iz Firenc in je bilo prav prijetno.

Potem smo muharili na Idrijci, na Trebuščici, na Bači in na Tolminki. Na Tolminko je šel zraven tudi italijanski ribič iz Firenc. Njegovega imena se ne spomnim, a na koncu teh ribolovnih počitnic, mi je podaril svojo muharico, ki mi je bila zelo všeč in še danes jo uporabljam. Peljal sem jih v kanjon Tolminke, saj sem bil prepričan, da bomo vsaj tam ujeli kakšno soško postrv. Kanjon Tolminke je zelo globoka, in ni možno napredovati samo po reki; od časa do časa je pregloboka, naprej pa ne pustijo skale. Zato je treba zopet iti navzgor do ceste, hoditi nekoliko naprej in se spet spustiti do reke. Najprej sem peljal navzdol prvega ribiča in sem se vrnil na cesto in naprej sem peljal navzdol drugega ribiča in enako sem napravil s tretjim. Vsakemu sem dopovedal, da mora priti navkreber na cesto, ko ne more iti naprej. Na cesti bom na koncu  vse ribiče pobral. Na Tolminki je treba biti zelo previden, postrvi so zelo lepe in tudi velike, a so zelo plašne, ko opazijo človeka, se takoj skrijejo. Vedno je treba muhariti proti toku reke navzgor in če je možno in je treba tudi klečati. Kot svetlobe iz vode in zraka ni enak, zaradi tega ribe ne morejo opaziti ribiča na ostrem kotu navzdol, one namreč vedno stojijo proti toku navzgor.

Ko sem razporedil vse ribiče na Tolminki, sem računal, da bodo lahko muharili vsaj dve do tri ure. Zato sem šel oziroma vozil naprej in sem se že tik pred Pologom spustil na Tolminko. Ujel sem precej postrvi, a sem jih izpustil. Do takrat sem uplenil vsako ribo, ki je bila dovolj velika in ko sem uplenil tri, sem nehal z ribolovom. Enako so delali vsi drugi ribiči, ki sem jih poznal. Na tem ribolovu sem pa takoj opazil, da Martin in Taff spustita vse ribe. Zato tudi jaz nisem uplenil nobene ribe, kar se mi nikoli prej ni zgodilo. Že od otroških let mi je bil plen pomemben in zelo rad sem jih jedel. Zaradi tega sem se sploh lotil ribariti. No, zdaj sem pa videl, da je na zapadu že tudi ribolov lahko samo šport, plen pa ni bil več pomemben.

Po približno dveh urah pa sem ujel veliko postrv, dolgo nad 50 cm. Bila je lepa, ampak bila je le križanka. Dolgo sem razmišljal, ali jo spustim a na koncu sem jo ubil. Hotel sem, da tuji ribiči vidijo tako lepo postrv in tudi, da jo bomo lahko doma pojedli. Vrnil sem se na cesto in ko sem vozil nazaj sem pobral vse tri ribiče. Že tam so mi povedali, da so imeli odličen ribolov, a na žalost ni nihče dobil soško postrv. Pokazal sem jim mojo postrv, rekli so, da je lepa, a čutil sem, da me Anglež in Američan malo gledata kot barbara, pri Italijanu pa nisem imel tega občutka.

Pred zadnjim ribolovnim dnevom smo zvečer pri Šterku na veliko razmišljali, kaj naj naredimo. Res sta imela Martin in Taff lep ribolov cel teden, a bila sta razočarana, ker nista našla slavne soške postrvi. Tudi jaz sem bil obupan. Ne vem, kdo se je spomnil, po moje je bil Stane, da naj peljem oba ribiča na ribolov na Zadlaščico. Verjetno je bilo to prvič, ko sem izvedel, da so v potoku Zadlaščici samo čiste soške postrvi! Odkrite so bile leta 1985, ko je g. Fischione na svojo pobudo in z dovoljenjem predsednikom Stanetom peljal na ta potok dr. Ocvirka, direktorja Zavoda za ribištvo v Ljubljani. Ta zavod je takrat že tri leta izvajal prvi resen raziskovalni projekt o soški postrvi v svoji ribogojnici v Kobaridu. Plemenke soške postrvi je z elektro ribolovom  odlavljal na Soči, na Koritnici in na Tolminki, jih prinašal v ribogojnico in jih je osmukal z ikrami. Leta 1985, so bile te nove mladice soške postrvi že dovolj velike, da je dr. Ocvirk spoznal, kakšne sploh so in kako rastejo soške postrvi. Ko je g Fischione pripeljal dr. Ocvirka z njegovo ekipo na Zadlaščico, so ujeli okrog 80 postrvi in ko jih je pregledal dr. Ocvirk, je ugotovil, da so vse čiste soške postrvi! Do takrat so pregledali že vse reke na Primorskem in povsod so našli največ križanke, ne pa soške postrvi. Ribiči so z vlaganjem potočnih postrvi v sto letih skoraj uničili soške postrvi.

Takrat, leta 1987, ko sem vodil po naših rekah g. Taff Price in g. Martin Darell, smo še lahko lovili na Zadlaščici. Z navdušenjem sem zadnji dan peljal slavna ribiča na Zadlaščico in imeli smo kaj videti. Ujeli smo eno za drugo lepšo soško postrv in ujeli smo jih mnogo. Niso bile velike, bile pa so lepe in pomembno je bilo, da so bile prave, čiste soške postrvi!

Bil sem izredno zadovoljen, da sem rešil ponos soške postrvi, Ribiško družino Tolmin in na koncu samega sebe. Zadnji večer je prišel k Šterku iz Milana tudi g.Fratnik in dolgo v noč smo proslavljali našo soško postrv.