LIPA

To je naša LIPA!

In ob naši LIPI je moj najmlajši sin. V soboto se bo pod to LIPO poročil.

Jaz se nisem poročil tam, ampak na Magistratu v Ljubljani. Ne poznam nikogar, ki bi se poročil pod LIPO v Nemškem Rutu. To poroko je predlagal Luka, moj najmlajši sin. Veseli me, da se zaveda svojih korenin, zgodovine, tradicije.

Kako stara je ta lipa? Res ne vem. Rekel pa bi, da je stara od 600 do 700 let. Naše prednike je pripeljal v Nemški Rut Oglejski patriarh iz Innichena na Tirolskem leta 1218. Čez dve leti bomo praznovali 800 let. Najprej so morali izkrčiti gozd, narediti cerkev in posaditi lipo. Vemo, da je lipa slovensko drevo, a enako je tudi na Tirolskem. Takoj, ko so prišli, verjetno niso takoj posadili lipo. Morda se je prva tudi posušila, kdo bi vedel. Glede na obseg, ki mere nad 8,5 m bi rekel, da je stara 650  +/-  50 let.

LIPA je videla mnogo stvari. Pod njo je uradoval Richter in vedno je imel zraven meč kot simbol svoje oblasti. Ko sem že hodil v nižjo gimnazijo v Tolminu, sem nekega dne prinesel ta meč v tolminski muzej in dali so mi ga v hiši pri Koroščevih, kjer je živel zadnji Richter Simon Kos, ki je umrl leta 1872. Na meču je letnica 1413. V muzeju, kjer lahko vidite ta meč, so mi povedali, da je nek strokovnjak iz Ljubljane ugotovil, da je bil meč narejen še prej. Tam nismo imeli župana ampak richterja, ki je bil poleg župana tudi sodnik in celo območje od Granta do Petrovega brda se je imenovalo Nemškorutarska Richterija. Ljudje so bili svobodni, niso imeli davkov in lahko so lovili divjad. To nam je uničil Napoleon in drugi, ki so sledili. Okrog leta 1850 je bila ukinjena Nemškorutarska Richterija in smo bili vključeni v Občino Grahovo.

Rutarji so me leta 1985 prosili, da pišem županu v Innichen. Župan, g.Josef Passler, mi je takoj odgovoril in nato sva se dogovorila, da pridemo na obisk. Šel je velik avtobus in so nas prijateljsko sprejeli. Leta 1988 so prišli oni v Rut in medsebojno se dobivamo do sedaj. Vedno ko pridejo Tirolci, imamo proslavo pod LIPO,

LIPA je imela dolgo tudi vrh. Pred več kot 200 leti se je zgodil velik požar in zgorela je tudi cerkev in LIPA. Vrh lipe so odžagali, a LIPA se je znova obrasla, v sredini pa je nastala luknja.

Ko sem bil otrok sem bil neprestano v in na LIPI. Spodaj je bila majhna luknja in smo lahko prišli skozi po trebuhu. Ko so bili moji otroci majhni bi lahko še prišli skozi. Mislil sem, da si niso upali, a včeraj mi je Luka povedal, da se je bal samo on, upala pa sta si starejši brat Aljoša in sestra Tina. Do danes pa se je luknja tako zmanjšala, da nihče ne bi mogel priti skozi. V moji mladosti smo imeli v LIPI posebno desko, preko katere smo splezali na vrh. Na eni veliki veji je bila tudi luknja, kjer sem jaz vedno sedel in sem imenoval, da je to moje stanovanje. Nekoč smo uspeli vzdigniti z lestvijo majhno mizo in smo jo spustili v luknjo, po njej pa še stole. Res smo imeli odlično stanovanje!

Še nekaj mi je ta LIPA zelo pomagala. Kot otrok nisem hotel jesti, mama in drugi pa so hoteli, da jem. Mučili so me! Po cele ure sem moral s sabo nositi krožnik s hrano. Ko me niso opazili, sem hrano nekam skril. Nekoč pa je neka krava brcnila neko skalo in pod njo je bil močnik. Tata mi je dal hlače dol, s šibo po zadnji strani in zaprt sem bil nekaj ur v kleti brez oken. To sem si dobro zapolnil in s takimi kravami se ni nikoli več zgodilo. Ko sem bil sam, sem hitro smuknil s hrano v LIPO in sem jo zakopal v zemljo. Nihče ni tega ugotovil, upam pa, da je zaradi tega LIPA nekoliko bolj zrasla!

Pred dvema letoma je žled zelo poškodoval LIPO. Mnogo vej se je polomilo in so jih strokovnjaki pravilno obžagali. Saj bo zrasla spet!