SP2: Kako sem spoznal soško postrv

Bil sem izjemno vesel, da sem ulovil prvo postrv in z veseljem sem jo pojedel. Vem, da je bilo to konec avgusta leta 1952 ali 1953. Dobro vem, da sem v nekaj dneh že moral iti v šolo v Rutu, ker je bilo konec počitnic. Hvalil sem se pred sošolci, a mi je padel konček pelina v moje veselje. Sošolec Polde iz sosednje vasi Grant, od koder niso nikoli prihajali na kopanje, mi je glasno dejal, da je to ribo ulovil Albin in ne jaz. Takoj pa mi je pomagal Albin, da sem jo ulovil res jaz, on pa mi je samo pomagal.

Naslednje eno ali dve leti sem večkrat lovil potočne postrvi, a nisem imel uspeha. Poskušal sem v potoku Koritnici, še raje pa v Hudi grapi in v Žventerski grapi. Ko se ta potoka združita, dobi nov potok ime Koritnica. Ob Koritnici teče cesta do njenega konca, nato pa se dvigne v Rut. V teh dveh potokih ni bilo niti steze, prava divjina. Tam sem lahko lovil brez strahu. Oče me je vedno opozarjal, da bom dobil veliko kazen, če me med krivolovom dobi ribiški čuvaj ali kakšen "zaščitnik". Takrat se je namreč imenovala "Ljudska zaščita" kot policija ali milica. Hotel me je prepričati, da tega ne bi delal, ker se je bal, da me kdo dobi. Vedno mi je govoril, da je kazen za krivolov hujši v tem režimu, kot če kdo koga ubije. Ker sva skupaj veliko delala na kmetiji, vem, da on v mladosti teh stvari ni počel. Ugotovil pa sem, da so vse to delali trije moji starejši bratje. Albin je ujel celo srnjaka in njegovi rogovi so bili celo na steni - a ne v tistih prostorih, kjer so prihajali drugi ljudje.

Dve postrvi sem končno ujel šele avgusta 1955. Poleti je bilo veliko dela in mama ni imela časa za pripravo masla. Za to je bilo kar precej dela. Po molži je dala mleko v mnoge plitve posode. V hladni shrambi je to mleko stalo nekaj dni, da je nastala plast smetane. No, včasih je bilo pretoplo in je iz mleka nastal "žmitek", podobna zadeva kot jogurt in z bratom Milkom sva ga veselo pojedla. Če se mleko ni skisalo, je po nekaj dnevih mama smetano posnela v pinjo in začela tepsti smetano. Kaj jaz vem, morda po eni uri, je prišlo skupaj maslo, stiskala ga je v model in nato model obrnila. Kvader masla je imel na vrhu planike, naokrog pa okraske. Ker tokrat ni imela časa me je poslala v Seitl, da kupim maslo.

Kmetija v Seitlu je bila na drugi strani Hude grape na pobočju Oblokovega hriba. Dol do potoka je bilo okrog 20 minut, in enako nato na drugi strani gor do Seitla. Njihova hiša je spadala k Rutu, pa tudi še ena hiša tam in še pet hiš ob Koritnici navzdol. Mlekarna je bila v Rutu in v Grantu, a iz Seitla je bilo predaleč, zato so sami delali sir, skuto in maslo.

Ko sem prišel do Hude grape, sem previdno opazoval potok navzgor. Zagledal sem ribo in ko sem se približal, sem videl, kam se je skrila. Previdno sem se približal in z obema rokama sem spodaj zaprl odprtino pod kamen. Začutil sem ribo in v sebi sem začel vriskati. Čutil sem jo, riba je bila tam! A nisem mogel do nje. Čutil sem jo, a špranja je bila premajhna za mojo roko. Nekaj časa nisem vedel, kaj bom naredil. Kamen je bil visok okrog 30 cm in voda je tekla preko njega, pod katero se je skrila riba. Nad kamnom, seveda pod vodo je bil grušč. Vedel sem, da ribo lahko držim zaprto z levo roko, z desno pa sem začel odmetavati grušč od zgoraj. Ni trajalo dolgo in od zgoraj sem zagrabil ribo za škrgami. Druga potočno postrv sem ulovil popolnoma sam!

Prej kot sem odšel na drugo stran na vkreber, sem ribo ubil in jo pokril s prodom ob potoku. Hitro sem bil v Seitlu, kupil maslo in se vrnil navzdol. Saj sem imel še čas, da bom še malo lovil. Torbo z maslom sem skril in začel počasi tipati pod enim in drugim kamnom. Kmalu sem prišel do tistega kamna, kjer sem pred leti ulovil prvo ribo. Ta kamen je bil podolgovat, skoraj pravilen kvader, debel morda 20 cm in pod njo je bila luknja. Zopet previdno z obema rokama in riba je bila tam! Hitro sem jo imel in bil sem navdušen, da imam kar dve ribi! Hitro sem prišel k prvi ribi in obe sem dal v torbo in hitro v Rut. Ves čas sem si govoril: "Ulovil sem dve ribi!", a nisem govoril slovensko, kajti že eno leto sem se v šoli že učil nemško in naprej in naprej sem govoril: "Ich habe zwei Fische gefangen!"

Na Sodi sem zagledal Stanka, ki je bil tri leta mlajši od mene in sem mu pokazal svoj ulov. Bil sem ponosen. On je strokovno pregledal obe ribi in ob eni je opazil, da ima ikre. Rekel mi je, da ni prav, da sem ubil samico!

SP1: Kako sem se spoznal s soško postrvijo

Moral bi se roditi v Nemškem Rutu, kot se je drugih petih mojih bratov in sester, pa kaže, da je mojo mamo skrbelo. Bila je vojna, moja mama je bila v 48-tem letu, oče je bil na zaporniškem otoku Ustici, en brat v italijanski vojski, stari oče pa ni hotel počakati mene in je kar umrl. Ko je mama začutila, da so se pričeli popadki, je prosila svojo sestro in sta odšli peš dve uri daleč na železniško postajo na Grahovem. Ko sta prišli v Gorico, sem se hotel že kar roditi. Kljub temu sta uspeli dobiti nek taxi in sem se končno rodil v bolnici.

Nemški Rut pod grebenom od Rodice do Črne prsti. (public domain, source: https://commons.wikimedia.org/wiki/User:%C5%BDiga)

Nemški Rut se je včasih imenoval Deutsch Koritnica, kajti Kotitnica je bila v srednjem veku zadnja slovenska vas v Baški grapi. Po Bači navzgor ni bilo slovenskih vasi, zato je v 13. stoletju Oglejski patriarh pripeljal Tirolce iz Inichenna v zgornji del Baške grape in Nemški Rut (Deutsch Gereuth ) se je imenovalo vse to območje. Na začetku so Tirolci uredili štiri vasi, glavna vas pa je bila Deutsch Koritnica. Ta se je zadnja slovenizirala in je postala Nemški Rut. Za kmetovanje je bila najbolj primerna od vseh teh vasi. Stoji pod grebenom, ki poteka v Julijskih Alpah od Rodice do Črne prsti.

Takoj, ko sem se zavedal, sem že poznal ribe. V knjigah seveda že, a spoznal sem jih v naravi. Dva moža sta večkrat prinesla potočne postrvi. Eden iz Grahovega je bil pred vojno zakupnik Koritnice, za Bačo pa ne vem, ampak po svobodi, ko kapitalist ne sme izkoriščati soribe, oprostite sočloveka, te ribe ne bi smel loviti. Seveda pa takrat še nismo bili prevzgojeni in jih je kar ilegalno lovil in prodajal. Mi smo imeli pred vojno gostilno in trgovino in zato je verjetno prej te ribe prinašal in nam jih je prodajal. Drugi mož je bil kovač, hišo pa je imel tik ob potoku Koritnici. On jih je ulovil kar z bombami in je vedno prinesel k nam okrog dvajset rib. Moja mama mu je dala za to dva velika hleba kruha.

Moja mama je bila dobra kuharica. Normalno nisem hotel jesti in nikoli nisem bil lačen. Nekaj stvari pa sem imel rad. Tako sem vedno rad jedel ribe, moja najboljša jed pa so bile sardine. Na žalost mi teh niso hoteli kupiti, zato sem se moral zadovoljiti s potočnimi postrvmi. Ko jih je mama pripravljala sem te postrvi preučeval, dobil sem mamino kuharsko knjigo iz rajne Avstro-Ogrske in tam so bile barvne slike o ribah. Potočne postrvi so bile v knjigi sicer preveč rjave, ampak pike so bile rdeče in sem ugotovil, da so to res potočne postrvi. Odkar sem se naučil angleško se pri besedi brown trout (potočna postrv- dobesedno: rjava postrv) vedno spomnil mojega prvega proučevanja potočne postrvi.

Naša vas je bolj visoko in doli do Koritnice rabiš okrog 20 minut. Poleti smo šli otroci včasih v nedeljo popoldne v potok in smo se kopali. Zakaj samo ob nedeljah popoldne? Če so nas pustili dol, smo morali biti že veliki, osem do devet let, saj bi se mlajši lahko utopili. Ampak tako veliki so morali med tednom normalno delati, v nedeljo dopoldne pa so morali iti k maši. In jaz sem imel posebno funkcijo, saj sem sem bil ministrant, kot se po rutarsko reče "konfiterle". No, enkrat so se večji otroci med kopanjem spomnili, da bi lovili ribe. Poskušal sem tudi jaz in neverjetno, dobil sem ribo. Nisem je pustil iz luknje in pomagal mi jo je ujeti dve leti starejši deček. In jaz sem bil neskončno srečen!

Mojemu blogu na pot (1)

Z ribami in ribolovom sem se navdušil že daleč nazaj. Minilo je precej več kot pol stoletja. Pred sedemnajstimi leti pa sem slučajno postal tudi predsednik Ribiške družine Tolmin in moje ukvarjanje z ribami je postalo celo profesionalno. Moral sem se naučiti o mnogih stvareh, o katerih prej nisem razmišljal. V naši družini je več kot 400 članov in na tisoče turističnih ribičev, ki prihajajo iz vsega sveta, da lahko preizkusijo ribiško srečo na naših rekah.

Our crystal Soča. Photo by MihaV (http://flickr.com/photos/34454085@N00/14417374130) cc-by-2.0

Naše reke in naše ribe pa niso kar običajne. Kristalno čista Soča z izjemno barvo je – kaj lahko drugega rečem – je izjemna reka! Skoraj vsak, ki pride od drugod, me sprašuje, kako ima lahko reka tako čudovito barvo!

Enak dragulj je tudi soška postrv. Ta čudovita postrv je pred davnimi leti stanovala na zelo majhnem območju in zaradi neznanja ljudi je skoraj izumrla. Veliko navdušenih domačih ribičev in enako navdušenih raziskovalcev je uspelo to izjemno ribo raziskati in zaščititi za naprej. Čudovita soška postrv, ki je bila izbrušena iz belih skal Julijskih Alp, je danes soški ponos.

Napravil sem že svoj načrt za pripravo knjige o soški postrvi. Morda bo njen naslov Čudovita zgodba o soški postrvi, nisem pa še gotov. Med nadaljevanjem v mojem blogu in predvsem na koncu naj se to čisto naravno zgodi. Vmes bom napisal kaj drugega tudi. Preveč dogodkov se mi je zgodilo, da ne bi marsikaj tudi napisal. Če me bo žulilo tudi kaj izven ribištva, bom pač napisal.

Čisto na koncu moram reči še to; če pišeš blog, si želiš, da ga kdo tudi bere. Upam, da bo komu to branje zanimivo. Veliko ribičev prihaja na Sočo iz mnogih dežel, zato bom istočasno pisal v slovenščini in angleščini. Naj tudi oni vidijo, kaj se je dogajalo zgod in nezgod v naši soški deželi.