SP5 Kako sem spoznal soško postrv

Prvi mesec sem ribaril samo z blinkarico. Sem tu pa tam kaj ujel, a bistvenega uspeha nisem imel. Takrat ni bil dovoljen ribolov z blinkarico v Bači, po drugi strani pa je bil dovoljen v Koritnici. Kaže, da so starejši ribiči takrat menili, da muharjenje v takih majhnih potokih, kjer je polno dreves in grmovja ni možno ali vsaj težko. Sicer pa sami vemo, kako zoprno je, ko se ti muha zaskoči na visoki veji. Ko jo rešuješ, je že konec z ribolovom na tistem tolmunu. Hitro sem torej šel v Koritnico in tam sem lahko ulovil več rib kot v Soči. Bile pa so seveda zelo majhne in takrat so morale biti dolge nad 24 cm.

Že hitro sem se odločil, da bom moral preizkusiti tudi muharjenje. Že maja sva šla s kolegom, s tistim, ki sem mu pokazal ribolov z rokami, prav na Bačo. Prišla sva na reko pod viaduktom pri Grahovem. Kolega me je podučil na hitro teoretsko in nato mi je pokazal praktično muharjenje. Videl sem, da je bil uspešen in poskusil sem sam. Vsak lahko ve, kako si na začetku popolnoma nebogljen. Kljub temu sem takoj občutil popolnoma drugačen ribolov kot tisti z vijačenjem. Na skoraj vsak met je skočila riba. Seveda nisem znal zasekati v pravem trenutku in ribe so šle. Celo z zobmi sem držal vrvico, ker sem imel dve roki premalo! In vseeno sem na prvem muharjenju ujel dve postrvi! Bil sem presrečen!

Postal sem torej muhar in od takrat naprej sem pretežno ribaril na muho in zelo redko z vijačenjem. Z vijačenjem sem včasih ribaril, da bi ujel večje ribe, ampak od samega začetka je meni ostala lepota ribolova z muharjenjem.

Takrat smo lahko ribarili dvakrat na teden. Edino v Bači, Kneži in Koritnici smo lahko lovili trikrat na teden, če si lovil samo tam. Zato sem skoraj vedno šel gor in trikrat na teden je moja družina imela za kosilo postrvi. Šel sem v soncu, med vetrom in med dežjem. V Italiji sem si kupil eno nepremočljivo pelerino in tudi plašč. Če so bile vode previsoke, sem z avtom vozil tako daleč proti potoku, da je bila voda toliko majhna, da sem lahko muharil. Včasih sem bil res uspešen v takem vremenu. Jaz nisem videl rib, a one tudi ne mene. Muharil sem na velike nimfe iz večjih tolmunov in skoraj iz vsakega meta sem prijel ribo. Moram priznati, da sem morda takrat prijel nad 20 rib in več in sem vzel le največje. Danes med dežjem ne grem več na ribolov, a me prav mika, da bi to spet poskusil!

Moja učna doba v prvi legalni ribolovni sezoni mi je prinesla 61 uplenitih rib. Dodatno sem postal vesel z muharjem na lipana po 1. juniju v Soči. Lovopust lipanov je bil takrat od 1. decembra, do 31. maja. Že med drugo ribolovno sezono, leta 1973, pa sem uplenil kar 136 rib.

Zelo malo pa sem ujel soških postrvi. Morale so biti dolge nad 40 cm, lepo marmorirane in brez vsake rdeče pike. O tem bom kasneje veliko govoril. Nikoli pa nisem ujel res velike soške postrvi. Videl pa sem jih! Nekoč sem jo zagledal iz čolna na jezeru ob Mostu na Soči in metal sem za njo z blinkarico, a zavedal sem se, da iz tega ne bo kruha. Čoln mi je posodil kolega iz podjetja AET, ki ga je napravil sam in bil je zelo nestabilen. Tudi ne razumem, zakaj sem takrat ribaril iz čolna z visokimi ribiškimi škornji. Bilo je sredi aprila in pozabil sem na vse drugo, ko sem metal blinkar za veliko ribo. Nenadoma sem bil v vodi! Najprej sem vrgel palico nazaj v čoln in mislil sem, da bom hitro nazaj v čolnu. Vendar ni šlo. Bolj kot sem se spravljal v čoln, več vode je šlo v čoln, jaz pa nisem mogel. Ker nisem mogel priti v čoln, sem se z rokami prijel zadnji del čolna in sem računal, da bom z nogami priplaval čoln do obale. Noge sem imel v velikih gumijastih škornjih, ki so se napolnile z vodo in plavanje je šlo bolj globoko kot proti obali. Videl sem, da ne bom uspel.

Soča ima temperaturo vode v aprilu okrog 8 stopinj in me je začelo skrbeti. Prijel sem se čolna ob strani, ležal sem se na vodi, pritisnil sem čoln v vodo in sem se preobrnil v njega. Poleg mene, je prišlo v čoln še več kot pol vode. A kakor koli, takoj sem preveslal do brega, hitro sem stekel do avta, ga vžgal in hitro sem pripeljal domov. Vse sem slekel in tudi moja denarnica je bila na plavanju. Vse dokumente in denar sem obesil na vrvice za sušenje.

No, nisem obupal. Oblekel sem se suho in sem se vrnil z avtom nazaj k jezeru. S čolnom sem spet zaveslal na jezero. Velike soške postrvi ni bilo več, a ribaril sem naprej in neverjetno, ulovil sem soško postrv! Ni bila velika, ampak bila je daljša od 40 cm!