Moj zadnji mandat (6. del)

Po Novem letu sem moral začeti pripravljati poročilo o delu v letu 2016 in načrte za leto 2017. Ribolovna sezona je bila dobra, tako da smo na Upravnem odboru lahko odpisali tudi tisti del stroškov za investicijo v Faroniko, preden smo ustanovili podjetje. Tako Ribiška družina Tolmin ni imela več nobenih dolgov in računal sem, da bom imel bolj mirno življenje v zadnjem letu mandata. Pa sem se zaračunal.

7. februarja smo na seji UO pregledali poročila za Zbor članov in ni bilo nobenih posebnih pripomb. Kot vedno, pa je seveda manjkalo poročilo Nadzornega odbora, saj tega ne pregleda UO. Poleg tega smo pripravili predlog za ZČ, da gremo ven iz Zveze ribiških družin primorske in poleg tega smo sprejeli sklep UO, da ukinemo Forum iz naše spletne strani. Izstop iz ZRD Primorske je bil predlagan zaradi puča na skupščini te zveze brez seznanitve naše ribiške družine. V Forum pa je ves čas pisalo samo pet članov naše družine, ki so ves čas šimfali podjetje Faronika. Seveda je to zelo enostavno, še posebej od ljudi, ki nič ne poznajo o uspehih tega podjetja in še manj o njihovih problemih. Jaz sem jih celo povabil v novo ribogojnico, kjer bi jim lahko razložil vso problematiko in njihovo vizijo, vendar se nihče ni niti toliko potrudil. Začel pa sem razmišljati, da to zelo škodi Faroniki, saj te škodljive napise lahko vidi vsa slovenska ribiška javnost.

Že čez dva dni mi je pisal Roman Dolinšek, predsednik NO RD Tolmin in jaz sem mu odgovoril:

Roman Dolinsek <roman.dolinsek@gmail.com>	Feb 9, 2017, 11:00 AM
to me, Berlot, stane.berginc, Bogomir, Josip, Oskar, Simon, Vlado, costantini, ivancic.toni

Spoštovani predsednik!

Nisem se želel, ne hotel boriti za forum RD Tolmin, prav pa je, da sedaj, ko je ukinjen, povem svoje mnenje, pomisleke in argumente proti. Prepričan sem namreč, da je ukinitev velika napaka, ki bo družini prinesla veliko več slabega kot dobrega. Zakaj?  Zato ker je služil ne samo za kritiko, temveč tudi promocijo družine, saj se na njem ni pisalo le v slovenščini, temveč tudi italijanščini, nemščini in francoščini. Na forumu se v zadnjem času res ni veliko pisalo, ga je pa ogromno ljudi bralo.
Da so se na njem "dogajale" tudi teme, ki tja niso sodile (žalitve, neprimeren jezik, provokacije,.....) pa ste izključni in edini krivec, saj bi kot moderator morali sproti brisati poste (prispevke), za katere ste ocenili, da tja ne sodijo.

Lep pozdrav!

Roman Dolinšek

Lucijan Rejec <lucijan.rejec@gmail.com>	Feb 9, 2017, 2:28 PM
to Roman

Dragi Roman,

dobro razumem tvoje argumente in bi lahko šlo naprej, nisem pa dobil nobenega moderatorja, da bi to delal. Moram pa reči, da jaz ne morem delati še to. Dobro veš, da proti meni niso nič pisali, je pa najbolj problematično za Faroniko, ker njihova slaba reklama dela prav proti članom in okolju. Moderator bi moral vse prispevke o podjetju izbrisati. Spomnil se boš, da sem nekaj takega pisal tudi jaz pred pol leta, in sem se zavedel, da tega ne bi smel in sem naenkrat nehal to pisati. Pisal sem pa naprej samo zase, da mi bo morda nekoč po nekaj letih prišlo za kakšno knjigo.

Danes sva z Anko tudi že klicala za ponudbe za novo spletno stran in, če bomo dobili koga, da bi moderiral, bo morda tudi facebook ali kaj drugega.

Že danes zjutraj sem razmišljal, da ti bom poslal čisto osebno pismo in morda ti bom res napisal v soboto ali nedeljo.

Lep pozdrav

Sedaj pa moram povedati, zakaj sem mu hotel poslati osebno pismo. Kot sem že povedal, sem že dalj časa iskal primernega kandidata za novega predsednika RD Tolmin. Nazadnje sem mislil na Blaža Močnika, vendar nisem bil zadovoljen z njegovem delu pri projektu FishTrail. Večkrat nas je klical na sejo, a njega večkrat ni bilo in vse je potekalo zelo počasi. Postal sem prepričan, da ni pravi za predsednika, zato sem iskal naprej. Začel sem razmišljati o Romanu Dolinšku. Vedel sem, da je inteligenten, pošten in odločen, moral pa bi se malo bolj poučiti z ribami in predvsem z njihovo problematiko. Že pred kratkim, sem ga povabil v našo pisarno in sem mu o tem že najmanj dve uri pripovedoval.

 Odgovoril mi je zvečer, ko sem bil z avtom v Italiji.

Roman Dolinsek <roman.dolinsek@gmail.com>	Feb 9, 2017, 8:38 PM
to me

Sprejemam vaše argumente, čeprav malce dvomim, da držijo. Pri frekvenci prispevkov, ki so se "dogajali" v zadnjem letu, jih res ne bi smelo biti (pre)težko moderirati in cenzurirati. Še nekaj sem vam pozabil povedati. Moderator ima pravico zaradi neprimernega pisanja, ob predhodnem opozorilu seveda, izključiti kogarkoli, ki se ne ravna po pravilih foruma. 

Osebno pismo? Če se nanaša na osnutek poročila Nadzornega odbora, ne izgubljajte časa, ker ga ne bom spremenil (če ga bodo ostali člani NO potrdili, seveda). Žal mi je le, da ga nisem že zdavnaj napisal v takem tonu in članov, katerim sem edino odgovoren, že zdavnaj opozoril na določene stvari. In verjetno se boste spomnili, da je  g. Jože Kravanja ob koncu svojega mandata daljnega leta 2003 na Zboru članov opozarjal na isto. In 14 let kasneje imamo še bolj prazne vode in slabši ribolov kot smo ga imeli takrat. 

Lucijan! Verjemite mi, lepo prosim! Nikoli me v družini ni zanimala in me ne bo, nikakršna oblast in ne kakršnekoli materialne koristi. Na koncu koncev sva že 17 let skupaj na isti barki, zato zagotovo veste, da ne lažem. Edino kar me zanima, je dober ribolov, ki ga potrpežljivo čakam že zelo zelo dolgo. Predolgo! Naveličal sem se čakati in gledati, kako razmetavamo milijone za mladice in ikre, medtem ko kot ribič nimam česa loviti. Se spomnite, kolikokrat sem opozarjal na slab ribolov? Pa so moja opozorila in prošnje vsakič naletele na gluha ušesa. Niti eno samo ribolovno sezono, kljub vsem opozorilom in prošnjam, nismo vložili šarenke, kolikor nam je dopuščal RGN. Niti eno samo leto!!! 

Bolj pomembno je bilo uveljavljati svojo moč, svoj status, svoj prav in kaprico (Dušan). In če samo pomislim, da je vrednost ene tone šarenke manj kot 5.000 evrov, za mladice in ikre pa smo letno odšteli dobrih 200.000 evrov, sem zopet togoten in slabe volje. 

V razmislek. Dober, nepozaben ribolov, smo imeli v letih 2004, 2005, 2006, mogoče tudi 2007 (pišem po spominu). Riba je bila čudovita, bilo je je povsod, prijemov veliko. Zagotovo veste zakaj!? Ker smo takrat prodali zelo malo turističnih ribolovnic. Prodaja je nato iz leta v leto rasla, vložek pa je bil iz leta v leto podoben. Saj ni treba biti posebej pameten, da ugotoviš, da ob povečani prodaji ob enakem vložku potem najbolj nastrada kvaliteta ribolova! Zato apeliram, da vso energijo in vpliv usmerite v spremembo RGN - ja. Po vseh letih vlaganja milijonov in milijonov mladic in iker je več kot jasno, da takšno gospodarjenje ni pravo in da ga je potrebno spremeniti. V korist večje, odrasle ribe, seveda.

Žal mi je, da sva si po 17 - ih letih skupnega dela začela dopisovati. Toda očitno je do tega moralo priti! Bi pa bil pogovor zagotovo veliko bolj koristen in produktiven kot pa dopisovanje. Toda pogovor je produktiven le, če sogovornika drug drugega poslušata in si ne skačeta neprestano v besedo. Jaz sem vas, tako kot vedno, pripravljen poslušati. Boste tudi vi mene znali poslušati in prisluhniti mojim besedam in argumentom, ki niso zgolj teorija, temveč praksa, ki jo vsa leta pridobivam ob in na naših prečudovitih vodah.

Lep pozdrav, Roman

Lucijan Rejec <lucijan.rejec@gmail.com>	Feb 9, 2017, 10:46 PM
to Roman

Tvojega poročila še nisem videl. L.P.

Sent from my iPhone

Med vožnjo nisem imel čas prebrati in sem šele zjutraj. Ni mi bilo všeč. Ne vem, kdaj mu nisem poslušal, a kaže, da o mojih pogledih sploh ni razmišljal. Seveda sem jaz vedel, da je naš ribolov slab. Vedel pa sem tudi, da smo imeli dober ribolov po letu 2004 in sicer zato, ker je Slovenija vstopila v EU in sem takoj začel kupovati šarenke v Italiji. Ribogojnica v Osoppu je bila čudovita. Šarenke so bile lepe, nepoškodovane in možno jih je bilo kupiti od majhnih do velikih. Normalno smo kupili 75% šarenk, težkih po en kg in ostale težke od 2 do 4 kg. Število ribolovnih dni se ni toliko povečalo, največ jih je bilo leta 1997 in pozneje nikoli več. Pred leti 2004, ko je bil slab ribolov, je vedno bilo uplenjenih bistveno več rib, kot po tem letu. Seveda, ribičem je bilo všeč upleniti tako velike in lepe ribe in zato tudi se vsi spominjajo teh dni. Na žalost so odkrili leta 2008 viruse v tej ribogojnici in s težavo smo dobili šarenke drugod, da smo rešili sezono.

Njegov post se mi je zdel nekako jezen. Razmišljal sem, da je predtem že napisal svojo poročilo in da se je pripravil na mojo reakcijo. Poleg tega je tudi očital, da sva prišla do tega, da si morava pisati. Kaže, da je pozabil, da je začel pisati on!

Naslednjo jutro sem v naši pisarni prebral poročilo NO in sem postal besen. Prvi del poročila je bil seveda normalen, drugi del je bil sploh neumesten za poročilo. Če danes razmišljam o tem, sem bil podzavestno gotovo zelo jezen, saj sem ga jaz hotel prepričati v kandidaturo za predsednika, on pa sploh noče, da mu kaj povem, ker ima svoje mnenje trdo kot granit. Praktično je povedal sicer na dolgo in srdito, a šlo je za tri stvari: vlagati moramo več šarenk, ker so najboljše za ribolov, katastrofa je, da vlagamo ikre in mladice soške postrvi in lipana, ker to stane preko 200.000 € in ribiško družino finančno izčrpavamo zaradi Faronike d.o,o. Za največjega krivca je po njegovem gospodar družine Dušan Jesenšek, ker ne dela primerno ribiško gospodarjenje.

Najbolj me je zbodlo, da en glavni funkcionar ribiške družine pljuva na teoretsko in dokazano znanstveno ribiško gospodarjenje. S tujimi in domačimi raziskovalci smo že več kot 20 let raziskovali naše ribe in imamo dokaze, kaj je prav in kaj ne. Če želimo, da vložene ribe postanejo divje ribe in se razmnožujejo naprej, jih je treba vlagati čim prej in najbolje ko imajo ikre že oči. Vse ribe, odrasle v ribogojnici, pa ne preživijo dolgo v rekah in jih vlagamo v reke izključno za ribolov med ribiško sezono. Vsako leto smo vlagali do 13 ton odraslih šarenk in eno četrtino so jih uplenili ribiči. Nekaj jih je seveda uplenilo krivolovcev in tudi velike soške postrvi, največ pa so poginile same in jih naslednje leto ni bilo več. In zdaj hoče Roman prepričati naše člane, da nehamo vlagati ikre in mladice, ampak samo odrasle ribe!?

Ko začne nek visoki funkcionar ribiške družine tako pljuvati, hitro nastanejo zdrahe. Veliko je treba delati in rabiš dolga leta, da se nekaj naredi, vse pa je možno uničiti takoj. Vedel sem, da ta del poročila verjetno ne bom uspel zadržati, a poskusil sem. Vsem članom Nadzornega odbora sem pisal pismo, da to ni v redu in naj ga ne objavijo. Če pa ga bodo, bom jaz napisal svoj javni odgovor vsem članom ribiške družine. Zavedel sem se tudi, da člani NO niso sposobni kaj narediti in bodo pač potrdili, kar je napisal Roman. No, en član se mi je solidariziral in ni več prihajal na seje NO.

Moje pismo Romanu ni pomagalo in sem to tudi predvideval. V nekaj dnevih je že prišlo poročilo NO in se ni spremenilo nič. Jaz na njihovo sejo nisem šel in na seje UO do zbora nisem več vabil Romana. Takoj pa sem pripravil svoj odgovor kot pismo vsem članom RD Tolmin in sem ga priložil gradivu za Zbor članov.

Takoj za tem priroma novo pismo v našo pisarno. Pisal ga je naš član Egon Dolenc in zahteva, da mu omogočamo revizijo ribiške družine v prejšnjem letu in to pred Zborom članov. Takoj sem bil prepričan, da Roman ni bil sam! Spet sem postal jezen. Saj revizija poslovanja v principu ni problem, je pa problem, da bi to delali, ko je največ dela za zaključni račun in poročila za zbor. Za vsak primer sem se povezal z našim advokatom in sem Egonu odpisal, da mu bomo omogočili  revizijo ampak po Zboru članov.

Za Zbor članov sem se pripravil zelo temeljito. Pred kapjo bi to ne bi bil zame noben problem, zdaj pa je bilo drugače. Na zboru leta 2015 in 2016 nisem skoraj nič govoril, zdaj pa bom moral. V možganih imaš poseben center za govorjenje in drugega, da razume, kaj govoriš. Po kapi mi center za govorjenje in center za razumevanje ne delujeta istočasno; govorjenje je hitreje. Zato sem moral napisati vse bistvene stvari, da ne bi prišel v blokado. Ker sem bil prepričan, da skupaj delujeta Roman in Egon, pa morda še kdo in sem hotel dobiti glasovanje članov, da se razreši Romana kot predsednika NO, ali pa mene, če glasovanje izgubim. Dobro sem pregledal naš statut, kjer določa, da se lahko razreši katerega koli funkcionarja v RD Tolmin. Bil sem tudi pripravljen, da takoj dam ostavko, če člani ne bodo hoteli glasovati.

Pripravljen sem bil, da bom sicer še imel težave z revizijo, a važno mi je bilo, da ne bo nobenega funkcionarja, ki bi mi delal dodatno težavo.

Ta točka je bila zadnja na vrsti. Bil sem izjemno koncentriral in diskusija je dolgo tekla. Poleg Romana in Egona se je najmanj petkrat oglasil Milan Berlot, ki je bil član našega UO in me je živciral. Mislil sem že, da glasovanja ne bo in bom enostavno dal ostavko. Ker sem pa ves čas vztrajal, smo na koncu glasovali in Roman je bil razrešen. Rezultat je bil 86 proti 15.

Revizijo smo pripravili za 4. maj, 2017. Prišel pa ni samo Egon, ampak z njim tudi Roman. Jaz sem Egonu povedal, da lahko takoj začnemo z revizijo, vendar se mora odstraniti Roman, ker to ni bilo dogovorjeno. Egon je grozil s sodiščem, vendar nisem popustil in Roman ni hotel oditi. Ko ni bilo o ničemer govoriti, mi je Egon predlagal, da naj se greva sama pogovoriti. Strinjal sem se in sva odšla v Picerijo.

Tam sva se odkrito pogovarjala. Egona sem sicer že prej poznal in sem vedel, da je pameten, da pa se zna nasprotnika zelo ostro lotiti. Priznal pa je, da imam preveliko podporo v svoji družini in nima smisla, da se naprej boriva. Prosil pa me je, da naj bi se RD Tolmin nazaj vrnil v Zvezo ribiških družin Primorske. Obljubil sem, da to ni problem in bi lahko to naredili, ko bomo spreminjali statut jeseni tega leta. Na žalost naša komisija za spremembo statuta ni naredila nič in tako tudi tega nismo napravili.

Od tega časa sva se z Egonom večkrat slišala in sva se razumela dobro. Drugače sem imel zadnje leto res mir in tiščala me je samo Faronika.

Za to leto smo načrtovali prvič po letu 2003 inventarizacijo rib v eni naši reki in sicer v Bači, kjer ne rabimo čolna. Ta raziskava se vedno naredi najmanj dvakrat na leto, še bolje pa bi bilo v več letih. Zanimala me je predvsem spodnja Bača, saj smo tam imeli že deset let ribolov ujemi in spusti in bi se to moralo videti na populaciji rib. Velika povodnja je bila leta 2004, potem pa tako velika ne več.

Prvo inventarizacijo smo naredili marca in sem štel samo ribe dolge nad 30 cm in na zgornji Bači je kazalo dobro, slabo pa v spodnji, kjer nismo dobili niti enega lipana, vlagali pa smo jih v zadnjih letih na tisoče in tisoče. Čudno se mi je zdelo tudi naslednje: Leta 2000, ko smo delali enako raziskavo, smo končali šele v temi, tokrat pa smo končali že kmalu po kosilu.

Drugo raziskavo smo izvedli 17. septembra. Končali smo hitro in zopet nismo našli niti enega lipana! V spodnjo Bačo smo od aprila do avgusta vložili 3.800 lipanov, pol v drugem in pol v tretjem letu starosti in videli nismo nobenega! Poleg tega smo v juniju prvič vložili v spodnjo Bačo 1.000 soških postrvi v 3 letu starosti. Vložili smo jih v začetku junija in v septembru jih je ostalo samo 12 %.

Ko smo dobili elaborat, je bil zelo porazen za nas. Spodaj lahko vidimo, kaj se je v Bači dogajalo od leta 1974 do leta 2017:

Na kratko pomeni, da se je v obdobju 43 let v Bači zmanjšalo količino rib za petkrat!! Res pa je, da leta 1974 niso zasledili v Bači niti ene soške postrvi, vendar samo potočne postrvi in križance. Leta 2017 pa smo zasledili skoraj samo čiste soške postrvi in kakih pet križancev.

Če bi bil še naprej predsednik RD Tolmin, ne bi več dovolil vlaganje soških postrvi iz Soče in Idrijce v Bačo, bi pa dovolil vlaganje soških postrvi iz Hude grape in iz Lipovščka, če bi bil vodja ribogojstva sposoben te mladice vzrediti.

-------------------------------------------------------------------------------------------------

Leto 2017 pa je pomenilo tudi 70. obletnico ustanovitve RD Tolmin. Računal sem, da moramo za to obletnico pripraviti zbornik, kar je pomembno za zgodovino društva. Že januarja sem spravil skupaj tiste člane, ki bi napisali zbornik. Že sam sem smatral, da bi bil ribiški praznik 1. aprila prezgodaj, zato smo se dogovorili, da bomo to slavnost opravili med Festivalom soške postrvi jeseni. Potrdili smo urednico, članki pa naj bi bili končani do konca junija.

Prišel je julij in samo Tone Jesenšek in jaz sva pripravila svoj del, drugi še niso niti začeli. Zdelo se mi je, da se res vidi, da grem na konec svojega mandata in obveznosti nekaterih članov niso več zelo pomembne. Zopet sem jih sklical in sem zahteval, da se to napravi do konca avgusta, drugače bo stiska s pravočasnim tiskanjem. Spet ni pomagalo. Bil sem jezen in sem to napisal tudi članom UO, kaj se dogaja. Konec septembra je bilo napisano in ker je bilo pozno, smo določili slovesnost za začetek decembra. Festival soške postrvi je tudi izpadlo, saj je septembra in oktobra ves čas deževalo in si nismo upali organizirati festivala. Dež pa je seveda odgnal mnogo ribičev in nizka je bila prodaja kart. To je bil na koncu tudi vzrok, da smo na seji UO premestili obletnico na ribiški praznik 1. aprila, 2018.

Moj zadnji mandat (5. del)

Zbor članov 12. marca 2016 je potekal zelo hitro, končan je bil prej kot v eni uri. Glede na to, kako divje je bilo na zadnji seji UO, sem pričakoval, da bo enako tudi na zboru, zgodilo pa se ni nič.

Na prvi dan ribolovne sezone po dolgem času nisem ujel nobene ribe. Na ribiški praznik 1. aprila ob jezeru je večina ribičev negodovalo, da je bil ribolov slab. Bilo mi je neprijetno, saj smo tega leta prvič vložili tudi šarenke iz naše nove ribogojnice in sem pričakoval, da bomo imeli dobro sezono. Po tem prazniku se je negodovanje o slabem ribolovu nadaljevalo. Še najhujše je bilo na našem spletnem forumu in mnogi so trdili, da je vzrok slabega ribolova v naši novi ribogojnici. To so seveda neumnosti, a mnogi naši člani so se pač znesli nanjo s svojo slabo voljo. Predsednik NO je že grozil, da bo zahteval izredni zbor, kjer bi obravnavali slab ribolov.

Zelo pogosto sem prihajal v novo ribogojnico in nekega dne sem se pogovarjal z enim našem ribogojcem. Govor je seveda tekel o ribolovu in rekel sem mu, da tudi sam ne razumem, zakaj prvi dan nisem ujel nobene ribe, prejšnja leta sem jih pa vedno ujel. Takrat pa mi je delavec odgovoril takole: »Predsednik ali sploh veš, da je gospodar družine letos vložil samo pol toliko rib kot prejšnja leta!«

Postal sem jezen. Saj sem ves čas gospodarja spraševal, ali ima dovolj šarenk v ribogojnici za vlaganje v vode pred začetkom ribolovne sezone in mi je vedno potrdil, da jih ima dovolj. Kaj se je torej dogajalo? Vedel sem, da je imel direktor Faronike (istočasno je bil gospodar družine) velike finančne težave. Saj nismo še plačali niti vse šarenke, ki smo jih kupili od ga. Mirelle v Italiji lani jeseni. Če bi mi rekel, da jih ni dovolj, bi jaz na tak ali drugačen način dobil posojilo za dodatne ribe, a bil je tiho.

Preveril sem, da so šarenke v ribogojnici še premajhne in da moramo čimprej kupiti še dve toni rib. Zato sem takoj določil sejo Upravnega odbora, kjer smo imeli kar hudo sejo in izglasovali smo dva važna sklepa:

1.    Takoj kupimo dve toni šarenk za vlaganje v reke.

2.    Direktor Faronike d.o.o. ne more biti istočasno gospodar ribiške družine.

Nekateri člani UO so me že prej opozarjali, da ni higienično, da je isti človek direktor Faronike in gospodar ribiške družine. Gospodar mora namreč kupovati ribe, direktor Faronike pa jih mora prodajati, kar res ne gre skupaj. Jaz sem se tega zavedal, a sem jih vedno prosil, da naj počakamo, ko bo izvoljen nov predsednik ribiške družine. Jaz sem imel že dovolj problemov in bi želel malo miru do konca svojega mandata. Ko pa sem videl ta konflikt na začetku ribiške sezone, mi je postalo jasno, da je to treba narediti nemudoma.

Nujno smo tudi rabili denar za šarenke in to takoj. Z bankami ni bilo možno in posojilo nam je dal prijatelj, s katerim sva bila kolega na fakulteti za strojništvo v Ljubljani. Takoj smo odplačali dolgove ga. Mirelli in za tem smo kupili pri njih dve toni šarenk, ki so šle takoj v vodo. Naslednje mesece pa so bile že dovolj velike naše ribe iz Faronike.

                                                 ………………………………

Konec maja 2016 pa je bilo treba izvesti reelekcijo direktorja Faronike d.o.o. Podjetje Faronika d.o.o. je bilo ustanovljeno leta 2011 in Upravni odbor Ribiške družine Tolmin je za pet let imenoval za njenega direktorja Dušana Jesenška. Do izgradnje nove ribogojnice ni bilo nobenih problemov, saj je vse potekalo kot prej, samo da so bili vsi delavci preneseni iz ribiške družine v podjetje. Kmalu po 1. juliju 2015, ko je bila končana nova ribogojnica, pa so se hitro pokazali problemi. Meni je bilo jasno, da je treba čim prej začeti prodajati, ker drugače ne bomo mogli odplačevati kredite in obresti za investicijo. Hitro sem dobil občutek, da Dušan ne razume, kaj so najbolj pomembne stvari za direktorja podjetja. Razumel sem, da je človek lahko zelo inteligenten, ni pa enostavno postati dober direktor podjetja šele v starosti nad petdeset let. Več stvari je treba istočasno izvajati; motiviranje zaposlenih, organizacijo dela, povečevanje prodaje in paziti na likvidnost in tako naprej.

Sam sem bil prepričan, da bo Dušan ostal direktor Faronike naprej, imenovali pa bomo novega gospodarja ribiške družine. Imeli smo kar šest sej in veliko članov je kritiziralo dosedanjega direktorja. Nekateri so predlagali, da bi naredili razpis, vendar sem jih opozarjal, da ima Faronika velik likvidnostni problem. Če dobi Faronika novega direktorja, bodo plače previsoke. Ko smo Dušana imenovali za direktorja, smo mu v individualni pogodbi zagotovili, da ostane zaposlen v Faroniki tudi, če ne bo več direktor.

Sejalo nas je deset ljudi in vedel sem, da je to neproduktivno, predvsem, ker večina teh ljudi ne ve, kaj je pomembno za imenovanje direktorja podjetja. Na srečo je predlagal Oskar Rosič, da naj bi imenovali posebej Nadzorni svet za Faroniko d.o.o. V ta organ naj bi imenovali zelo malo ljudi in to take, ki se spoznajo na poslovanje podjetij. Vsi so bili za to in smo sprejeli sklep, da bomo imenovali NS Faronike, kot UO pa bomo samo še imenovali ali sedanjega ali novega direktorja.

Med tem sva se z Dušanom odpeljala po šarenke v Furlanijo. Dve uri tja in dve uri nazaj sva imela čas za pogovor. Vprašal me je, ali ga bomo spet imenovali za direktorja. Odgovoril sem mu, da ne morem odgovoriti, čeprav sem bil sam skoraj prepričan, da ga bo UO imenoval. Ves čas pa sem mu razlagal, kako bi moral bolje delovati kot direktor Faronike. Imel sem občutek, da to razume.

Pred dokončnim imenovanjem, smo zahtevali tudi pismeni program Faronike za naslednjih petih let. Sam ne vem, kako je prišlo do predloga, da bi tak program pripravil tudi Andrej Costantini. Že na prvi seji je dejal, da on absolutno noče kandidirati za to mesto in se mi je to zdelo čudno, saj ga ni nihče predlagal. Res pa je, da je v Faroniki precej pomagal za prodajo in za predelavo. Dušanu sem nekajkrat predlagal, da naj mu nekaj plača, a tega ni storil in tako je Andrej dobival samo pol mojega honorarja iz ribiške družine.

Preden smo imeli zadnjo sejo o imenovanju direktorja, me je poklical Dušan. Želel je, da se dobimo skupaj on, Andrej in jaz in srečali smo se pri gostilni Baronu. Govoril je Dušan in bil sem presenečen. Predlagal je, da naj imenujemo za direktorja Faronike Andreja, on pa naj ostane gospodar ribiške družine. Tako on kot Andrej sta pripravljena zmanjšati plačo, da ne bi bil prevelik problem plač. Poleg tega naj bi Dušan ves čas pomagal Andreju.

Sam sem bil kar malo šokiran. Računal sem, da bomo ponovno imenovali Dušana, Andrej pa naj bi pomagal pri prodaji in predelavi, za kar naj bi dobil primeren honorar. Dobil sem tudi že kandidata za gospodarja ribiške družine in sicer Boštjana Jakopiča, ki je bil prej že gospodar goriške ribiške družine. Poklical sem ga tudi že na sejo UO, da se je predstavil in vsi člani UO so se strinjali s tem predlogom.

Ta preobrat mi ni bil všeč. Seveda je bil Andrej priden in je meni precej pomagal, a imel sem občutek, da ni človek za direktorja. Če nov direktor ni dovolj odločen in če dodatno še ostane v kolektivu prejšnji direktor, lahko hitro nastane problem. Oba pa sta vztrajala še naprej. Na koncu sem pristal, da bom ta predlog predstavil Upravnemu odboru, vendar mora biti vseeno nov gospodar družine. Mnogo članov ribiške družine je bilo proti ribiškemu gospodarjenju Dušana in to se je prenašalo tudi na Faroniko. Zato sem hotel to preprečiti.

Vendar mi to ni uspelo. Dušan mi je odgovoril, da bo takoj dal odpoved, če ne bo več gospodar družine. Do tedaj sem mislil, da mu je najbolj pomembno podjetje in sedaj sem videl, da mu je bistveno bolj pomembno ribiško gospodarjenje v naših vodah. Res je bil strokovnjak za ribe, vendar je bil prevelik individualist, da bi navdušil ribiče. Imel sem tudi občutek, da noče dobiti konkurenco. Večkrat, ko smo koga zaposlovali, sem mu predlagal, da dobimo nekoga, ki bi lahko nadomestil njega, a vedno je imel nek vzrok, da trenutno to ni možno.

Na koncu sem popustil, a danes razmišljam, da je to bila napaka. Vprašanje je, če bi res takrat dal odpoved, vendar sem se tega bal, saj smo komaj začeli uvajati novo ribogojnico.

Na zadnji seji o reelekciji sem ta predlog predstavil članom UO. Hitro je bilo konec. Vsi razen enega ali dveh so bili za imenovanje Dušana.

Ko sem Dušanu hotel čestitati, je postal kar jezen. Rekel je, da bo takoj pismeno poslal vsem članom UO svojo ostavko. Jaz sem mu odgovoril, da naj neha komplicirati. Jaz nisem hotel spet imeti celo serijo sej o direktorju. Naj počaka, da bomo imenovali bolj kompetenten Nadzorni svet in tam se bomo pogovorili. Komaj sem ga prepričal.

                                                       ………………………………..

Že na zadnji seji UO 27.05.2016, ko smo imenovali za direktorja Faronike d.o.o. Dušana Jesenška, smo se dogovorili, da naj vsi člani razmišljajo o kandidatih za Nadzorni svet našega podjetja. Dogovorili smo se, da naj bi vedno bil predsednik tisti, ki je istočasno predsednik Ribiške družine. To je pomembno, ker je treba usklajevati načrtovanje sestavo rib in medsebojno finančno poslovanje. Poleg tega pa naj bi imenovali še po enega člana iz občin Bovec, Kobarid in Tolmin, ker to območje obsega tudi naša ribiška družina. Važno pa je, da se člani dobro spoznajo na poslovanje podjetja.

Sejo za imenovanje NS Faronike sem določil za 16. junija. V času do tega dneva sem jaz pridobil tri dodatne člane, edino član UO Milan Berlot mi je večkrat predlagal svoje kandidate, a o tem nisem razmišljal. Prepričan sem bil, da je moj predlog zelo dober, vedel pa sem, da so bili nekateri člani UO v zadnjih mesecih drugačnega mnenja kot jaz. Bil sem že itak pri koncu mandata in če bo UO imenoval drugačne člane NS, bom takoj podal svojo ostavko.

Začel sem sejo in ko sem predlagal svoj predlog je takoj nastal problem. Trije člani UO in predsednik Nadzornega odbora so mi očitali, da sem diktator in da je treba predlagati tudi druge kandidate za Nadzorni svet in jih izvoliti na demokratični način. Jaz sem imel že kar dovolj teh podtikanj in ko sem prišel do besede, sem jim povedal naslednje: »Kot veste, sem tudi jaz kandidat za člana NS in zato ni primerno, da sodelujem pri tej točki. Vsak od vas lahko predlaga dodatne kandidate, a nato se zmenite, kdo bodo člani NS. Sejo naj nadaljuje moj namestnik Andrej Costantini in ko boste končali, naj me nekdo pokliče.«

Zapustil sem sejo in sem šel v gostilno pri Baronu. Naročil sem whisky, prižgal cigaro in sem užival ob lepem sončnem vremenu. Bil sem tam kako uro in pol in poklepetal z znanci. Končno me je poklical Andrej in sem se vrnil na sejo. UO je imenoval NS z enakimi imeni, kot sem jih predlagal jaz. Trije pa so glasovali proti: Milan Berlot in dva člana iz Kobarida.

Minilo je pa več kot en mesec, da smo lahko izvedli prvo sejo NS in sicer 21. julija. Ostavko je dal Dušan in za direktorja Faronike d.o.o. smo imenovali Andreja Costantinija.

Andrej je nastopil svojo funkcijo 1. avgusta 2016, a že po nekaj dnevih je odšel na dopust. Ni mi bilo všeč, a tega nisem nikomur povedal.

                                                   ………………………………………

Sredi julija smo imeli sejo UO z desetimi točkami dnevnega reda. Zadnje seje, predvsem pa seje po moji možganski kapi so postajale vedno bolj razburljive. Tudi sam sem povedal, da jaz ne bom več kandidiral za predsednika Ribiške družine Tolmin in vse to se je seveda čutilo na naših sestankih. Tokrat je prekipelo pri peti točki.

Pri tej točki naj bi imenovali team za mednarodni projekt Fish-Trail. Ta projekt je pridobil Dušan Jesenšek, 75% naj bi financirala EU, 25% pa vseh petih partnerjev iz VB, Irske, Danske, Portugalske in Slovenije. Največ dela bi imel sekretar, ki mora dobro govoriti angleško in se spozna na te projekte. Seveda bi bil sekretar najlažje Dušan, a on mi je trdil, da nima toliko časa in je predlagal svojega sina Gašperja. Jaz sem se zavedal, da bo to težko na seji UO, saj dejansko nepotizem in še huje, ko gre za denar, so ljudje v našem okolju za take stvari zelo občutljivi. Jaz sem vedel, da je Gašper kompetenten za to delo in enostavno nisem videl, kdo drug bi to znal voditi.

Ko sem odprl to točko, se je začel urnebes. Bilo je prav zoprno. Zelo besen je bil predsednik Nadzornega odbora, ki je očital Dušanu, da s svojo funkcijo v ribiški družini pridobiva denar za svojega sina. Vzrojil sem tudi sam in sem mu povedal, da je to prehuda žalitev. Jaz vem, da je Gašper sposoben za to funkcijo, ne vem pa, kdo bi bil drug in če on misli, da bo zmogel, ga lahko takoj imenujemo za sekretarja projekta. Trajalo pa je naprej in precej članov je kritiziralo Dušana, nobeden pa ni predlagal, koga bi lahko imenovali namesto Gašperja. Na koncu sem spravil predlog skozi, a šlo je na tesno.

Ker je bilo na tej seji tako burno, sem še naslednje dni o tem razmišljal in imel sem slab priokus. Nisem razumel, zakaj Dušan ne vidi te stvari. Ko jaz ne bom več predsednik, bo gotovo dobil porcijo od svojih sovražnikov. Vedno sem mu dopovedoval, da je ribiška družina društvo več sto enakovrednih članov in če si eden glavnih na vrhu, moraš pridobiti večino pripadnikov, drugače te prej ali kasneje vržejo. Zato sem ga vedno prosil, da gre z mano na sestanke ribičev in naj predstavlja, kaj dela z ribami in kaj je za to dobro, vendar niti enkrat ni šel z menoj. Jaz sem ga sicer vedno ščitil, saj sem vedel, da je dober strokovnjak, vendar delati je treba tudi z ljudmi.

Ko so prihajali člani v pisarno, sem jih spraševal, ali poznajo kakšnega našega člana, ki obvlada dobro angleško in vodenje projektov. Ne vem, kdo je bil, ki mi je omenil Blaža Močnika. On je dopisnik dnevnika Delo, je pa dober ribič in je tudi vodnik tujih ribičev. Hitro sem ugotovil, da bi lahko dobro vodil projekt Fish-Trail. Ker sem ves čas razmišljal, kateri član bi bil lahko primeren, da ga izvolimo za predsednika ribiške družine za naslednji mandat, bi morda Blaž bil primeren.

Najprej sem šel k Dušanu. Predlagal sem mu, da bi bilo pametno, da zamenjamo Gašperja z Blažem. Tako Dušan kot Gašper ne bi dobivala vedno več nasprotnikov. Če bo Blaž dobro vodil projekt Fish-Trail, bi ga lahko predlagali za kandidata za predsednika ribiške družine. Precej sva govorila in se je strinjal. Za tem sem poklical Gašperja in sem mu vse to razložil in je to razumel.

Kasneje sem poklical k meni Blaža in ko sem mu vse to razložil, je pristal, da bi vodil projekt Fish-Trail. Preko elektronske pošte sem ta predlog poslal vsem članom UO in vsi so prestali. Mislim, da so bili zaradi tega zadovoljni. Ko sem šel k Dušanu, sem mu povedal, da je ta zamenjava uspela. Mene je šokiralo, da je on postal zelo nezadovoljen, rekel mi je, da on ni pristajal, da bi Gašperja zamenjali. Tega nisem mogel razumeti, saj mi je takrat pritrdil, da bi bila ta zamenjava dobra. Karkoli je bilo, zamenjave nisem mogel ponovno spreminjati in ko sem odšel sem vedel, da je jezen.

                                                     ………………………………….

Prva akcija projekta Fish-Trail je bil festival soške postrvi, kamor bi prišli tudi tuji partnerji. Trajalo naj bi štiri dni konca septembra. Zelo pomembna aktivnost naj bi bil posvet o novem Ribiško-gojitvenem načrtu (RGN), za vse člane Ribiške družine Tolmin. Že julija sem pridobil predavatelje iz ministrstev, iz Zavoda za ribištvo in iz univerze iz Ljubljane, ki so že nekaj let pripravljali te plane. Odgovoren za celoten festival pa je bil Andrej Costantini.

En teden pred začetkom festivala sem slučajno prišel v novo ribogojnico. Ugotovil sem, da je Andrej šele tega dne poskušal rezervirati kosilo za tekmovalce in vse druge člane, ki pridejo. Bil sem res jezen, prepričevali so me, da bodo vse uredili, a to ni način. Vse take akcije je treba rezervirati že najmanj en mesec prej. To kosilo je bilo drugega dneva festivala in hvala bogu je ves čas deževalo, tako da je prišlo samo 30 članov. Drugače ne bi imeli dovolj prostora v kampu Siber, saj je bilo tam tudi nekaj sto delavcev podjetja Metalfex, ki so prostor že prej rezervirali. Še večji fiasko smo doživeli na posvetu, saj skupaj z mano, tajnico in z Dušanom so prišli samo štirje člani!

Vseeno je bil festival uspešen, predvsem na tretji in četrti dan, ko so prišli tuji partnerji. Vreme je bilo lepo in gostje so lahko ribarili in jim je bilo pri nas zelo všeč.

                                                        ……………………………….

V Faroniki so se kmalu pokazale težave med zaposlenimi. Tega sem se že prej bal, saj sem vedel, da Andrej ni odločen in pri odločitvah preveč odlaša. Poskusil sem mu pomagati in sem ga poklical domov, da zaposleni tega ne vidijo in bi mu avtoriteta še bolj padla. Poskušal sem mu dopovedati, katere odločitve direktorja so zelo pomembne in da jih je treba narediti takoj. Doma imam ogromno knjig o menedžmentu in najboljša je knjiga »In Search of Excellence« od dveh avtorjev Tom Peters in Robert Waterman. To knjigo sem kupil začetek 80-ih let prejšnjega stoletja in pri mojem direktorovanju mi je zelo pomagala. Posodil sem jo Andreju in sem mu podčrtal najpomembnejše odstavke. Upal sem, da mu bo malo pomagalo.

Že po nekaj mesecih sem ugotovil, da ne bo nič in da bo prej ali kasneje potrebno zamenjati direktorja Faronike. Direktor Faronike se je Dušana, ki je bil takrat vodja ribogojstva, tako bal, da ni uspel niti poskusiti plan dela in je bil glavni gospodar Dušan. Ko sem zvedel, da direktor ni uspel niti pripraviti in podpisati delovne pogodbe za Dušana, sem postal že jezen. Spet sem ga poklical k sebi in sem mu povedal, da lahko pride do kazni za podjetje in za njega in naj to pripravi takoj. On se je strinjal, se pa je opravičeval, da se Dušan ne strinja, kar oni pripravi. Resno sem mu povedal, da mora to narediti, ali pa naj Dušan gre.

Vedel sem ,da je treba dobiti novega direktorja. Ni pa to lahko, saj plača ni velika in Faronika ima neprestano finančne težave, tako sem že konec tega leta predlagal UO RD Tolmin kredit Faroniki za 20.000 €. Razmišljal sem, ali bi prevzela direktorstvo Faronike Urška Bizjak, ki je bila že 15 let računovodkinja Ribiške družine Tolmin in Faronike od začetka. Poklical sem jo in sem ji to predlagal. Videl sem, da jo mika, vendar me je prosila, če lahko počakam en teden, da to premisli. Po enem tednu sva se dobila in je mojo ponudbo odklonila. Rekla je, da ničesar ne ve o ribah in jo to skrbi. Sam sem ji povedal, da je to za direktorja res težko, a pomembnejše so zanj druge stvari, vsak pameten direktor se pa lahko hitro nauči kar je nujno za tehnološki proces podjetja. Sicer pa ima v Faroniki vodjo ribogojstva, ki je strokovnjak. No, ni pristala.

                                                …………………………………

Konec oktobra 2016 smo šli na Skupščino Zveze ribiških družin Primorske, katere predsednik je bil Andrej Costantini. Jaz sem ga večkrat opozoril, da mora biti opravljena skupščina do maja, posebej pa je zanj pritiskal Jože Kravanja, ki je bil tedaj predsednik Nadzornega odbora ZRD Primorske. Slutil sem, da se bo res nekaj zgodilo in se je. Vodstva ribiških družin Primorske, z izjemo Tolmina in Kopra, so se dobili že prej in so na skupščini izvedli puč. Kot vemo, se puč ne naredi legalno, saj je treba že 15 dni prej poslati kandidate za novo vodstvo vsem članicam. No, ne glede na to, je bilo zanimivo in Tolminci nismo mislili, da bi delali težave. Novo vodstvo res ni bilo legalno, a kriv je bil tudi prejšnji predsednik Andrej, ki ni pravočasno izvedel skupščino.

Jaz pa sem postal besen takoj na prvi naslednji delovni dan. Novo vodstvo je takoj prišlo v Tolmin in so začeli napadati Andreja, da ga bodo tožili in so zahtevali, da mora takoj pripeljati vso dokumentacijo ZRD Primorske v Postojno, kjer bo nov sedež. Andrej je postal čisto prestrašen in meni to ni bilo všeč. Dokumentacijo je treba odnesti, ko je nov predsednik registriran v ustrezni Upravni enoti in ne prej, zato sem Andreju preprečil, da kar odpelje dokumentacijo. Na našem UO pa smo sprejeli sklep, da novo vodstvo ni bilo izvoljeno legalno. Tako je bilo treba ponovno izvesti skupščino in to se je zgodilo čisto pred Novim leto. Na zboru naše ribiške družine marca 2017 smo tudi izstopili iz ZRD Primorske.

Moj zadnji mandat (4. del)

Julija 2015 sem začel pisati knjigo res hitro, seveda z vsemi nevšečnostmi zaradi poškodovanih možganov. Kljub težkih kriz smo v zadnjih urah rešili novo ribogojnico in 30. junija je bila fizično in birokratsko zaključena. V njej so tudi že bile ribe in ribolovna sezona je bila rešena. V prvih dneh avgusta sem knjigo končal in moja svakinja Danica Taljat mi je ponudila lektoriranje knjige brezplačno in se ji moram res zahvaliti. Hitro sva sodelovala in konec avgusta je bila knjiga poslana v Gaya d.o.o. za tisk. Za oblikovanje ovitka sem prosil svojega mlajšega sina Luko, a trajalo je kar dolgo, a ko sem ga pritiskal, je končno dobil navdih in knjiga je bila končana. V Ribiško družino Tolmin so knjige prišle 18. septembra zjutraj, isti dan zvečer pa smo imeli slavnostno odprtje nove ribogojnice.

Seveda pa se nisem ukvarjal samo s knjigo. Že 6. julija sem se pogovarjal o novem kreditu, tako v NKBM in v Deželni banki. Faronika bi morala čim prej vrniti kredit Tini in dobiti tudi kredit za nakup nujne opreme za ribogojnico. Že naslednji dan je prišel v Faroniko vodja Deželne banke v enoti v Novi Gorici in sem mu prikazal novo ribogojnico. Za tem sem mu razložil, zakaj potrebujemo kredit in možnost sodelovanja v prihodnje. Res sva se dogovorila za kredit za 150.000 € za pet let in odlog glavnice za dve leti. Tudi obresti bi bili za 1% nižji, kot je bil dosedanji kredit za investicijo.

Danes razmišljam o zadevah, ki so hecne, a takrat o tem nisem niti pomislil. Ko sem povabil g. Slokarja iz Deželne banke Slovenije (DBS) v Faroniko, zraven sploh ni bilo direktorja Dušana Jesenška. V bistvu bi moral on, kot direktor podjetja Faronika d.o.o., urejati te bistvene poslovne zadeve in to že pred investicijo in po njej. No, vemo pa zakaj, sem jaz moral te stvari delati. Če bi bilo normalno, bi investicijo delala Ribiška družina in jaz kot predsednik. Zaradi denarja pa smo si morali izmisliti novo družbo in novega direktorja. Dejansko pa so zadeve tekle tako kot prej.

Kakorkoli, prepričan sem bil, da smo investicijo učinkovito zaključili in našo družbo bo lahko normalno vodil njen direktor Dušan Jesenšek. Zelo kmalu, že začetek avgusta pa se je prikazal nov problem. Poklical me je direktor banke DBS iz Nove Gorice in mi povedal, da s kreditom ne bo nič, ker nimamo nobenega premoženja, ki ne bi bilo pod hipoteko. Trdil sem, da to ni mogoče, saj smo zgradili novo ribogojnico, ki je vredna 2,5 milijonov € in mora biti neka napaka, direktor pa ni popustil. Naenkrat sem bil spet na trnih, kot velikokrat prej. Že kmalu pa sem se spomnil, da smo za investicijski kredit iz avstrijske banke dali pod hipoteko vse premoženje ribiške družine, vendar tudi parcelo družbe Faronike d.o.o. Nova ribogojnica pa je bila zgrajena na tej parceli in je bila tako tudi pod hipoteko!

Spet sem imel neprespano noč. Razmišljal sem za prvo možno rešitev, za drugo, tretjo, a nobena mi ni bila všeč. Bal sem se, da rešitve ne bo in ne bomo mogli vrniti kredita moji hčerki in težko bomo delali v ribogojnici brez viličarja in drugimi pripravami. Zjutraj sem takoj odšel v pisarno, pregledal sem pogodbe za investicijske kredite in sem ugotovil, da je res tako. Že ob dogovoru za nov kredit iz banke DBS mi je direktor predlagal, da bi oni prevzeli kredite iz avstrijske banke, če bi se ta banka strinjala. Sedaj sem pregledal to pogodbo in v tem primeru, bi ji morali plačati kot odškodnino v višini 22.000 €.

Takoj sem poklical avstrijsko banko, a se za to rešitev niso strinjali. Povedali pa so mi, da se je situacija pri njih normalizirala in da nam lahko dajo dodaten kredit. Kmalu smo lahko podpisali novi kredit za 120.000 € in smo lahko pravočasno odplačali kredit moji hčerki in smo kupili nujno opremo za ribogojnico.

                                                            ***

Odprtje nove ribogojnice smo imeli 18. septembra 2015. Zjutraj so mi pripeljali moje knjižice »Od soške postrvi do Faronike«, popoldne ob 17h pa se je pričelo slovesno odprtje. Do nekaj dni prej smo imeli program, da bom najprej govoril jaz kot predsednik Ribiške družine Tolmin, za mano Dušan Jesenšek kot direktor Faronike d.o.o., kot glavni govorec pa minister za kmetijstvo g. Židan. Ta program pa sem spremenil. Prvi naj govori direktor, jaz pa kot drugi. Povedati moram, zakaj sem to napravil. Na ministrstvu za kmetijstvo so se vedno bali, da lahko nastane problem v Bruslju, saj investicije v ribiške produktivne naložbe niso namenjene ribiškim družinam. Zato smo morali ustanoviti posebno podjetje in naj čim manj govorimo o ribiški družini. Zato sem smatral, da naj prvi govori direktor podjetja, jaz pa kot predsednik lastnika.

Na odprtje nove ribogojnice smo povabili okrog 100 udeležencev, v glavnem vse, ki so nam pomagali pri tem podvigu. Poleg govorov smo imeli tudi kratek kulturni program in tudi vreme je zelo dobro sodelovalo. Moram pa omeniti, da je z našim ministrom prišel tudi kmetijski minister Češke, ki je bil ravno takrat na obisku v Sloveniji. Po programu naj bi po odprtju nove ribogojnice vsi odšli v restavracijo Na Skrlih, kjer bi lahko poskusili vse naše ribe in še kaj drugega. Tam so bile pripravljene moje knjige, kjer si jih bo lahko vsak sam vzel. Pomembnim gostom, kot n.pr. ministru, pa smo jim pripravili tudi simbolna darila. Na žalost, minister s svojo ekipo je takoj odšel. A ne, da ne bi imel časa, ampak je šel na sestanek članov svoje stranke v Tolminu. Res mi je ta minister veliko pomagal in zato sem ga tudi povabil kot glavnega govorca, ko pa sem videl, kaj je naredil, sem bil izjemno razočaran, mislim pa, da so bili enako razočarani vsi drugi povabljeni. No, prijetno druženje je trajalo dolgo v noč in tudi jaz sem imel veliko dela, saj sem moral dolgo podpisovati svojo knjigo. Zanimivo pa ni prišel zraven Dušan in cel večer se mi je izogibal. Čez kak mesec je prišel v mojo pisarno in me je vprašal, če mu lahko dam mojo knjigo. Seveda sem mu jo dal in v njo sem napisal nekaj besed.

Za naslednji dan, bila je sobota, smo imeli dopoldne odprta vrata za publiko od blizu in daleč, popoldne pa Festival soške postrvi in 60. obletnico Zveze ribiških družin Primorske. Ko sem zjutraj prihajal, nisem mogel verjeti, koliko ljudi je bilo in komaj sem še dobil prostor za avto okrog bivšega hotela Centroslavija. Preračunal sem, da je prišlo vsaj 500 ljudi in to je bila dobra promocija za Ribiško družino Tolmin in za njeno podjetje Faronika d.o.o. Vsakdo je dobil pijačo in različne prigrizke iz naših rib.

Ne bom na dolgo razlagal, kaj se je dogajalo popoldne, te stvari so vedno podobne in mnogi so dobili medalje in diplome. Na kratko, bil sem prepričan, da je moja naloga končana.

                                                           ***

Minilo je že skoraj celo leto, odkar sem dobil možgansko kap in sem lahko normalno funkcioniral kot predsednik ribiške družine, seveda pa nisem mogel enako govoriti in pisati kot poprej. Predvsem me je motilo, ker sem med sestanki večkrat ostal brez besed, ki sem jih hotel izgovoriti. Enako mi je bilo težko pred tujci, s katerimi sem pred kapjo lahko normalno govoril v različnih jezikih, sedaj pa zelo težko. Bolj in bolj sem razmišljal, da sem svojo nalogo končal. Za zadnji mandat sem kandidiral samo zato, da naredim to ribogojnico in sedaj, ko je končana in jaz nisem več 100% predsednik, bi bilo najbolje podati ostavko.

Med mojo boleznijo me je na ribiški družini nadomestoval Andrej Costantini. Takoj, ko sem se vrnil iz bolnišnice sem prosil ženo, da je poklicala pisarno ribiške družine. Računovodkinji je povedala, da mora moj honorar vsak mesec izplačati Andreju. Ko sem bil že normalno sposoben delovati, sem Andreju predlagal, da mi naj še naprej nekatere stvari pomaga in napraviva honorar pol na pol. Takrat sem ga bolje spoznal in sem videl, da je priden, vendar premalo odločen, ko človek pri nekaterih zadevah ne sme popustiti. Večkrat sva se pogovarjala in tako sva prišla do tega, da sem mu predlagal naslednje: »Jaz ne morem več delovati kot predsednik ribiške družine tako dobro kot prej in glavno nalogo sem opravil, zato bi zdaj dal ostavko. Predlagal bi tebe za predsednika na Zboru članov, da namesto mene končaš ta mandat!«

Ne vem, zakaj njemu to ni bilo všeč. Večkrat sem mu to predlagal, a vedno je odgovoril, da je najbolje, da jaz sam končam svoj mandat. Ko sem videl, da se ne strinja, mu tega nisem več omenil in nisem tega omenil nikomur drugemu. Ko sem razmišljal naprej, sem ugotovil, da imam še eno nalogo. Ko smo začenjali z investicijo, smo bili tako na tesnem, da sem poslal prošnjo vsem članom ribiške družine za kredit. Tako smo dobili nekaj čez 60.000 €, kar je bilo dovolj. Vedel pa sem, da moramo vrniti članom v letu 2016 nekaj nad 20.000 € in leta 2017 približno 45.000 €. Vedel sem, da bomo ta kredit točno vrnili, če bom še predsednik, če pa ne bi bil več predsednik, je vprašanje, kaj bi se zgodilo. No, in zato sem nadaljeval.

                                                        ***

V novo ribogojnico sem odhajal zelo pogosto, včasih celo v soboto in nedeljo zgodaj zjutraj. Lipani so še vedno preveč umirali, tudi ko je postala temperatura vode nižja. Novembra je Dušan pripeljal 60.000 mladic šarenk, dolge okrog 6 cm. Motilo pa me je dejstvo, da Faronika še ni nič prodajala ribe drugim kupcem. Ves čas je bilo treba plačevati obresti za kredite, največja stroška pa sta bila plače in hrana za ribe. Direktorja sem večkrat opozarjal, da bo nujno treba začeti z marketing in s prodajo. Sam sem zelo pazil, kako gre z denarjem. Vsak mesec sem sklical skupaj direktorja in računovodkinjo, da smo pregledali cash flow za tri mesece naprej in sicer za ribiško družino in za Faroniko. Nikoli nismo prišli v nelikvidnost, ker sem lahko pravočasno reagiral.

Proti koncu leta mi je Andrej pomagal pri statistiki v pretekli ribiški sezoni, pripravljal pa je tudi nove pogodbe za prodajo ribiških kart v novi ribiški sezoni. Pomagal pa je tudi v Faroniki in z njegovo zaslugo so 9.12.1995 odprli ribjo trgovinico v Faroniki. To sem dal z nekaj fotografijami na Facebook in nanjo je komentiral Roman Dolinšek, predsednik Nadzornega odbora RD Tolmin, rekoč: »Bojim se, da ne bomo imeli dovolj rib za vlaganje v naše vode!«

Takrat sem mislil, da se heca in sem mu odgovoril, da jih bomo pač kupili v ribogojnici. Kasneje sem ugotovil, da je on mislil resno.

Za Božič sta prišla iz Švice moja hčerka z družino in moj mlajši sin. Včasih, ko smo živeli v Dar es Salaamu, smo neprekinjeno kupovali velike ribe iz Indijskega oceana in bile so odlične. Tokrat sem se z njimi zmenil, da bom za božično kosilo kupil veliko ribo iz Faronike. En dan prej sem zjutraj prišel tja in izbral sem tri kile težkega samca iz Rižane. Plemenska jata teh rib so po ditohondrijski DNK jadranske potočne postrvi in jih pri nas smukamo za RD Koper. Res so lepe, bolj široke kot dolge. Na poti domov sem se ustavil v Kmetijski zadrugi Tolmin in sem pokazal to ribo puncam v pisarnah. Bile so navdušene, še večji hec pa je nastal, ko je ta riba začela skakati!

Za Božič je žena to ribo pripravljala za pečico, kot je delala v Afriki. Moral pa sem odrezati glavo in rep in komaj sem jo spravil poševno v pekač. Kosilo je bilo odlično in seveda nas je prijela nostalgija od tistih dni.

Dogovorili pa smo se, da bomo čez nekaj dni spet jedli ribe iz Faronike in sicer šarenke. Vedel sem, da je v nedeljo v Faroniki dežuren Pele in sem se z njim zmenil, da bom prišel zgoraj zjutraj. Ko sem prišel, je bil tam tudi Dušan in se mi je zdelo čudno, on pa mi ni niti pozdravil in hitel v pisarno. Videl sem, da je bil tudi Pele kot en kup nesreče. Odprl mi je en bazen in groza! Na površini vode so ležale mrtve šarenke, vse bele, obrnjene na trebuhe.

Razumel sem, zakaj je bil Pele tako nesrečen. Prav tako na nedeljo 5.12.2005 so me zgodaj zjutraj poklicati v ribogojnico v Zalogu in tam je bilo ponoči poginila ena tona lipanov in tudi tam je bil dežuren Pele. Takrat je ponoči zelo deževalo in pri vhodu v ribogojnico je prišlo polno vej in listja in je šlo premalo vode skozi ribogojnico. Ribam je zmanjkal kisik. Soške postrvi in plemenke lipanov so bile v bazenih bolj na redko in so ostale žive, eno in dve leti stari lipani pa so bili v treh bazenih zelo na gosto in z njimi je bilo konec. Takrat je Upravni odbor napravil raziskavo in smatral, da Pele ponoči ni pravočasno prišel in bil je kaznovan. Še danes mi je to žal!

V novi ribogojnici se nekaj takega ni moglo zgoditi in smo razmišljali, da so delavci med gradnjo nekaj pustili v cevovodu za ta bazen. Voda je namreč že očiščena, ko prihaja po cevovodu 1100 m daleč iz ribogojnice v Zalogu. V zbiralniku v Faroniki je voda še enkrat očiščena in nato gre cevovod posebej do vseh 14 bazenov. Kaj se je torej zgodilo?

Dušan je poklical vse zaposlene in ribe se je začelo čistiti. Istočasno je klical druge ribogojnice v Sloveniji, da bi jim lahko prodali sveže šarenke s popustom. Kar nekaj ur sem bil zraven in sem računal, da je poginilo okrog 200 kg rib. V resnici jih je bilo 450 kg. Voda iz cevovoda v ta bazen je samo curljala, kljub temu, da je bil odprt do konca. Ko so bile vse te ribe očiščene, je voda naenkrat sama izbruhnila. V bazenu pa se je videlo posebej sprednji in zadnji konec večje soške postrvi! To je bil torej vzrok! Ta soška postrv je prišla iz plemenske jate v Zalogu, morala je skočiti pred mrežo v dolgi cevovod in ko je prišla v zbiralnik v Faroniki, je morala še enkrat skočiti čez mrežo in iz prekata v cevovod za ta bazen. V bazenu je cevovod v kolenu in je nekoliko zaprta zaslonka. Tam se je ustavila in po nekaj urah jo je pritisk strgal na pol in je lahko prišla v bazen. Res, neverjetno!

Tik pred kosilo sem prinesel domov nekaj teh rib in dolgo nisem nikomur nič povedal, kaj se je zgodilo. Bal sem se, da se morda zgodi še kakšna hujša nesreča. Upal sem, da ne, saj sem sam vedno optimist. Kakor koli, leto je bilo mimo in sem razmišljal, da je glavnih problemov konec. Pa sem se zelo motil!

                                                     ***

Kot vedno v začetku novega leta je treba pripraviti letna poročila za Zbor članov. Ribolovna sezona v preteklem letu ni bila najboljša in smo prodali premalo ribolovnih kart. Seveda je to najbolj odvisno od vremena in stanja voda, a to je v naši branži normalno. V družini smo imeli izgubo 14.400 €, medtem ko smo imeli predlansko leto 19.200 € dobička. Ni mi bilo všeč, saj sem dobro vedel, da smo ves čas na robu likvidnosti. Lani februarja smo lahko brez večjih problemov plačali kredite našim članom in v preteklem letu sem hotel pripraviti depozit vsaj 40.000 €, a mi ni uspelo. No, vseeno smo februarja pravočasno odplačali vse kredite članov v vrednosti 45.000 €. Zatem sem napisal prijazno pismo z zahvalo vsem članom-upnikom in sem jih prosil, da bi nam spet pomagali, če bomo imeli spet podoben problem. Tajnici sem naročil, da je to zelo pomembno in da mora poslati čimprej. Bal sem se, da bomo likvidnost težko omogočali do srede maja, ko začnejo prihajati vplačila iz turističnega ribolova.

Tajnica je sicer zelo pridna s strankami, je pa katastrofa za točnost s poslovanjem. Vedno sem jo opozarjal na zapisnike, dopise, itd., a je nisem uspel izboljšati v 17 letih! In kot večkrat, tega dopisa tako dolgo ni poslala, da sem ji moral povedati, da je prepozno. Tak dopis je pač učinkovit, če ga pošlješ le po nekaj dnevih, ko si točno odplačal svoje obveznosti.

S Costantinijem sva večkrat govorila, da je problem s prodajo rib iz Faronike. Kar se je prodalo v naši ribogojnici, je bilo zelo, zelo malo. Že januarja mi je rekel, da bi bilo najbolje začeti prodajati naše sveže ribe v trgovinah Kmetijske zadruge Tolmin. On se tudi spozna na vse postopke za prodajo. Zdelo se mi je res pametno in takoj sem poklical direktorja zadruge. Dobil sem ga, imel je čas in sem takoj šel k njemu na sestanek. Takoj sva se dogovorila. On se je strinjal, mi je pa povedal, da mora dobiti potrdilo na njihovem Izvršnem odboru, trajalo pa bo nekaj dni. Povedal sem mu, da bo za tem prišel Costantini, da uredijo postopke za prodajo.

Bil sem zadovoljen, da bomo lahko končno prodajali naše ribe v trgovinah in takoj sem se odpeljal do Faronike, da bi direktorju Faronike povedal veselo novico. Bil je tam in sem mu to novico takoj povedal. Mislil sem, da bo zadovoljen, če mu pomagamo, vendar je on jezno odgovoril: »Saj sem jaz direktor in kaj nam bi tam pomagal Costantini!«

No, ja. Takoj sem videl, da ga muči direktorski sindrom in sem mu odvrnil: »Bog pomagaj, saj hočemo tebi in Faroniki pomagati kolikor se da, seveda si ti direktor Faronike in ti boš določil cene in pogodbo, na žalost pa ne znaš urediti postopke s prodajo, kar pa zna Costantini. Pokliči direktorja zadruge in se z njim zmeni o bistvenih stvareh.«

Nekaj časa je bil tiho in mi ni nič odgovoril. Naenkrat pa: «Ali si plačal tisto ribo rižanko za Božič?«

»Seveda sem, saj dobro veš, da vse ribe iz Faronike plačam. Plačal sem Robiju iz naše ribarnice. On je najprej rekel, da sem predsednik in kot tak lahko dobim zastonj. Jaz sem vztrajal, a on je rekel, da za to ribo nima cenika. No, predlagal sem, da stane šarenka 7 € na kg, to pa je potočna postrv in zato jo bom plačal dvakrat dražje in to sem storil.«

Dušan je takoj odvrnil: »Ta riba je bolj draga. Moral bi plačati toliko kot stane soška postrv. 35 €/kg!«

»Bog pomagaj!« Meni se je zdelo neumno, da bi se dalje pogovarjal z njim naprej. Ali sploh ni razumel, da sem njegov nadrejeni in da takih neprimernih opazk ni dobro izustiti.

Kasneje sem poklical direktorja zadruge in Costantinija in sem obema razložil, da morata zelo paziti, ko bosta govorila z Dušanom, da ne bo kaj narobe. Za konec moram povedati, da pogodbe z zadrugo še danes ni.

No, 2.02.2016 so bile prodane prve ribe iz Faronike v trgovine Kmetijske zadruge Tolmin.

                                                         ***

Ko so bila poročila za Zbor članov pripravljena, sem vsa poslal članom UO in predsedniku Nadzornega odbora in seveda vabilo za sejo. Na seji pa sem bil res presenečen, bolje bi rekel razočaran. Po vseh velikih problemih, ki smo jih premagali in končali novo ribogojnico, so se tako začele kritike, kako drago ribogojnico smo naredili, ribolov pa je še slabši. Hotel sem dopovedati, da morajo zrasti soške postrvi in lipani še dve leti, da jih bomo vlagali v reke, šarenke pa bomo lahko vlagali v vodo vedno, kadar bo potrebno, vendar ni pomagalo.

Največji problem je nastal pri planu vlaganj šarenk. Ta plan je pripravil gospodar družine, Dušan, in Komisija za gospodarjenjem pod mojim vodstvom je to potrdila. V prihodnji ribiški sezoni naj bi vložili 13.300 kg šarenk, kar je bilo 700 kg manj, kot sta nam dovolili ministrstvi za kmetijstvo in okolje. Res sem bil jaz premalo pozoren. Vedel sem, da Dušan vedno planira za šarenke raje nekoliko manj, kot je dovoljeno, veliko več, kot je bilo potrebno, pa za mladice soške postrvi in lipane. Po drugi strani pa sem hotel res pripraviti čim več vlaganja rib, da bi bil ribolov čim boljši. Predvsem tudi zato, ker bi prvič celo sezono vlagali šarenke iz nove ribogojnice. Če bi bil jaz zahteval, da se za toliko poveča vlaganje šarenk, bi do tega problema ne bi prišlo.

Nekateri člani in predsednik NO so bili zelo jezni, da plan za šarenke ni maksimalen. Rotil sem jih, da lahko takoj popravimo za 700 kg, a ni pomagalo. O teh šarenkah se je govorilo še in še. V tem februarju smo imeli tri seje in ne vem v kateri se je zgodilo, da so meni popustili živci in sem sredi seje odšel. Ko sem odhajal, sem jezno rekel: »Ne vem, zakaj so mi te neumnosti še potrebne!?«

Šel sem domov, sedel sem v garaži, prižgal cigaro, natočil konjak in razmišljal. Tega ne prenašam več in dal bom ostavko. Star sem nad 70 let in takih neumnih diskusij ne morem več poslušati.

Od 28 leta, ko sem prvič postal direktor, sem bil do zdaj vedno v takih funkcijah. Za ostavko sem se vedno odločal s hladno glavo in z argumenti za in proti, nikoli pa v takem razburjenju. Tudi tokrat sem po nekaj dnevih, ko sem se pomiril,  svojo odločitev o ostavki opustil.

                                                            ***

Moj zadnji mandat (3. del)

Ribogojnica je prihajala v zaključek in 21. maja, 2015 smo napravili prevzem ribogojnice od izvajalcev. Postal sem evforičen in knjiga mi je že šla bolje, tako, da sem prvič verjel, da jo bom res napisal. Seveda pa nisem vedel, kaj se mi bo dogajalo v mesecu juniju leta 2015. Iz svoje evforije sem padel v tako krizo, da sem se resno bal, kaj se bo dogajalo z mojimi možgani.

Ribe so prvič prišle v novo ribogojnico 2. junija, 2015! prišli so 1+ in 2+ lipani iz male ribogojnice na Tolminki. Tam so bili precej na gostem, zdaj pa so prišli na tri bazene in prostora in vode so dobili več kot dovolj. Bili smo navdušeni!

Za istega dne sem povabil člane na sejo UO in prvič v objekt nove ribogojnice. Najprej smo si skupaj ogledali lep, nov objekt, nato pa smo začeli s sejo. Imeli smo različne točke dnevnega reda in med drugim smo imenovali Organizacijski odbor za odprtje nove ribogojnice.

Za zadnjo točko imamo vedno Vprašanja in pobude. Jaz sem bil pripravljen za eno pobudo. Predlagal sem, da se takoj lotimo nove investicije. Cel projekt je predvideval 20 bazenov, a naredili smo samo 14 bazenov, ker nismo imeli dovolj denarja. Sedaj smo imeli vse; zemljo in gradbeno dovoljenje, manjkalo nam je edino denar. Ni pa to velika investicija, po mojem od 500 do 600 tisoč EUR. Članom sem razložil, da bo Ministrstvo za kmetijstvo verjetno v letu 2016 razpisalo sredstva za razpis iz ribjega sklada EU in lahko dobimo 50%. Poleg tega sem jim razložil, da bo s povečano kapaciteto Faronika dosegale višje učinke in lažje odplačevala kredite. Trg za salmonidne ribe tudi ni problem. Če drugega ne, bodo morale leta 2018 ribiške družine kupovati šarenke samo iz certificiranih ribogojnic in to bo za nas šansa. Vsak pameten gospodar razume, kaj pomeni če pri enaki infrastrukturi in skoraj pri enakem številu delavcev pridela dvakrat več! Količina vode v šestih novih velikih bazenih bo enako velika kot v sedanjih 14 bazenih in temu enako primerno dvakrat več rib.

Sam sem bil navdušen, da začnemo takoj naprej in me vem, nisem razmišljal, kaj mislijo člani Upravnega odbora. Doslej mi je večina vedno pritegnila. Začel je govoriti prvi in je bil proti. Rekel je, da moramo počakati nekaj let in bomo potem videli. Takoj sem se jaz oglasil in jih vprašal, ali mislite, da bo vedno možno dobiti 50% investicije zastonj, ali se zavedate, da bo to za Faroniko težje?! Pa govori drugi in je proti in tretji in četrti... Niti eden me ni podprl. In na koncu se je oglasil gospodar družine in istočasno direktor Faronike in se izmazal. Ni odgovoril ali je za ali proti zame, ampak je odgovoril: "Problem je, da moramo kupiti nekaj zemlje od ARSO, da zaokrožimo našo parcelo."

Bog mu pomagaj! Je direktor podjetja, kjer bi se jaz gnal za tisto, kar je dobro, on pa tako. Bomo že videli, kaj se bo zgodilo, sem si zamislil sam pri sebi. Prvič pa sem pomislil: "Glej, prvič sem bil poražen od začetka mojega mandata in moram razmisliti, kako čim prej odložim svojo funkcijo. Kaže, da bo šlo navzdol!"

Že februarja sem z Andrejem in Dušanom pregledal, kje je stanje z gradnjo in sem hitro videl, da bo spet problem z denarjem. Investicija je bila iz dveh projektov: ribogojnica in predelava. Ves čas je bilo treba poročati stroške na Agencijo za kmetijske trge v Ljubljani in stroške je bilo treba striktno posebej za vsak projekt. Videli smo že, da bomo lahko pocenili predelavo, cena ribogojnice pa se bo podražila. Dodaten denar za ribogojnico bo morala plačati Faronika d.o.o., zmanjšana cena predelave pa bo šla v nepovrat, oziroma v Bruselj. Od 1.400.000 EUR iz Bruslja smo torej izgubili 100.000 EUR. Denarja ni imela niti Faronika niti RD Tolmin in nujno je bilo treba dobiti okrog 130.000 EUR. Investicija mora biti končana do konca junija, 2015 in do takrat morajo biti plačani vsi računi. Če ne bi plačali vse račune, teh sredstev iz ribjega sklada EU ne bi dobili!

Ne spomnim se, ali sem jaz klical v banko ali Dušan. Z njim in Andrejem smo šli v Celovec. Razložili smo problem in uradnik, ki je delal z nami, nam je povedal, da poteka naš projekt dobro in nam bodo odobrili dodaten kredit. Računali smo, da sedaj ni nobenega problema do zaključka projekta. Konec maja, 2015 smo dobili iz Zveze bank sporočilo, da je dodaten kredit za Faroniko odobren. Bil sem prepričan, da bomo do konca junija plačali vse račune za investicijo in pravočasno bomo 30. junija, 2015 poslali potrditev na Agencijo za kmetijske trge, da smo novo ribogojnico zaključili.

Ostajale so nam samo prijetne zadeve. Intenzivno sem pisal knjigo in postajal sem bolj prepričan, da jo bom uspel narediti. Povabil sem nekega podjetnika iz Ljubljane, s katerim sem bil v stiku ves čas, ko smo gradili ribogojnico. Vedno mi je potrdil, da mi bo pomagal z denarjem, če bo Faronika imela težave za poplačilo računov za investicijo pred 30. junijem, 2015. Zavedati se moramo, da bi brez poplačila vseh računov do tega datuma izgubili sredstva ribiškega sklada EU. Med pripravo in med gradnjo nove ribogojnice me je ta potencialna nevarnost vedno spominjala v možganih. Ta znanec je prišel skupaj s svojim prijateljem 4. junija in ponosno sem jima razkazal lepo, novo ribogojnico. Pogovarjali smo se tudi, da bi sodelovali tudi naprej pri povečanju in izboljšanju našega projekta. Kot vedno sem se temu znancu zahvalil za moralno podporo med preteklimi leti. 

Naslednji dan, 5. junija, 2015 je prišla ga. Mirella, lastnica več ribogojnic v Italiji. Pri njej smo RD Tolmin že nekaj let kupovali šarenke. Povabila sva jo z Dušanom, da sva ji razkazala novo ribogojnico in se dogovorili o nakupu šarenk vseh velikosti. Faronika je bila praktično že končana in ko bo nova ribogojnica že odobrena od Veterinarske inšpekcije, bomo lahko pripeljali šarenke iz Italije. Vedeti pa moramo, da take ribe lahko kupimo samo iz take ribogojnice, ki ima certifikat EU in jo tako lahko vložimo v reke. Dodatno je za nas pomembno, ker smo hoteli dobiti tak certifikat tudi za Faroniko, kot smo že imeli za našo vališče in malo ribogojnico v Zalogu pri Tolminki. Zato ni bilo možnosti, da bi kupili ribe kjerkoli v Sloveniji za našo novo ribogojnico.

V začetku junija, 2015 smo vlagali šarenke v reke RD Tolmin, planirali pa smo že prej, da bomo v drugi polovici junija že vlagali šarenke v vodo iz naše nove ribogojnice. Poleg tega je bilo planirano, da bo prišel v nedeljo, 14. junija dr. Crivelli za terenske raziskave kot že 22 let poprej. Za to delo mora RD Tolmin organizirati okrog 10 naših ribogojcev in ribičev pod vodstvom Dušana.

V ponedeljek, 8. junija sem povabil prejšnjega predsednika RD Tolmin Staneta. On je napravil vališče in malo ribogojnico v Zalogu in s tem je omogočil naše nadaljevanje dela pri Faroniki. Razkazal sem mu novo ribogojnico in bil je navdušen. Jaz pa sem bil tudi. Ravno sva hotela oditi v bližnjo gostilno, da bi nekaj popila in v prijetni družbi malo pokramljala, ko je nenadoma prišel iz stavbe Dušan in me poklical. Direktno mi je povedal, da je Zveza bank sporočila, da kredita za 130.000 EUR ne bomo dobili in naj dobimo denar drugje!

Takoj sem pomislil, ali me bo še enkrat zadela kap, a Dušanu sem odgovoril, da bom razmislil in se bomo skupaj z Andrejem pogovorili kasneje. Vrnil sem se k Stanetu in mu te novice seveda nisem povedal. Kolikor sem mogel, sem se delal vesel, odšla sva v gostilno in sva seveda največ govorila o novi ribogojnici in kako je on delal prejšnji dve. V mojih možganih pa so se obrati povečali na maksimum.

Res si nisem mislil, da bomo tik pred zaključkom prišli v novo krizo. Takoj sem poklical našega uradnika v banki v Celovcu. Vedeti sem hotel, kaj se je zgodilo in sem ga prosil, da mi da telefonsko številko njihovega direktorja. Odgovoril mi je, da to ne bo pomagalo. Vse odločitve za kredite mora odobriti nadzornik na vrhu banke na Dunaju. Hotel sem, da mi da njegovo številko, a postal je prav jezen in me je odslovil.

Poklical sem Andreja in Dušana, da takoj pregledata račune, ki jih moramo plačati pred 30. junijem. V sredo, 10. Junija, smo se dobili skupaj in ugotovili, da nujno rabimo 60.000 EUR. Trenutno nismo rabili 130.000 EUR, ker smo iz banke dobili 1.400.000 EUR premostitvenega kredita za sredstva iz EU, a je bila izgradnja projekta predelave manjša za 100.000 EUR in smo jih toliko izgubili. Do novembra 2015 pa bomo morali vrniti celoten premostitveni kredit in tedaj bomo rabili sredstva za celotnih 130.000 EUR. 

V banki torej ne bo kruha. Kako naprej? Ni mi bilo všeč, da moram po šestih dnevih poklicati podjetnika, kateremu sem predstavljal novo ribogojnico. Pripravil sem se in ga poklical. Razložil sem mu, kaj se nam je zgodilo in ga prosil za kredit 60.000 EUR, ki bi mu vrnili v nekaj mesecih. Je pa zelo nujno, da mi čim prej sporoči, ker če on nam ne more pomagati, bom moral iskati naprej. Odgovoril mi je, da bo poskušal in me bo čim prej poklical. Zelo sem ga prosil, da naj mi sporoči najkasneje do nedelje, 14. Junija. Vedel sem, da bom težko čakal in pisanje moje knjige bo za enkrat konec.

Istočasno je prišla Veterinarska inšpekcija za predelavo rib v sredo, 10. Junija in odločba je bila uspešna. Takoj naslednji dan je prišla druga Veterinarska inšpekcija za ribogojnico in jo je potrdila. Komaj smo čakali, da bomo lahko kupili šarenke iz Italije in jih bomo lahko naprej vlagali v ribolovne reke iz naše nove ribogojnice. Zadnje šarenke, ki smo jih kupili v Sloveniji, smo vlagali začetek junija. Že v finančnem planu Ribiške družine Tolmin smo računali, da bomo kupovali šarenke iz raznih ribogojnic iz Slovenije do junija 2015, nato pa jih bomo kupovali iz Faronike d.o.o.
Podjetnik me ni poklical do nedelje, niti me ni v ponedeljek. Tega dne pa je prišel g. Podbršček iz ARSO v Novi Gorici. Za novo ribogojnico smo dobili vodno dovoljenje iz ARSO v Ljubljani, ki je bilo pogoj za gradbeno dovoljenje. Med gradnjo pa smo naredili neko spremembo. Po projektu naj bi bilo ogrevanje stavbe na olje. Vsak torek smo se dobili na gradbišču z nadzorniki, projektanti in z izvajalci in že na začetku smo se dogovorili, da bi bilo ogrevanje bolj racionalno, če bi ga naredili s toplotno črpalko. Voda je takoj pod tlemi in cena energije, potrebna za ogrevanje s toplotno črpalko, bi bila za ¾ nižja. Vedel sem, da bo cena investicije nekoliko višja, a ko je bil narejen projekt takega ogrevanja, je bilo to nekaj tisoč evrov in z Dušanom sva to potrdila. To je bilo še preden, ko me je zadela kap. Razmišljali smo, da ta sprememba ne zadeva Vodno dovoljenje, saj je vse skupaj v območju nove ribogojnice. Kljub temu pa smo smatrali, da bi o tem povprašali na ARSO. Dušan je ARSO v Novi Gorici poklical že marca 2015 in prosil, da g. Podbršček pride čim prej, da se o tem pogovorimo.

Po kapi sem imel res težave s telefoniranjem, zato sem večkrat povprašal Dušana, ali bo g. Podbršček prišel. Povedal mi je, da stalno kliče, včasih je že obljubil, a ga spet ni bilo. Malo pozno, tik pred zaključkom je torej prišel. Bilo je 15. Junija in samo 15 dni je bilo do konca. Po ogledu ribogojnice smo se skupaj z Andrejem, Dušanom in g. Podbrščkom sedli pod mizo v kontejnerju. Hitro smo prišli na toplotno črpalko in g. Podbršček nam je takoj povedal, da moramo dobiti za to vodno dovoljenje in spremembo gradbenega dovoljenja!

Težko rečem, ampak v glavi sem se naenkrat počutil čuden, ali me bo res zopet zadela kap! Saj je zdaj komaj sedem mesecev  in naenkrat dobivam en šok za drugim! Našega projekta nove ribogojnice je torej konec! Nobene šanse ni, da to naredimo do 30. junija!! In naša ribiška družina bo izgubila 1.400.000 EUR iz ribjega sklada EU in kaj bomo naredili z ribogojnico, banki ne bomo mogli vrniti kredite, skupaj v vrednosti okrog 2 milijona EUR!! Faronika je pod hipoteko, enako je ribiška družina. Šla nam bo tudi vališče in mala ribogojnica v Zalogu. In koliko let bomo morali ves denar od ribolova vračati banki! Vse te misli so mi butale v glavi in dolgo nisem mogel nič odgovoriti.

Kaj sta v teh trenutkih razmišljala Andrej in Dušan, ne vem. Ko sem končno izrekel, nisem govoril niti jezen, niti besen, ampak popolnoma obupan: »Naše ribogojnice je konec.«

Verjetno je g. Podbršček ugotovil, da smo vsi obupali in začel nam je dopovedovati, da se to lahko uredi. On bo takoj napravil vodno dovoljenje in bo takoj zahteval podpis v ARSO v Ljubljani. Mi pa moramo takoj zahtevati spremembo projekta našim projektantom v podjetju v Novi Gorici in se takoj dogovoriti o spremembi Gradbenega dovoljenja v Upravni enoti v Tolminu. Postopoma se nam je vrnilo upanje in hitro smo se podali na delo. Upali smo, da nam bo vendarle uspelo!

Tudi v torek in v sredo me podjetnik iz Ljubljane ni poklical. Izgubljal sem upanje, saj sem ga prosil, da me pokliče do nedelje, pa me še do sedaj ni. Vmes sem ga nekajkrat poklical, a ga nisem dobil. Tajnica v podjetju mi je odgovorila, da je v tujini. V sredo zvečer pa sem odprl računalnik in zagledal njegov e-mail. Odprl sem ga in prebral: »Lucijan lep pozdrav, se opravičujem za nekoliko pozen odgovor. Žal moram sporočiti, da nimam dobrih novic glede posojila….smo sredi…nakup delnic…ki nam bo »požrl« vsa razpoložljiva denarna sredstva. Ne dvomim, da boste našli rešitev – morda se spet obrnete na svoje člane?«

Dobro, če velik podjetnik nima trenutno denarna sredstva, razumem. A zakaj me zajebava, da naj se obrnem za svoje člane!? Kako naj to naredim v dvanajstih dnevih? Sklicati bi moral Upravni odbor in dobiti njihov sklep za posojilo od članov. Nato bi moral pisati vsem članom, dobiti odgovor, poslati pogodbe, jih dobiti nazaj, zbrati denar in tako naprej… V 12 dnevih ne bi uspeli, saj je vmes še praznik, dve soboti in dve nedelji. Poleg tega tudi večina članov nima denar kar pripravljen. Tudi sam ga trenutno nisem imel.

Z Andrejem in z Dušanom smo ponovno pregledali, koliko denarja ima Faronika in koliko Ribiška družina. Ugotovili smo, da bomo lahko plačali vse račune, če dobimo vsaj 40.000 EUR posojila. Jaz sem bil skoraj že na koncu in sem pomislil na svoje otroke. Starejši sin ima tri vnuke in bolj rabi denar od mene, kot da bi mi lahko kaj posodil. Najmlajši sin sicer dela v Švici, a je tam šele dve leti. Če bo treba, ga bom poklical, a najprej bom povprašal hčerko. Ona je šla na delo s fantom že leta 1996 v Novo Zelandijo, nato v Avstralijo, naprej v Anglijo in sedaj je v Švici. Pri njej morda kaj dobim.

Poklical sem jo in povedal, kakšen problem imamo s Faroniko. Ni mi odgovorila takoj. Povedala mi je, da v Švici nima toliko prostega denarja, bo pa pogledala v Avstralijo, kjer se ji bo nekaj denarja menda sprostilo. Že naslednji dan mi je sporočila, da bi šlo. Povedal sem ji, da bi rabil 40.000 EUR za štiri mesece. Takrat bo imela Faronika novo ribogojnico v vrednosti 2,5 miljonov EUR in bo lahko dobila nov kredit. S tem, ti bo lahko odplačala. Denar bo torej prišel iz Avstralije v Švico in moja hčerka bo lahko poslala posojilo Faroniki. Prepričan sem bil, da bo denar prispel pravočasno.

V ponedeljek, 22. Junija sem sklical prvo sejo Organizacijskega odbora za odprtje nove ribogojnice. Dogovorili smo se, da bo slavno odprtje 18. Septembra popoldne. Prvi bo nagovoril povabljene predsednik RD Tolmin in nato direktor Faronike d.o.o., za glavnega govornika pa bomo povabili ministra za kmetijstvo, v kolikor ne bo mogel priti, pa bomo povabili tolminskega župana. Članom sem povedal, da mi je ta minister pomagal, ko nisem mogel naprej z birokracijo za novo ribogojnico, enako pa mi je pomagal tudi tolminski župan. Odbor se je strinjal. Za naslednji dan, 19. Septembra, 2015, bi bil Festival soške postrvi, kjer bi dopoldne imeli odprta vrata za vse ljudi, popoldne pa vabila vseh članov RD Tolmin in drugih. Program bi začel z nagovorom predsednika ribiške družine, nato kulturni program, odlikovanja, medalje, pokali in piknik na koncu.

Vreme je bilo začetek junija zelo vroče. Veseli smo bili, ko so se 2. junija preselili lipani, rojeni leta 2013 in leta 2014, iz male ribogojnice v Zalogu v novo ribogojnico. Tam so bili prav na tesnem in računali smo, da bo voda že začetek maja v bazenih v Faroniki. A na koncu so izvajalci že izgubili elan in smo jih morali preganjati, da je bila voda v bazenih šele začetek junija. No, zdaj so imeli lipani prostor kar v treh bazenih, rekel bi prav njihov ribji luksus!

Hitro nas je minilo veselje. Vsako jutro je bilo v bazenih precej mrtvih lipanov. Upali smo, da se bodo pobrali, a umirali so naprej. Ves čas sem spraševal Dušana, kaj meni, da je vzrok za takšen pogin. Smatral je, da so dobili stres, ker so bili v ribogojnici v Zalogu preveč na gostem, nato stres za preselitev in na koncu stres za visoko temperaturo vode. Do tedaj je Tolminka poleti dobila najvišjo temperaturo 14 stopinj. Sedaj pa je temperatura vode prišla do 15 stopinj in bližala se je že 16 stopinjam. Morda so bili res to vzroki, ali pa je bilo kaj drugega. Kdo bi vedel! Vseeno nam je bilo hudo, ko smo vsako jutro videli veliko lipanov obrnjenih na trebuhe. 

Prej kot nadaljujem, moram reči, da je bolje pisati po nekaj letih kot takoj. Emocije se poležejo in človek lažje razmišlja bolj racionalno kot takrat ko si v akciji. Seveda pa moraš imeti svoje zapiske, da se hitro spomniš tistih dni.

Poleg opisanih stvari pa se je junija, 2015 počasi začela razraščati nova kriza. Začetek junija smo vlagali šarenke, ki smo jih dobili v Sloveniji. Od začetka sezone in do takrat smo vlažili 4,5 ton šarenk in računali smo, da bomo nove lahko kupili v Italiji in jih bomo od tam pripeljali v novo ribogojnico. Dogovorili smo se z ga. Mirello in 11. Junija smo dobili dovoljenje Veterinarske inšpekcije za ribogojnico. Z Dušanom sva se dogovorila, da takoj naroči šarenke.

Že sredi junija so me začeli klicati ribiči in prodajalci ribolovnic, da moramo takoj ponovno vlagati ribe v reke, ker postaja ribolov vse bolj slab. Odgovarjal sem jim, da je samo vprašanje nekaj dni, ko bomo dobili šarenke. Na moja vprašanja mi je Dušan zagotavljal, da je ribe takoj naročil, vendar nam dobavitelj ne more še poslati rib, ker ne morejo dobiti potrebni formular od njihove veterinarske inšpekcije. Naša ribogojnica še ni bila vpisana v seznam EU. 

V ponedeljek, 15. Junija so se začele terenske raziskave pod vodjem dr. Crivelli-jem. Rib pa še vedno nismo mogli dobiti. Tako jaz kot Dušan sva začela klicati dobavitelje v Sloveniji, a rib nisva mogla dobiti. Po 20. Juniju je začelo deževati in do dne 23. Junija je padlo 258 mm dežja! Praktično smo imeli poplave. Večino šarenk je poplava odnesla in ko je voda uplahnila, smo že imeli velik problem z ribolovom.

Še začetek junija sem bil zelo optimističen, saj sem računal, da bomo brez problemov zaključili ribogojnico pravočasno. Potem pa se je začelo; najprej smo izgubili odobreni denar, nato smo se bali ali bomo pravočasno dobili spremenjeno gradbeno dovoljenje zaradi toplotne črpalke in na koncu nismo mogli dobiti rib za vlaganje! Postal sem izjemno razdražljiv, kar običajno meni ni podobno. A predvsem nam je šlo na nitki za 1,3 milijone evrov, za dodatek pa so od mene zahtevali šarenke mnogi prodajalci kart in ribiči. Med drugim sem se nadrl tudi na Romana (predsednik NO): »Hočeš in hočeš dobiti od nas te ribe, ali se sploh zavedaš, kaj se pri nas dogaja! Te ribe so še najmanjši problem, mi pa bomo lahko ostali brez nove ribogojnice!«
Roman je malo utihnil in mi je odgovoril: «Oprosti, jaz ničesar ne vem, kaj se dogaja, ampak brez šarenk je ribolov katastrofalno slab.«

Prišel sem se malo k sebi in pomislil, da sem že čisto nemogoč. Moral bi mu normalno povedati, vse, kar se nam dogaja. Poskušal sem mu vse to razložiti, koliko sem popravil svoj izbruh, ne vem.

V ponedeljek, 29. Junija je v Faroniko prišel denar od moje hčerke in takoj smo lahko plačali vse zadnje račune. Istega dne smo v Upravni enoti v Tolminu dobili spremenjeno gradbeno dovoljenje in naslednji dan smo lahko poslali Agenciji za kmetijske trge zaključek investicije. Po eni strani sem bil sicer zelo vesel, da smo novo ribogojnico uspešno zaključili, po drugi strani pa me je bolj in bolj skrbela sezona ribolova. 

Že kmalu na začetku julija sem se spravil na Dušana. Poklical sem ga v pisarno in tam je bil tudi Andrej. Če bi bil jaz v normalnem stanju, bi se pomenil na štiri oči a opazil sem, da sem po kapi postal bolj kolerik. Ni lepo, a ljudje smo vseeno le ljudje. Dušanu sem zahteval, da mora rešiti problem nakupa rib v Italiji. Seveda je bil tudi on na koncu z živci in najini toni so postajali vse višji. Jaz nisem upošteval njegovih dejstev, da vsak dan kliče dobavitelja in da oni ne morejo dobiti papirje. Jaz sem vztrajal, da mora problem rešiti, ne glede na vse. Mislim, da je postal obupan in mi je rekel: «Izjemno sem utrujen, že tri leta nisem bil na dopustu!«

Mene pa je vrglo: «Nikoli več mi nekaj takega ne reci! Direktor si in zato sam organiziraj podjetje in pojdi na dopust, kadar koli hočeš. Če poslovanje ne znaš organizirati, potem delaj sam. Jaz takih stvari od tebe nočem slišati!«

Šel je in gotovo je bil besen name. Popolnoma mi je bilo jasno, da bodo najini odnosi gotovo dolgo hladni. Kakorkoli, problem je kmalu rešil. Klical je Veterinarsko inšpekcijo, kjer so ugotovili, da so pozabili vnesti našo ribogojnico v spletni stran EU. Zadeva je bila takoj urejena in Dušan mi je sporočil, da bodo šarenke pripeljali 16. julija dopoldne. Za isti dan sem poslal vabilo za sejo Upravnega odbora. Hotel sem, da člani UO vidijo šarenke v novi ribogojnici. Po končani seji smo odšli v ribogojnico in člani UO so si lahko nagledali ribe, ki bodo takoj šle v naše reke.

Moj zadnji mandat (1. in 2. del)

Bilo je leta 2013 in v Ribiški družini Tolmin smo pripravljali Zbor članov. To ni bil navaden zbor, ampak istočasno volitve vseh organov družine. Že 13 let sem bil predsednik in sem mnogo razmišljal, ali naj kandidiram. Vsa ta leta sem si prizadeval, da bi zgradili večjo ribogojnico. Vedno smo sanjali, da bi tam vzgajali odrasle soške postrvi in lipane, ki bi jih vlagali v naše reke med ribolovno sezono. Ves čas smo se bali, da nam bo Ministrstvo za okolje prepovedalo vlaganje šarenke in to bi nam zrušilo turistični ribolov. Dobro sem se spominjal, kaj se je dogajalo od leta 2000, ko sem bil izvoljen za predsednika. Bivši predsednik Stane, tajnik Andrej in Anka so mi vedno pripovedovali, kako so leta 1997 prodali nad 6.000 turističnih kart, ko sem sam postal predsednik, pa je šla prodaja kar navzdol in leta 2004 smo jih prodali samo 2.700! Ves čas sem imel problem, kje bomo lahko pravočasno kupili kakovostne šarenke za vlaganje v ribolovni sezoni. Ugotovil sem, da prodaje ribolovnic ne bo, če ne bodo v vodah tudi ribe, pa ni važno katere.

Po letu 2005 pa je prodaja naraščala. Vzrok sta bila dva. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo, smo lahko uvozili žive ribe iz Italije. Takoj sem dobil dobro ribogojnico v Furlaniji in tam smo lahko kupili kakovostne šarenke vseh velikosti in smo jih začeli vlagati v naše reke. Do takrat smo med sezono lahko vložili samo 5 ton šarenk. Uspelo mi je, da smo v nov Ribiško gojitveni načrt 2006 – 2010 dobili dovoljenje 14 ton šarenk v enem letu za vlaganje v naše reke. Tako smo leta 2008 že prodali ribiškim turistom 7.150 ribolovnic in smo presegli rekord iz leta 1997. Vsako leto smo od takrat lahko privarčevali nekaj denarja, kar bi pomagalo za investiranje v novo ribogojnico.

Že od začetka sem računal, da bomo lahko dobili večja sredstva iz ribjega sklada EU za izgradnjo nove ribogojnice, vendar smo ugotovili, da za društvo to ni možno. Zato sem leta 2011 predlagal našemu Upravnemu odboru in zatem na Zboru članov, da ustanovimo podjetje za investicijo v novo ribogojnico. To je bilo potrjeno in aprila istega leta smo ustanovili podjetje Faronika d.o.o., malo kasneje, 1. julija, je to podjetje začelo delovati.

Začetek leta 2013 sem bil pred veliko dilemo; čakal nas je Volilni zbor članov in sem se moral odločiti, ali bom kandidiral. Ni normalno, da si tako dolgo predsednik nekega društva. Dobiti je treba novega na čelu, ki ima nove ideje in nov elan. Po drugi strani pa sem se bal; imeli smo velike prepreke, da bi zgradili novo ribogojnico, a takrat sem že vedel, da bi ga v enem ali dveh letih lahko naredili. Če dobimo novega predsednika, pa bi bilo veliko vprašanje. Malo ljudi ima pogum, da bi se tega lotil.

Na koncu sem se odločil, da bom kandidiral. Prej sem vedno hodil na revirske zbore v Bovec, v Kobarid, na Most na Soči, na Grahovem in v Tolminu, tokrat pa nisem šel nikjer. Nisem hotel iti, da bi vplival na člane v revirskih zborih, da bi me kandidirali. Če bodo smatrali, da je moja kandidatura primerna, me bodo sami predlagali, sam pa tega ne bom predlagal. Hotel sem videti, ali bom imel podporo večine članov naše družine, če se bom lotil tega velikega in tveganega podviga. In res so me kandidirali za predsednika družine na vseh revirskih zborih in moram reči, da mi je godilo. Istočasno pa sem se zavedal, da bo moja odgovornost velika in ne smem izgubiti velikega zaupanja naših članov. Vedel pa sem tudi, da bo to moj zadnji mandat.

Novo ribogojnico smo začeli graditi 1. julija, 2014. No, začeli smo delati 14 dni prej, a tega nismo smeli povedati, saj bi imeli probleme s pravili o denarju iz EU. Bali pa smo se, ali bomo uspeli končati do 30. junija, 2015, saj to so bila spet pravila kot vsa pravila iz EU.

Takrat sem bil res srečen. Vsak teden smo se dobili z izvajalci, s projektanti in z našimi nadzorniki. Morali smo razrešiti veliko malih pa tudi večjih problemov, a ribogojnica je rastla. V soboto, 4. oktobra, sem po kosilu odšel na ribolov v Koritnico. Že mnoga leta, grem na ribolov sam. Rad sem ob vodi in vidim marsikaj, kar se v naravi dogaja. Prav na zadnjem ribolovu v Koritnici sem prvič v življenju videl divjega mačka. Tisto soboto je bilo sončno, vendar bolj hladno. Ujel in nato sem pustil eno postrv in kmalu sem sedel pod drevo. Opazoval sem potok, drevje in sončne žarke, ki so plesali po vodi. Prižgal sem cigaro in razmišljal sem seveda najbolj o naši novi ribogojnici, ki je nastajala. Bil sem zadovoljen tako sam s sabo in z vso naravo okoli mene.

Naslednji večer sem gledal televizijski dnevnik. Zanimali so me rezultati občinskih volitev. Naenkrat me je zaskelela bolečina na lobanji, a je hitro minila. Sedaj nisem mogel hitro prebrati rezultate na ekranu; zdelo se mi je, da slika prehitro teče naprej. Šel sem na računalnik, a se nisem mogel spomniti svojega gesla. Prekleto, saj že vse pozabim! Šel sem v posteljo in sem začel brati knjigo »Kratka zgodovina človeštva« od pisca Yuval Harari v nemščini. Nekaj časa sem bral, vendar se mi je zdelo čudno, saj ne vem, kaj berem! Odložil sem knjigo in zaspal.

Ko sem se zbudil, me je glava precej bolela, kar se mi je zdelo čudno, saj že dolga leta nisem poznal glavobola. Šel bom na zrak in bo bolje. Na sprehodu sem hotel poklicati svojega psa in naenkrat nisem poznal njenega imena. Dokaj hitro sva se vrnila in vprašal sem ženo, kako je psu ime. Pogledala me je čudno, ali se hecam? Ko sem začel brati časnike in sem rekel, da nič ne razumem, je hitro izginila.

Mnogo tedne kasneje, mi je povedala, da je šla v garažo in klicala Zdravstveni dom, da bi jaz tega ne slišal. Medtem sem prižgal cigaro in sem razmišljal, da moram iti popoldne do moje zdravnice, ob ponedeljkih in torkih namreč dela ob 14h, ker je z mano nekaj narobe. Kmalu pa je že prišel moj starejši sin in z ženo sta me kar težko spravila v avto. Ko so me enkrat pregledali v urgentni ambulanti, so me hitro poslali v bolnico in po raziskavah sem bil pozno popoldne nameščen v bolniški sobi. Mislim pa, da sem šele naslednji dan doumel, da sem dobil možgansko kap.

Kaj sem takrat razmišljal, je težko povedati. Vem, da sem v možganih vse razumel, a o svojih mislih nisem mogel nikomur komunicirati; nisem mogel ne povedati in ne pisati. Edino, kar mi je delovalo normalno, je bilo risanje. Ko je zdravnik hotel ugotoviti, kaj razumem, sem mu hotel dopovedati, da delamo novo ribogojnico. Vzel sem papir in narisal sem tloris ribogojnice in posebej vse ribe, a ni nič pomagalo, pač ni razumel, jaz pa sem vse vedel, kaj mi on govori. Ali pa drugi primer; neka zdravnica je hotela ugotoviti, od kje sem. Najprej je rekla, ali sem iz Šempetra in sem odgovoril ne. Nato je poskusila z Novo Gorico in jaz zopet ne. Nato nadaljuje z Deskle, Kanalom in jaz ne, ne. No, sem si mislil, končno bo le prišla do Tolmina in jaz bom lahko rekel ja in si bom oddahnil. Na mojo veliko žalost je šla kar mimo Tolmina in nadaljevala z Volarjem in Kobaridom. Jaz sem bil že jezen in sem se v trenutku spomnil, da ima vsak bolnik v bolnici na zapestju pritrjen trak s svojim imenom in priimkom ter svoj naslov. Hitro sem mu zapestje pomolil pred oči in je lahko ugotovila, da sem iz Tolmina. Ja, kar težka je taka komunikacija!

Za mene je bila taka bolnica katastrofa. Vse življenje sem bral in bral in posebej sem bral vsak večer. Tu pa sem bil ves čas sam v svojih možganih. Ob 9h zvečer so zaprli luč in za spanje rabim pri teh letih maksimalno pet do šest ur, vse ostale ure si pa zaklenjen v svoje možgane. Po približno desetih dnevih so me zdravniki hoteli preseliti v bolnico na Stari gori. Tam bi me vadili za govorjenje, pisanje in branje. Jaz sem se uprl; morda me bodo vadili eno uro na dan in kaj bom počel ostale ure? Govoril sem ne, ne in ne. V pomoč mi je pomagala žena Marinka, ki se na te stvari razume. Vedel sem, da moram vaditi neprestano in to v prijetnem okolju, to pa je samo doma. Moj lečeči zdravnik je bil užaljen in je dejal moji ženi, da je to njena odgovornost, kar pa je zelo slabo. No, uspel sem se vrniti domov.

Domov sem se vrnil zvečer, drugo jutro pa je umrla moja sestra. Sploh ni bila bolna in verjetno je bil prehud njen stres ob moji možganski kapi. Bilo nas je šest bratov in sester in sedaj sem ostal sam. Ko sem bil zjutraj pri zajtrku je zazvonil telefon in odgovorila je moja žena. Ko je govorila, sem takoj ugotovil, kaj se je zgodilo in zasekalo mi je pod lobanjo kot takrat, ko sem dobil kap. Umrlo je vse mojih sorodnikov prejšnje in moje generacije in celo nekateri iz mlajših, a se mi kaj takega ni nikoli zgodilo.

Pričela se je moja rehabilitacija, a o tem bom pisal drugje. Seveda pa nisem niti razmišljal, da bom naprej predsednik Ribiške družine Tolmin. Ženi sem dopovedal, da je poklicala Urško, ki je bila računovodja v naši ribiški družini, da takoj prekine moj honorar in naj ga mesečno izplačuje mojemu namestniku. V statutu naše družine nimamo podpredsednika in o svojem namestniku nisem nikoli razmišljal. Ko sem bil izvoljen četrtič, pa sem na prvi seji Upravnega odbora predlagal, da imenujemo namestnika, ki bi lahko vodil družino, če bi jaz bil za daljši čas odsoten. Za mojega namestnika je bil imenovan Andrej Costantini. Morda sem slutil, da se bo kaj takega zgodilo, kdo ve...

Iz pisarne so me kmalu obiskali Anka, Urška in Pele. Zelo so me razveselili. Mnogi ljudje mislijo, da ni primerno obiskati znanca, ki ga je zadela možganska kap, ali pa katerakoli težka bolezen. Vsem pripovedujem, da je ravno nasprotno; vsak tak bolnik se izjemno razveseli vsakega obiska.

V pisarno sem začel hoditi v drugi polovici januarja, 2015, enako tudi na redne tedenske seje na gradbišču nove ribogojnice. Preko zime je v pisarni ribiške družine veliko dela. Pregledati je treba vse ribiške knjižice članov in sestaviti vso statistiko. Januarja je treba pripravljati vsa poročila za redni zbor članov, zaključni račun in plane za novo leto. Začetek februarja je treba sklicati sejo Upravnega odbora, da potrdi vsa gradiva za Zbor članov. Vse te zadeve je korektno pripravil Andrej, jaz pa sem se odločil, da bom poskusil pripraviti Poročilo predsednika in Upravnega odbora za preteklo leto. Ni bilo lahko. Moram reči, da je računalnik odlično orodje in če ga ne bi imel, bi jaz po možganski kapi te naloge ne bi mogel izvršiti. Že besede ti popravlja in če se prave besede nisem spomnil, so mi moji možgani pomagali dobiti to besedo iz kakšnega drugega jezika in računalnik mi jo je prevedel v slovenščino. Počasi sem napredoval. Kar cele odstavke sem dobil v drugih tekstih iz prejšnjih let in sem jih preslikal v moje sedanje poročilo. To poročilo res ni bilo na ravni prejšnjih let in bilo je tudi zelo kratko. Važno pa je bilo, da sem ga vendarle napravil.

Leto dni poprej nam je manjkalo nekaj lastnega denarja, da bi lahko začeli z investicijo v novo ribogojnico. Vsem našim članom sem poslal pismo s prošnjo, da nam posamezniki dajo posojilo naši ribiški družini. Potrebovali smo nekaj nad 60.000 € in najmanjši prispevek je moral biti vsaj 500 €. Posojilo bi vrnili v enem ali v dveh letih in obresti so bile nekoliko višje kot v bankah. Zadostno posojilo od nekaterih članov smo dobili do 15, februarja 2014 in smo lahko zaprosili sredstva iz ribjega sklada EU 28. februarja.

Kljub kapi sem ves čas razmišljal, da moramo sredi februarja 2015 odplačati prvi del posojila našim članom in vsakemu članu smo odplačali na točni dan. Že takrat pa smo že vedeli, da nam bo manjkalo še nekaj denarja, da bomo lahko zaključili investicijo do 30. junija 2015. Nekatera dela so bila nekoliko dražja v primerjavi s predračunom. Izvajalcem smo plačevali iz lastnih sredstev, iz dolgoročnega posojila in iz premostitvenega posojila banke. Vsi računi pa morajo biti plačani do konec junija 2015, da potem lahko dobimo sredstva iz EU.

Zbor članov je potekal 28. marca 2015. Na tem zboru sem zelo malo govoril, morda pa navedem majhen odsek, kaj sem takrat v mojem poročilu razmišljal: »…Po prejemu odločbe ARSO za vodno pravico dne 11.08.2014, sem začel s pisanjem, kaj vse smo počeli 15 let, da je nova ribogojnica končno pred vrati. In pri vseh problemih se je sedaj na koncu zalomilo še meni. Začetek oktobra me je zadela možganska kap. Pisanje je bilo končano in prepričan sem bil, da brošure za otvoritev ne bo. Začel sem se ponovno učiti branja, govorjenja, pisanja in prav hecno je, ko delaš to že v drugo! Danes prvič spet pišem poročilo in kdo ve, ali se bom ponovno odločil tudi za pisanje brošure…«

No, konec aprila 2015 sem se vendar odločil, da bom napisal knjižico, kaj se nam je dogajalo 15 let. Pripravil sem vse zapisnike, moje zapiske in mnoge druge podatke in začel sem pisati. Na začetku je bilo hudo, a v juniju 2015 sem že verjel, da bom verjetno uspel.