Moj zadnji mandat (1. in 2. del)

Bilo je leta 2013 in v Ribiški družini Tolmin smo pripravljali Zbor članov. To ni bil navaden zbor, ampak istočasno volitve vseh organov družine. Že 13 let sem bil predsednik in sem mnogo razmišljal, ali naj kandidiram. Vsa ta leta sem si prizadeval, da bi zgradili večjo ribogojnico. Vedno smo sanjali, da bi tam vzgajali odrasle soške postrvi in lipane, ki bi jih vlagali v naše reke med ribolovno sezono. Ves čas smo se bali, da nam bo Ministrstvo za okolje prepovedalo vlaganje šarenke in to bi nam zrušilo turistični ribolov. Dobro sem se spominjal, kaj se je dogajalo od leta 2000, ko sem bil izvoljen za predsednika. Bivši predsednik Stane, tajnik Andrej in Anka so mi vedno pripovedovali, kako so leta 1997 prodali nad 6.000 turističnih kart, ko sem sam postal predsednik, pa je šla prodaja kar navzdol in leta 2004 smo jih prodali samo 2.700! Ves čas sem imel problem, kje bomo lahko pravočasno kupili kakovostne šarenke za vlaganje v ribolovni sezoni. Ugotovil sem, da prodaje ribolovnic ne bo, če ne bodo v vodah tudi ribe, pa ni važno katere.

Po letu 2005 pa je prodaja naraščala. Vzrok sta bila dva. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo, smo lahko uvozili žive ribe iz Italije. Takoj sem dobil dobro ribogojnico v Furlaniji in tam smo lahko kupili kakovostne šarenke vseh velikosti in smo jih začeli vlagati v naše reke. Do takrat smo med sezono lahko vložili samo 5 ton šarenk. Uspelo mi je, da smo v nov Ribiško gojitveni načrt 2006 – 2010 dobili dovoljenje 14 ton šarenk v enem letu za vlaganje v naše reke. Tako smo leta 2008 že prodali ribiškim turistom 7.150 ribolovnic in smo presegli rekord iz leta 1997. Vsako leto smo od takrat lahko privarčevali nekaj denarja, kar bi pomagalo za investiranje v novo ribogojnico.

Že od začetka sem računal, da bomo lahko dobili večja sredstva iz ribjega sklada EU za izgradnjo nove ribogojnice, vendar smo ugotovili, da za društvo to ni možno. Zato sem leta 2011 predlagal našemu Upravnemu odboru in zatem na Zboru članov, da ustanovimo podjetje za investicijo v novo ribogojnico. To je bilo potrjeno in aprila istega leta smo ustanovili podjetje Faronika d.o.o., malo kasneje, 1. julija, je to podjetje začelo delovati.

Začetek leta 2013 sem bil pred veliko dilemo; čakal nas je Volilni zbor članov in sem se moral odločiti, ali bom kandidiral. Ni normalno, da si tako dolgo predsednik nekega društva. Dobiti je treba novega na čelu, ki ima nove ideje in nov elan. Po drugi strani pa sem se bal; imeli smo velike prepreke, da bi zgradili novo ribogojnico, a takrat sem že vedel, da bi ga v enem ali dveh letih lahko naredili. Če dobimo novega predsednika, pa bi bilo veliko vprašanje. Malo ljudi ima pogum, da bi se tega lotil.

Na koncu sem se odločil, da bom kandidiral. Prej sem vedno hodil na revirske zbore v Bovec, v Kobarid, na Most na Soči, na Grahovem in v Tolminu, tokrat pa nisem šel nikjer. Nisem hotel iti, da bi vplival na člane v revirskih zborih, da bi me kandidirali. Če bodo smatrali, da je moja kandidatura primerna, me bodo sami predlagali, sam pa tega ne bom predlagal. Hotel sem videti, ali bom imel podporo večine članov naše družine, če se bom lotil tega velikega in tveganega podviga. In res so me kandidirali za predsednika družine na vseh revirskih zborih in moram reči, da mi je godilo. Istočasno pa sem se zavedal, da bo moja odgovornost velika in ne smem izgubiti velikega zaupanja naših članov. Vedel pa sem tudi, da bo to moj zadnji mandat.

Novo ribogojnico smo začeli graditi 1. julija, 2014. No, začeli smo delati 14 dni prej, a tega nismo smeli povedati, saj bi imeli probleme s pravili o denarju iz EU. Bali pa smo se, ali bomo uspeli končati do 30. junija, 2015, saj to so bila spet pravila kot vsa pravila iz EU.

Takrat sem bil res srečen. Vsak teden smo se dobili z izvajalci, s projektanti in z našimi nadzorniki. Morali smo razrešiti veliko malih pa tudi večjih problemov, a ribogojnica je rastla. V soboto, 4. oktobra, sem po kosilu odšel na ribolov v Koritnico. Že mnoga leta, grem na ribolov sam. Rad sem ob vodi in vidim marsikaj, kar se v naravi dogaja. Prav na zadnjem ribolovu v Koritnici sem prvič v življenju videl divjega mačka. Tisto soboto je bilo sončno, vendar bolj hladno. Ujel in nato sem pustil eno postrv in kmalu sem sedel pod drevo. Opazoval sem potok, drevje in sončne žarke, ki so plesali po vodi. Prižgal sem cigaro in razmišljal sem seveda najbolj o naši novi ribogojnici, ki je nastajala. Bil sem zadovoljen tako sam s sabo in z vso naravo okoli mene.

Naslednji večer sem gledal televizijski dnevnik. Zanimali so me rezultati občinskih volitev. Naenkrat me je zaskelela bolečina na lobanji, a je hitro minila. Sedaj nisem mogel hitro prebrati rezultate na ekranu; zdelo se mi je, da slika prehitro teče naprej. Šel sem na računalnik, a se nisem mogel spomniti svojega gesla. Prekleto, saj že vse pozabim! Šel sem v posteljo in sem začel brati knjigo »Kratka zgodovina človeštva« od pisca Yuval Harari v nemščini. Nekaj časa sem bral, vendar se mi je zdelo čudno, saj ne vem, kaj berem! Odložil sem knjigo in zaspal.

Ko sem se zbudil, me je glava precej bolela, kar se mi je zdelo čudno, saj že dolga leta nisem poznal glavobola. Šel bom na zrak in bo bolje. Na sprehodu sem hotel poklicati svojega psa in naenkrat nisem poznal njenega imena. Dokaj hitro sva se vrnila in vprašal sem ženo, kako je psu ime. Pogledala me je čudno, ali se hecam? Ko sem začel brati časnike in sem rekel, da nič ne razumem, je hitro izginila.

Mnogo tedne kasneje, mi je povedala, da je šla v garažo in klicala Zdravstveni dom, da bi jaz tega ne slišal. Medtem sem prižgal cigaro in sem razmišljal, da moram iti popoldne do moje zdravnice, ob ponedeljkih in torkih namreč dela ob 14h, ker je z mano nekaj narobe. Kmalu pa je že prišel moj starejši sin in z ženo sta me kar težko spravila v avto. Ko so me enkrat pregledali v urgentni ambulanti, so me hitro poslali v bolnico in po raziskavah sem bil pozno popoldne nameščen v bolniški sobi. Mislim pa, da sem šele naslednji dan doumel, da sem dobil možgansko kap.

Kaj sem takrat razmišljal, je težko povedati. Vem, da sem v možganih vse razumel, a o svojih mislih nisem mogel nikomur komunicirati; nisem mogel ne povedati in ne pisati. Edino, kar mi je delovalo normalno, je bilo risanje. Ko je zdravnik hotel ugotoviti, kaj razumem, sem mu hotel dopovedati, da delamo novo ribogojnico. Vzel sem papir in narisal sem tloris ribogojnice in posebej vse ribe, a ni nič pomagalo, pač ni razumel, jaz pa sem vse vedel, kaj mi on govori. Ali pa drugi primer; neka zdravnica je hotela ugotoviti, od kje sem. Najprej je rekla, ali sem iz Šempetra in sem odgovoril ne. Nato je poskusila z Novo Gorico in jaz zopet ne. Nato nadaljuje z Deskle, Kanalom in jaz ne, ne. No, sem si mislil, končno bo le prišla do Tolmina in jaz bom lahko rekel ja in si bom oddahnil. Na mojo veliko žalost je šla kar mimo Tolmina in nadaljevala z Volarjem in Kobaridom. Jaz sem bil že jezen in sem se v trenutku spomnil, da ima vsak bolnik v bolnici na zapestju pritrjen trak s svojim imenom in priimkom ter svoj naslov. Hitro sem mu zapestje pomolil pred oči in je lahko ugotovila, da sem iz Tolmina. Ja, kar težka je taka komunikacija!

Za mene je bila taka bolnica katastrofa. Vse življenje sem bral in bral in posebej sem bral vsak večer. Tu pa sem bil ves čas sam v svojih možganih. Ob 9h zvečer so zaprli luč in za spanje rabim pri teh letih maksimalno pet do šest ur, vse ostale ure si pa zaklenjen v svoje možgane. Po približno desetih dnevih so me zdravniki hoteli preseliti v bolnico na Stari gori. Tam bi me vadili za govorjenje, pisanje in branje. Jaz sem se uprl; morda me bodo vadili eno uro na dan in kaj bom počel ostale ure? Govoril sem ne, ne in ne. V pomoč mi je pomagala žena Marinka, ki se na te stvari razume. Vedel sem, da moram vaditi neprestano in to v prijetnem okolju, to pa je samo doma. Moj lečeči zdravnik je bil užaljen in je dejal moji ženi, da je to njena odgovornost, kar pa je zelo slabo. No, uspel sem se vrniti domov.

Domov sem se vrnil zvečer, drugo jutro pa je umrla moja sestra. Sploh ni bila bolna in verjetno je bil prehud njen stres ob moji možganski kapi. Bilo nas je šest bratov in sester in sedaj sem ostal sam. Ko sem bil zjutraj pri zajtrku je zazvonil telefon in odgovorila je moja žena. Ko je govorila, sem takoj ugotovil, kaj se je zgodilo in zasekalo mi je pod lobanjo kot takrat, ko sem dobil kap. Umrlo je vse mojih sorodnikov prejšnje in moje generacije in celo nekateri iz mlajših, a se mi kaj takega ni nikoli zgodilo.

Pričela se je moja rehabilitacija, a o tem bom pisal drugje. Seveda pa nisem niti razmišljal, da bom naprej predsednik Ribiške družine Tolmin. Ženi sem dopovedal, da je poklicala Urško, ki je bila računovodja v naši ribiški družini, da takoj prekine moj honorar in naj ga mesečno izplačuje mojemu namestniku. V statutu naše družine nimamo podpredsednika in o svojem namestniku nisem nikoli razmišljal. Ko sem bil izvoljen četrtič, pa sem na prvi seji Upravnega odbora predlagal, da imenujemo namestnika, ki bi lahko vodil družino, če bi jaz bil za daljši čas odsoten. Za mojega namestnika je bil imenovan Andrej Costantini. Morda sem slutil, da se bo kaj takega zgodilo, kdo ve...

Iz pisarne so me kmalu obiskali Anka, Urška in Pele. Zelo so me razveselili. Mnogi ljudje mislijo, da ni primerno obiskati znanca, ki ga je zadela možganska kap, ali pa katerakoli težka bolezen. Vsem pripovedujem, da je ravno nasprotno; vsak tak bolnik se izjemno razveseli vsakega obiska.

V pisarno sem začel hoditi v drugi polovici januarja, 2015, enako tudi na redne tedenske seje na gradbišču nove ribogojnice. Preko zime je v pisarni ribiške družine veliko dela. Pregledati je treba vse ribiške knjižice članov in sestaviti vso statistiko. Januarja je treba pripravljati vsa poročila za redni zbor članov, zaključni račun in plane za novo leto. Začetek februarja je treba sklicati sejo Upravnega odbora, da potrdi vsa gradiva za Zbor članov. Vse te zadeve je korektno pripravil Andrej, jaz pa sem se odločil, da bom poskusil pripraviti Poročilo predsednika in Upravnega odbora za preteklo leto. Ni bilo lahko. Moram reči, da je računalnik odlično orodje in če ga ne bi imel, bi jaz po možganski kapi te naloge ne bi mogel izvršiti. Že besede ti popravlja in če se prave besede nisem spomnil, so mi moji možgani pomagali dobiti to besedo iz kakšnega drugega jezika in računalnik mi jo je prevedel v slovenščino. Počasi sem napredoval. Kar cele odstavke sem dobil v drugih tekstih iz prejšnjih let in sem jih preslikal v moje sedanje poročilo. To poročilo res ni bilo na ravni prejšnjih let in bilo je tudi zelo kratko. Važno pa je bilo, da sem ga vendarle napravil.

Leto dni poprej nam je manjkalo nekaj lastnega denarja, da bi lahko začeli z investicijo v novo ribogojnico. Vsem našim članom sem poslal pismo s prošnjo, da nam posamezniki dajo posojilo naši ribiški družini. Potrebovali smo nekaj nad 60.000 € in najmanjši prispevek je moral biti vsaj 500 €. Posojilo bi vrnili v enem ali v dveh letih in obresti so bile nekoliko višje kot v bankah. Zadostno posojilo od nekaterih članov smo dobili do 15, februarja 2014 in smo lahko zaprosili sredstva iz ribjega sklada EU 28. februarja.

Kljub kapi sem ves čas razmišljal, da moramo sredi februarja 2015 odplačati prvi del posojila našim članom in vsakemu članu smo odplačali na točni dan. Že takrat pa smo že vedeli, da nam bo manjkalo še nekaj denarja, da bomo lahko zaključili investicijo do 30. junija 2015. Nekatera dela so bila nekoliko dražja v primerjavi s predračunom. Izvajalcem smo plačevali iz lastnih sredstev, iz dolgoročnega posojila in iz premostitvenega posojila banke. Vsi računi pa morajo biti plačani do konec junija 2015, da potem lahko dobimo sredstva iz EU.

Zbor članov je potekal 28. marca 2015. Na tem zboru sem zelo malo govoril, morda pa navedem majhen odsek, kaj sem takrat v mojem poročilu razmišljal: »…Po prejemu odločbe ARSO za vodno pravico dne 11.08.2014, sem začel s pisanjem, kaj vse smo počeli 15 let, da je nova ribogojnica končno pred vrati. In pri vseh problemih se je sedaj na koncu zalomilo še meni. Začetek oktobra me je zadela možganska kap. Pisanje je bilo končano in prepričan sem bil, da brošure za otvoritev ne bo. Začel sem se ponovno učiti branja, govorjenja, pisanja in prav hecno je, ko delaš to že v drugo! Danes prvič spet pišem poročilo in kdo ve, ali se bom ponovno odločil tudi za pisanje brošure…«

No, konec aprila 2015 sem se vendar odločil, da bom napisal knjižico, kaj se nam je dogajalo 15 let. Pripravil sem vse zapisnike, moje zapiske in mnoge druge podatke in začel sem pisati. Na začetku je bilo hudo, a v juniju 2015 sem že verjel, da bom verjetno uspel.