Ribogojnica je
prihajala v zaključek in 21. maja, 2015 smo napravili prevzem ribogojnice od
izvajalcev. Postal sem evforičen in knjiga mi je že šla bolje, tako, da sem
prvič verjel, da jo bom res napisal. Seveda pa nisem vedel, kaj se mi bo
dogajalo v mesecu juniju leta 2015. Iz svoje evforije sem padel v tako krizo,
da sem se resno bal, kaj se bo dogajalo z mojimi možgani.
Ribe so prvič prišle v novo ribogojnico 2. junija, 2015! prišli so 1+ in 2+ lipani iz male ribogojnice na Tolminki. Tam so bili precej na gostem, zdaj pa so prišli na tri bazene in prostora in vode so dobili več kot dovolj. Bili smo navdušeni!
Za istega dne sem povabil člane na sejo UO in prvič v objekt nove ribogojnice. Najprej smo si skupaj ogledali lep, nov objekt, nato pa smo začeli s sejo. Imeli smo različne točke dnevnega reda in med drugim smo imenovali Organizacijski odbor za odprtje nove ribogojnice.
Za zadnjo točko imamo vedno Vprašanja in pobude. Jaz sem bil pripravljen za eno pobudo. Predlagal sem, da se takoj lotimo nove investicije. Cel projekt je predvideval 20 bazenov, a naredili smo samo 14 bazenov, ker nismo imeli dovolj denarja. Sedaj smo imeli vse; zemljo in gradbeno dovoljenje, manjkalo nam je edino denar. Ni pa to velika investicija, po mojem od 500 do 600 tisoč EUR. Članom sem razložil, da bo Ministrstvo za kmetijstvo verjetno v letu 2016 razpisalo sredstva za razpis iz ribjega sklada EU in lahko dobimo 50%. Poleg tega sem jim razložil, da bo s povečano kapaciteto Faronika dosegale višje učinke in lažje odplačevala kredite. Trg za salmonidne ribe tudi ni problem. Če drugega ne, bodo morale leta 2018 ribiške družine kupovati šarenke samo iz certificiranih ribogojnic in to bo za nas šansa. Vsak pameten gospodar razume, kaj pomeni če pri enaki infrastrukturi in skoraj pri enakem številu delavcev pridela dvakrat več! Količina vode v šestih novih velikih bazenih bo enako velika kot v sedanjih 14 bazenih in temu enako primerno dvakrat več rib.
Sam sem bil navdušen, da začnemo takoj naprej in me vem, nisem razmišljal, kaj mislijo člani Upravnega odbora. Doslej mi je večina vedno pritegnila. Začel je govoriti prvi in je bil proti. Rekel je, da moramo počakati nekaj let in bomo potem videli. Takoj sem se jaz oglasil in jih vprašal, ali mislite, da bo vedno možno dobiti 50% investicije zastonj, ali se zavedate, da bo to za Faroniko težje?! Pa govori drugi in je proti in tretji in četrti... Niti eden me ni podprl. In na koncu se je oglasil gospodar družine in istočasno direktor Faronike in se izmazal. Ni odgovoril ali je za ali proti zame, ampak je odgovoril: "Problem je, da moramo kupiti nekaj zemlje od ARSO, da zaokrožimo našo parcelo."
Bog mu pomagaj! Je direktor podjetja, kjer bi se jaz gnal za tisto, kar je dobro, on pa tako. Bomo že videli, kaj se bo zgodilo, sem si zamislil sam pri sebi. Prvič pa sem pomislil: "Glej, prvič sem bil poražen od začetka mojega mandata in moram razmisliti, kako čim prej odložim svojo funkcijo. Kaže, da bo šlo navzdol!"
Ribe so prvič prišle v novo ribogojnico 2. junija, 2015! prišli so 1+ in 2+ lipani iz male ribogojnice na Tolminki. Tam so bili precej na gostem, zdaj pa so prišli na tri bazene in prostora in vode so dobili več kot dovolj. Bili smo navdušeni!
Za istega dne sem povabil člane na sejo UO in prvič v objekt nove ribogojnice. Najprej smo si skupaj ogledali lep, nov objekt, nato pa smo začeli s sejo. Imeli smo različne točke dnevnega reda in med drugim smo imenovali Organizacijski odbor za odprtje nove ribogojnice.
Za zadnjo točko imamo vedno Vprašanja in pobude. Jaz sem bil pripravljen za eno pobudo. Predlagal sem, da se takoj lotimo nove investicije. Cel projekt je predvideval 20 bazenov, a naredili smo samo 14 bazenov, ker nismo imeli dovolj denarja. Sedaj smo imeli vse; zemljo in gradbeno dovoljenje, manjkalo nam je edino denar. Ni pa to velika investicija, po mojem od 500 do 600 tisoč EUR. Članom sem razložil, da bo Ministrstvo za kmetijstvo verjetno v letu 2016 razpisalo sredstva za razpis iz ribjega sklada EU in lahko dobimo 50%. Poleg tega sem jim razložil, da bo s povečano kapaciteto Faronika dosegale višje učinke in lažje odplačevala kredite. Trg za salmonidne ribe tudi ni problem. Če drugega ne, bodo morale leta 2018 ribiške družine kupovati šarenke samo iz certificiranih ribogojnic in to bo za nas šansa. Vsak pameten gospodar razume, kaj pomeni če pri enaki infrastrukturi in skoraj pri enakem številu delavcev pridela dvakrat več! Količina vode v šestih novih velikih bazenih bo enako velika kot v sedanjih 14 bazenih in temu enako primerno dvakrat več rib.
Sam sem bil navdušen, da začnemo takoj naprej in me vem, nisem razmišljal, kaj mislijo člani Upravnega odbora. Doslej mi je večina vedno pritegnila. Začel je govoriti prvi in je bil proti. Rekel je, da moramo počakati nekaj let in bomo potem videli. Takoj sem se jaz oglasil in jih vprašal, ali mislite, da bo vedno možno dobiti 50% investicije zastonj, ali se zavedate, da bo to za Faroniko težje?! Pa govori drugi in je proti in tretji in četrti... Niti eden me ni podprl. In na koncu se je oglasil gospodar družine in istočasno direktor Faronike in se izmazal. Ni odgovoril ali je za ali proti zame, ampak je odgovoril: "Problem je, da moramo kupiti nekaj zemlje od ARSO, da zaokrožimo našo parcelo."
Bog mu pomagaj! Je direktor podjetja, kjer bi se jaz gnal za tisto, kar je dobro, on pa tako. Bomo že videli, kaj se bo zgodilo, sem si zamislil sam pri sebi. Prvič pa sem pomislil: "Glej, prvič sem bil poražen od začetka mojega mandata in moram razmisliti, kako čim prej odložim svojo funkcijo. Kaže, da bo šlo navzdol!"
Že februarja sem z
Andrejem in Dušanom pregledal, kje je stanje z gradnjo in sem hitro videl, da
bo spet problem z denarjem. Investicija je bila iz dveh projektov: ribogojnica
in predelava. Ves čas je bilo treba poročati stroške na Agencijo za kmetijske
trge v Ljubljani in stroške je bilo treba striktno posebej za vsak projekt.
Videli smo že, da bomo lahko pocenili predelavo, cena ribogojnice pa se bo
podražila. Dodaten denar za ribogojnico bo morala plačati Faronika d.o.o.,
zmanjšana cena predelave pa bo šla v nepovrat, oziroma v Bruselj. Od 1.400.000
EUR iz Bruslja smo torej izgubili 100.000 EUR. Denarja ni imela niti Faronika
niti RD Tolmin in nujno je bilo treba dobiti okrog 130.000 EUR. Investicija
mora biti končana do konca junija, 2015 in do takrat morajo biti plačani vsi računi.
Če ne bi plačali vse račune, teh sredstev iz ribjega sklada EU ne bi dobili!
Ne spomnim se, ali sem jaz klical v banko ali Dušan. Z njim in Andrejem smo šli v Celovec. Razložili smo problem in uradnik, ki je delal z nami, nam je povedal, da poteka naš projekt dobro in nam bodo odobrili dodaten kredit. Računali smo, da sedaj ni nobenega problema do zaključka projekta. Konec maja, 2015 smo dobili iz Zveze bank sporočilo, da je dodaten kredit za Faroniko odobren. Bil sem prepričan, da bomo do konca junija plačali vse račune za investicijo in pravočasno bomo 30. junija, 2015 poslali potrditev na Agencijo za kmetijske trge, da smo novo ribogojnico zaključili.
Ne spomnim se, ali sem jaz klical v banko ali Dušan. Z njim in Andrejem smo šli v Celovec. Razložili smo problem in uradnik, ki je delal z nami, nam je povedal, da poteka naš projekt dobro in nam bodo odobrili dodaten kredit. Računali smo, da sedaj ni nobenega problema do zaključka projekta. Konec maja, 2015 smo dobili iz Zveze bank sporočilo, da je dodaten kredit za Faroniko odobren. Bil sem prepričan, da bomo do konca junija plačali vse račune za investicijo in pravočasno bomo 30. junija, 2015 poslali potrditev na Agencijo za kmetijske trge, da smo novo ribogojnico zaključili.
Ostajale so nam
samo prijetne zadeve. Intenzivno sem pisal knjigo in postajal sem bolj
prepričan, da jo bom uspel narediti. Povabil sem nekega podjetnika iz
Ljubljane, s katerim sem bil v stiku ves čas, ko smo gradili ribogojnico. Vedno
mi je potrdil, da mi bo pomagal z denarjem, če bo Faronika imela težave za
poplačilo računov za investicijo pred 30. junijem, 2015. Zavedati se moramo, da
bi brez poplačila vseh računov do tega datuma izgubili sredstva ribiškega
sklada EU. Med pripravo in med gradnjo nove ribogojnice me je ta potencialna
nevarnost vedno spominjala v možganih. Ta znanec je prišel skupaj s svojim
prijateljem 4. junija in ponosno sem jima razkazal lepo, novo ribogojnico.
Pogovarjali smo se tudi, da bi sodelovali tudi naprej pri povečanju in izboljšanju
našega projekta. Kot vedno sem se temu znancu zahvalil za moralno podporo med
preteklimi leti.
Naslednji dan, 5. junija, 2015 je prišla ga. Mirella, lastnica več ribogojnic v Italiji. Pri njej smo RD Tolmin že nekaj let kupovali šarenke. Povabila sva jo z Dušanom, da sva ji razkazala novo ribogojnico in se dogovorili o nakupu šarenk vseh velikosti. Faronika je bila praktično že končana in ko bo nova ribogojnica že odobrena od Veterinarske inšpekcije, bomo lahko pripeljali šarenke iz Italije. Vedeti pa moramo, da take ribe lahko kupimo samo iz take ribogojnice, ki ima certifikat EU in jo tako lahko vložimo v reke. Dodatno je za nas pomembno, ker smo hoteli dobiti tak certifikat tudi za Faroniko, kot smo že imeli za našo vališče in malo ribogojnico v Zalogu pri Tolminki. Zato ni bilo možnosti, da bi kupili ribe kjerkoli v Sloveniji za našo novo ribogojnico.
V začetku junija, 2015 smo vlagali šarenke v reke RD Tolmin, planirali pa smo že prej, da bomo v drugi polovici junija že vlagali šarenke v vodo iz naše nove ribogojnice. Poleg tega je bilo planirano, da bo prišel v nedeljo, 14. junija dr. Crivelli za terenske raziskave kot že 22 let poprej. Za to delo mora RD Tolmin organizirati okrog 10 naših ribogojcev in ribičev pod vodstvom Dušana.
V ponedeljek, 8. junija sem povabil prejšnjega predsednika RD Tolmin Staneta. On je napravil vališče in malo ribogojnico v Zalogu in s tem je omogočil naše nadaljevanje dela pri Faroniki. Razkazal sem mu novo ribogojnico in bil je navdušen. Jaz pa sem bil tudi. Ravno sva hotela oditi v bližnjo gostilno, da bi nekaj popila in v prijetni družbi malo pokramljala, ko je nenadoma prišel iz stavbe Dušan in me poklical. Direktno mi je povedal, da je Zveza bank sporočila, da kredita za 130.000 EUR ne bomo dobili in naj dobimo denar drugje!
Takoj sem pomislil, ali me bo še enkrat zadela kap, a Dušanu sem odgovoril, da bom razmislil in se bomo skupaj z Andrejem pogovorili kasneje. Vrnil sem se k Stanetu in mu te novice seveda nisem povedal. Kolikor sem mogel, sem se delal vesel, odšla sva v gostilno in sva seveda največ govorila o novi ribogojnici in kako je on delal prejšnji dve. V mojih možganih pa so se obrati povečali na maksimum.
Naslednji dan, 5. junija, 2015 je prišla ga. Mirella, lastnica več ribogojnic v Italiji. Pri njej smo RD Tolmin že nekaj let kupovali šarenke. Povabila sva jo z Dušanom, da sva ji razkazala novo ribogojnico in se dogovorili o nakupu šarenk vseh velikosti. Faronika je bila praktično že končana in ko bo nova ribogojnica že odobrena od Veterinarske inšpekcije, bomo lahko pripeljali šarenke iz Italije. Vedeti pa moramo, da take ribe lahko kupimo samo iz take ribogojnice, ki ima certifikat EU in jo tako lahko vložimo v reke. Dodatno je za nas pomembno, ker smo hoteli dobiti tak certifikat tudi za Faroniko, kot smo že imeli za našo vališče in malo ribogojnico v Zalogu pri Tolminki. Zato ni bilo možnosti, da bi kupili ribe kjerkoli v Sloveniji za našo novo ribogojnico.
V začetku junija, 2015 smo vlagali šarenke v reke RD Tolmin, planirali pa smo že prej, da bomo v drugi polovici junija že vlagali šarenke v vodo iz naše nove ribogojnice. Poleg tega je bilo planirano, da bo prišel v nedeljo, 14. junija dr. Crivelli za terenske raziskave kot že 22 let poprej. Za to delo mora RD Tolmin organizirati okrog 10 naših ribogojcev in ribičev pod vodstvom Dušana.
V ponedeljek, 8. junija sem povabil prejšnjega predsednika RD Tolmin Staneta. On je napravil vališče in malo ribogojnico v Zalogu in s tem je omogočil naše nadaljevanje dela pri Faroniki. Razkazal sem mu novo ribogojnico in bil je navdušen. Jaz pa sem bil tudi. Ravno sva hotela oditi v bližnjo gostilno, da bi nekaj popila in v prijetni družbi malo pokramljala, ko je nenadoma prišel iz stavbe Dušan in me poklical. Direktno mi je povedal, da je Zveza bank sporočila, da kredita za 130.000 EUR ne bomo dobili in naj dobimo denar drugje!
Takoj sem pomislil, ali me bo še enkrat zadela kap, a Dušanu sem odgovoril, da bom razmislil in se bomo skupaj z Andrejem pogovorili kasneje. Vrnil sem se k Stanetu in mu te novice seveda nisem povedal. Kolikor sem mogel, sem se delal vesel, odšla sva v gostilno in sva seveda največ govorila o novi ribogojnici in kako je on delal prejšnji dve. V mojih možganih pa so se obrati povečali na maksimum.
Res si nisem
mislil, da bomo tik pred zaključkom prišli v novo krizo. Takoj sem poklical
našega uradnika v banki v Celovcu. Vedeti sem hotel, kaj se je zgodilo in sem
ga prosil, da mi da telefonsko številko njihovega direktorja. Odgovoril mi je,
da to ne bo pomagalo. Vse odločitve za kredite mora odobriti nadzornik na vrhu
banke na Dunaju. Hotel sem, da mi da njegovo številko, a postal je prav jezen
in me je odslovil.
Poklical sem Andreja in Dušana, da takoj pregledata račune, ki jih moramo plačati pred 30. junijem. V sredo, 10. Junija, smo se dobili skupaj in ugotovili, da nujno rabimo 60.000 EUR. Trenutno nismo rabili 130.000 EUR, ker smo iz banke dobili 1.400.000 EUR premostitvenega kredita za sredstva iz EU, a je bila izgradnja projekta predelave manjša za 100.000 EUR in smo jih toliko izgubili. Do novembra 2015 pa bomo morali vrniti celoten premostitveni kredit in tedaj bomo rabili sredstva za celotnih 130.000 EUR.
V banki torej ne bo kruha. Kako naprej? Ni mi bilo všeč, da moram po šestih dnevih poklicati podjetnika, kateremu sem predstavljal novo ribogojnico. Pripravil sem se in ga poklical. Razložil sem mu, kaj se nam je zgodilo in ga prosil za kredit 60.000 EUR, ki bi mu vrnili v nekaj mesecih. Je pa zelo nujno, da mi čim prej sporoči, ker če on nam ne more pomagati, bom moral iskati naprej. Odgovoril mi je, da bo poskušal in me bo čim prej poklical. Zelo sem ga prosil, da naj mi sporoči najkasneje do nedelje, 14. Junija. Vedel sem, da bom težko čakal in pisanje moje knjige bo za enkrat konec.
Istočasno je prišla Veterinarska inšpekcija za predelavo rib v sredo, 10. Junija in odločba je bila uspešna. Takoj naslednji dan je prišla druga Veterinarska inšpekcija za ribogojnico in jo je potrdila. Komaj smo čakali, da bomo lahko kupili šarenke iz Italije in jih bomo lahko naprej vlagali v ribolovne reke iz naše nove ribogojnice. Zadnje šarenke, ki smo jih kupili v Sloveniji, smo vlagali začetek junija. Že v finančnem planu Ribiške družine Tolmin smo računali, da bomo kupovali šarenke iz raznih ribogojnic iz Slovenije do junija 2015, nato pa jih bomo kupovali iz Faronike d.o.o.
Podjetnik me ni poklical do nedelje, niti me ni v ponedeljek. Tega dne pa je prišel g. Podbršček iz ARSO v Novi Gorici. Za novo ribogojnico smo dobili vodno dovoljenje iz ARSO v Ljubljani, ki je bilo pogoj za gradbeno dovoljenje. Med gradnjo pa smo naredili neko spremembo. Po projektu naj bi bilo ogrevanje stavbe na olje. Vsak torek smo se dobili na gradbišču z nadzorniki, projektanti in z izvajalci in že na začetku smo se dogovorili, da bi bilo ogrevanje bolj racionalno, če bi ga naredili s toplotno črpalko. Voda je takoj pod tlemi in cena energije, potrebna za ogrevanje s toplotno črpalko, bi bila za ¾ nižja. Vedel sem, da bo cena investicije nekoliko višja, a ko je bil narejen projekt takega ogrevanja, je bilo to nekaj tisoč evrov in z Dušanom sva to potrdila. To je bilo še preden, ko me je zadela kap. Razmišljali smo, da ta sprememba ne zadeva Vodno dovoljenje, saj je vse skupaj v območju nove ribogojnice. Kljub temu pa smo smatrali, da bi o tem povprašali na ARSO. Dušan je ARSO v Novi Gorici poklical že marca 2015 in prosil, da g. Podbršček pride čim prej, da se o tem pogovorimo.
Po kapi sem imel res težave s telefoniranjem, zato sem večkrat povprašal Dušana, ali bo g. Podbršček prišel. Povedal mi je, da stalno kliče, včasih je že obljubil, a ga spet ni bilo. Malo pozno, tik pred zaključkom je torej prišel. Bilo je 15. Junija in samo 15 dni je bilo do konca. Po ogledu ribogojnice smo se skupaj z Andrejem, Dušanom in g. Podbrščkom sedli pod mizo v kontejnerju. Hitro smo prišli na toplotno črpalko in g. Podbršček nam je takoj povedal, da moramo dobiti za to vodno dovoljenje in spremembo gradbenega dovoljenja!
Težko rečem, ampak v glavi sem se naenkrat počutil čuden, ali me bo res zopet zadela kap! Saj je zdaj komaj sedem mesecev in naenkrat dobivam en šok za drugim! Našega projekta nove ribogojnice je torej konec! Nobene šanse ni, da to naredimo do 30. junija!! In naša ribiška družina bo izgubila 1.400.000 EUR iz ribjega sklada EU in kaj bomo naredili z ribogojnico, banki ne bomo mogli vrniti kredite, skupaj v vrednosti okrog 2 milijona EUR!! Faronika je pod hipoteko, enako je ribiška družina. Šla nam bo tudi vališče in mala ribogojnica v Zalogu. In koliko let bomo morali ves denar od ribolova vračati banki! Vse te misli so mi butale v glavi in dolgo nisem mogel nič odgovoriti.
Kaj sta v teh trenutkih razmišljala Andrej in Dušan, ne vem. Ko sem končno izrekel, nisem govoril niti jezen, niti besen, ampak popolnoma obupan: »Naše ribogojnice je konec.«
Verjetno je g.
Podbršček ugotovil, da smo vsi obupali in začel nam je dopovedovati, da se to
lahko uredi. On bo takoj napravil vodno dovoljenje in bo takoj zahteval podpis
v ARSO v Ljubljani. Mi pa moramo takoj zahtevati spremembo projekta našim
projektantom v podjetju v Novi Gorici in se takoj dogovoriti o spremembi Gradbenega
dovoljenja v Upravni enoti v Tolminu. Postopoma se nam je vrnilo upanje in
hitro smo se podali na delo. Upali smo, da nam bo vendarle uspelo!
Tudi v torek in v sredo me podjetnik iz Ljubljane ni poklical. Izgubljal sem upanje, saj sem ga prosil, da me pokliče do nedelje, pa me še do sedaj ni. Vmes sem ga nekajkrat poklical, a ga nisem dobil. Tajnica v podjetju mi je odgovorila, da je v tujini. V sredo zvečer pa sem odprl računalnik in zagledal njegov e-mail. Odprl sem ga in prebral: »Lucijan lep pozdrav, se opravičujem za nekoliko pozen odgovor. Žal moram sporočiti, da nimam dobrih novic glede posojila….smo sredi…nakup delnic…ki nam bo »požrl« vsa razpoložljiva denarna sredstva. Ne dvomim, da boste našli rešitev – morda se spet obrnete na svoje člane?«
Dobro, če velik podjetnik nima trenutno denarna sredstva, razumem. A zakaj me zajebava, da naj se obrnem za svoje člane!? Kako naj to naredim v dvanajstih dnevih? Sklicati bi moral Upravni odbor in dobiti njihov sklep za posojilo od članov. Nato bi moral pisati vsem članom, dobiti odgovor, poslati pogodbe, jih dobiti nazaj, zbrati denar in tako naprej… V 12 dnevih ne bi uspeli, saj je vmes še praznik, dve soboti in dve nedelji. Poleg tega tudi večina članov nima denar kar pripravljen. Tudi sam ga trenutno nisem imel.
Z Andrejem in z Dušanom smo ponovno pregledali, koliko denarja ima Faronika in koliko Ribiška družina. Ugotovili smo, da bomo lahko plačali vse račune, če dobimo vsaj 40.000 EUR posojila. Jaz sem bil skoraj že na koncu in sem pomislil na svoje otroke. Starejši sin ima tri vnuke in bolj rabi denar od mene, kot da bi mi lahko kaj posodil. Najmlajši sin sicer dela v Švici, a je tam šele dve leti. Če bo treba, ga bom poklical, a najprej bom povprašal hčerko. Ona je šla na delo s fantom že leta 1996 v Novo Zelandijo, nato v Avstralijo, naprej v Anglijo in sedaj je v Švici. Pri njej morda kaj dobim.
Poklical sem jo in povedal, kakšen problem imamo s Faroniko. Ni mi odgovorila takoj. Povedala mi je, da v Švici nima toliko prostega denarja, bo pa pogledala v Avstralijo, kjer se ji bo nekaj denarja menda sprostilo. Že naslednji dan mi je sporočila, da bi šlo. Povedal sem ji, da bi rabil 40.000 EUR za štiri mesece. Takrat bo imela Faronika novo ribogojnico v vrednosti 2,5 miljonov EUR in bo lahko dobila nov kredit. S tem, ti bo lahko odplačala. Denar bo torej prišel iz Avstralije v Švico in moja hčerka bo lahko poslala posojilo Faroniki. Prepričan sem bil, da bo denar prispel pravočasno.
V ponedeljek, 22. Junija sem sklical prvo sejo Organizacijskega odbora za odprtje nove ribogojnice. Dogovorili smo se, da bo slavno odprtje 18. Septembra popoldne. Prvi bo nagovoril povabljene predsednik RD Tolmin in nato direktor Faronike d.o.o., za glavnega govornika pa bomo povabili ministra za kmetijstvo, v kolikor ne bo mogel priti, pa bomo povabili tolminskega župana. Članom sem povedal, da mi je ta minister pomagal, ko nisem mogel naprej z birokracijo za novo ribogojnico, enako pa mi je pomagal tudi tolminski župan. Odbor se je strinjal. Za naslednji dan, 19. Septembra, 2015, bi bil Festival soške postrvi, kjer bi dopoldne imeli odprta vrata za vse ljudi, popoldne pa vabila vseh članov RD Tolmin in drugih. Program bi začel z nagovorom predsednika ribiške družine, nato kulturni program, odlikovanja, medalje, pokali in piknik na koncu.
Vreme je bilo začetek junija zelo vroče. Veseli smo bili, ko so se 2. junija preselili lipani, rojeni leta 2013 in leta 2014, iz male ribogojnice v Zalogu v novo ribogojnico. Tam so bili prav na tesnem in računali smo, da bo voda že začetek maja v bazenih v Faroniki. A na koncu so izvajalci že izgubili elan in smo jih morali preganjati, da je bila voda v bazenih šele začetek junija. No, zdaj so imeli lipani prostor kar v treh bazenih, rekel bi prav njihov ribji luksus!
Hitro nas je minilo veselje. Vsako jutro je bilo v bazenih precej mrtvih lipanov. Upali smo, da se bodo pobrali, a umirali so naprej. Ves čas sem spraševal Dušana, kaj meni, da je vzrok za takšen pogin. Smatral je, da so dobili stres, ker so bili v ribogojnici v Zalogu preveč na gostem, nato stres za preselitev in na koncu stres za visoko temperaturo vode. Do tedaj je Tolminka poleti dobila najvišjo temperaturo 14 stopinj. Sedaj pa je temperatura vode prišla do 15 stopinj in bližala se je že 16 stopinjam. Morda so bili res to vzroki, ali pa je bilo kaj drugega. Kdo bi vedel! Vseeno nam je bilo hudo, ko smo vsako jutro videli veliko lipanov obrnjenih na trebuhe.
Tudi v torek in v sredo me podjetnik iz Ljubljane ni poklical. Izgubljal sem upanje, saj sem ga prosil, da me pokliče do nedelje, pa me še do sedaj ni. Vmes sem ga nekajkrat poklical, a ga nisem dobil. Tajnica v podjetju mi je odgovorila, da je v tujini. V sredo zvečer pa sem odprl računalnik in zagledal njegov e-mail. Odprl sem ga in prebral: »Lucijan lep pozdrav, se opravičujem za nekoliko pozen odgovor. Žal moram sporočiti, da nimam dobrih novic glede posojila….smo sredi…nakup delnic…ki nam bo »požrl« vsa razpoložljiva denarna sredstva. Ne dvomim, da boste našli rešitev – morda se spet obrnete na svoje člane?«
Dobro, če velik podjetnik nima trenutno denarna sredstva, razumem. A zakaj me zajebava, da naj se obrnem za svoje člane!? Kako naj to naredim v dvanajstih dnevih? Sklicati bi moral Upravni odbor in dobiti njihov sklep za posojilo od članov. Nato bi moral pisati vsem članom, dobiti odgovor, poslati pogodbe, jih dobiti nazaj, zbrati denar in tako naprej… V 12 dnevih ne bi uspeli, saj je vmes še praznik, dve soboti in dve nedelji. Poleg tega tudi večina članov nima denar kar pripravljen. Tudi sam ga trenutno nisem imel.
Z Andrejem in z Dušanom smo ponovno pregledali, koliko denarja ima Faronika in koliko Ribiška družina. Ugotovili smo, da bomo lahko plačali vse račune, če dobimo vsaj 40.000 EUR posojila. Jaz sem bil skoraj že na koncu in sem pomislil na svoje otroke. Starejši sin ima tri vnuke in bolj rabi denar od mene, kot da bi mi lahko kaj posodil. Najmlajši sin sicer dela v Švici, a je tam šele dve leti. Če bo treba, ga bom poklical, a najprej bom povprašal hčerko. Ona je šla na delo s fantom že leta 1996 v Novo Zelandijo, nato v Avstralijo, naprej v Anglijo in sedaj je v Švici. Pri njej morda kaj dobim.
Poklical sem jo in povedal, kakšen problem imamo s Faroniko. Ni mi odgovorila takoj. Povedala mi je, da v Švici nima toliko prostega denarja, bo pa pogledala v Avstralijo, kjer se ji bo nekaj denarja menda sprostilo. Že naslednji dan mi je sporočila, da bi šlo. Povedal sem ji, da bi rabil 40.000 EUR za štiri mesece. Takrat bo imela Faronika novo ribogojnico v vrednosti 2,5 miljonov EUR in bo lahko dobila nov kredit. S tem, ti bo lahko odplačala. Denar bo torej prišel iz Avstralije v Švico in moja hčerka bo lahko poslala posojilo Faroniki. Prepričan sem bil, da bo denar prispel pravočasno.
V ponedeljek, 22. Junija sem sklical prvo sejo Organizacijskega odbora za odprtje nove ribogojnice. Dogovorili smo se, da bo slavno odprtje 18. Septembra popoldne. Prvi bo nagovoril povabljene predsednik RD Tolmin in nato direktor Faronike d.o.o., za glavnega govornika pa bomo povabili ministra za kmetijstvo, v kolikor ne bo mogel priti, pa bomo povabili tolminskega župana. Članom sem povedal, da mi je ta minister pomagal, ko nisem mogel naprej z birokracijo za novo ribogojnico, enako pa mi je pomagal tudi tolminski župan. Odbor se je strinjal. Za naslednji dan, 19. Septembra, 2015, bi bil Festival soške postrvi, kjer bi dopoldne imeli odprta vrata za vse ljudi, popoldne pa vabila vseh članov RD Tolmin in drugih. Program bi začel z nagovorom predsednika ribiške družine, nato kulturni program, odlikovanja, medalje, pokali in piknik na koncu.
Vreme je bilo začetek junija zelo vroče. Veseli smo bili, ko so se 2. junija preselili lipani, rojeni leta 2013 in leta 2014, iz male ribogojnice v Zalogu v novo ribogojnico. Tam so bili prav na tesnem in računali smo, da bo voda že začetek maja v bazenih v Faroniki. A na koncu so izvajalci že izgubili elan in smo jih morali preganjati, da je bila voda v bazenih šele začetek junija. No, zdaj so imeli lipani prostor kar v treh bazenih, rekel bi prav njihov ribji luksus!
Hitro nas je minilo veselje. Vsako jutro je bilo v bazenih precej mrtvih lipanov. Upali smo, da se bodo pobrali, a umirali so naprej. Ves čas sem spraševal Dušana, kaj meni, da je vzrok za takšen pogin. Smatral je, da so dobili stres, ker so bili v ribogojnici v Zalogu preveč na gostem, nato stres za preselitev in na koncu stres za visoko temperaturo vode. Do tedaj je Tolminka poleti dobila najvišjo temperaturo 14 stopinj. Sedaj pa je temperatura vode prišla do 15 stopinj in bližala se je že 16 stopinjam. Morda so bili res to vzroki, ali pa je bilo kaj drugega. Kdo bi vedel! Vseeno nam je bilo hudo, ko smo vsako jutro videli veliko lipanov obrnjenih na trebuhe.
Prej kot
nadaljujem, moram reči, da je bolje pisati po nekaj letih kot takoj. Emocije se
poležejo in človek lažje razmišlja bolj racionalno kot takrat ko si v akciji.
Seveda pa moraš imeti svoje zapiske, da se hitro spomniš tistih dni.
Poleg opisanih stvari pa se je junija, 2015 počasi začela razraščati nova kriza. Začetek junija smo vlagali šarenke, ki smo jih dobili v Sloveniji. Od začetka sezone in do takrat smo vlažili 4,5 ton šarenk in računali smo, da bomo nove lahko kupili v Italiji in jih bomo od tam pripeljali v novo ribogojnico. Dogovorili smo se z ga. Mirello in 11. Junija smo dobili dovoljenje Veterinarske inšpekcije za ribogojnico. Z Dušanom sva se dogovorila, da takoj naroči šarenke.
Že sredi junija so me začeli klicati ribiči in prodajalci ribolovnic, da moramo takoj ponovno vlagati ribe v reke, ker postaja ribolov vse bolj slab. Odgovarjal sem jim, da je samo vprašanje nekaj dni, ko bomo dobili šarenke. Na moja vprašanja mi je Dušan zagotavljal, da je ribe takoj naročil, vendar nam dobavitelj ne more še poslati rib, ker ne morejo dobiti potrebni formular od njihove veterinarske inšpekcije. Naša ribogojnica še ni bila vpisana v seznam EU.
V ponedeljek, 15. Junija so se začele terenske raziskave pod vodjem dr. Crivelli-jem. Rib pa še vedno nismo mogli dobiti. Tako jaz kot Dušan sva začela klicati dobavitelje v Sloveniji, a rib nisva mogla dobiti. Po 20. Juniju je začelo deževati in do dne 23. Junija je padlo 258 mm dežja! Praktično smo imeli poplave. Večino šarenk je poplava odnesla in ko je voda uplahnila, smo že imeli velik problem z ribolovom.
Še začetek junija sem bil zelo optimističen, saj sem računal, da bomo brez problemov zaključili ribogojnico pravočasno. Potem pa se je začelo; najprej smo izgubili odobreni denar, nato smo se bali ali bomo pravočasno dobili spremenjeno gradbeno dovoljenje zaradi toplotne črpalke in na koncu nismo mogli dobiti rib za vlaganje! Postal sem izjemno razdražljiv, kar običajno meni ni podobno. A predvsem nam je šlo na nitki za 1,3 milijone evrov, za dodatek pa so od mene zahtevali šarenke mnogi prodajalci kart in ribiči. Med drugim sem se nadrl tudi na Romana (predsednik NO): »Hočeš in hočeš dobiti od nas te ribe, ali se sploh zavedaš, kaj se pri nas dogaja! Te ribe so še najmanjši problem, mi pa bomo lahko ostali brez nove ribogojnice!«
Roman je malo utihnil in mi je odgovoril: «Oprosti, jaz ničesar ne vem, kaj se dogaja, ampak brez šarenk je ribolov katastrofalno slab.«
Prišel sem se malo k sebi in pomislil, da sem že čisto nemogoč. Moral bi mu normalno povedati, vse, kar se nam dogaja. Poskušal sem mu vse to razložiti, koliko sem popravil svoj izbruh, ne vem.
V ponedeljek, 29. Junija je v Faroniko prišel denar od moje hčerke in takoj smo lahko plačali vse zadnje račune. Istega dne smo v Upravni enoti v Tolminu dobili spremenjeno gradbeno dovoljenje in naslednji dan smo lahko poslali Agenciji za kmetijske trge zaključek investicije. Po eni strani sem bil sicer zelo vesel, da smo novo ribogojnico uspešno zaključili, po drugi strani pa me je bolj in bolj skrbela sezona ribolova.
Že kmalu na začetku julija sem se spravil na Dušana. Poklical sem ga v pisarno in tam je bil tudi Andrej. Če bi bil jaz v normalnem stanju, bi se pomenil na štiri oči a opazil sem, da sem po kapi postal bolj kolerik. Ni lepo, a ljudje smo vseeno le ljudje. Dušanu sem zahteval, da mora rešiti problem nakupa rib v Italiji. Seveda je bil tudi on na koncu z živci in najini toni so postajali vse višji. Jaz nisem upošteval njegovih dejstev, da vsak dan kliče dobavitelja in da oni ne morejo dobiti papirje. Jaz sem vztrajal, da mora problem rešiti, ne glede na vse. Mislim, da je postal obupan in mi je rekel: «Izjemno sem utrujen, že tri leta nisem bil na dopustu!«
Mene pa je vrglo: «Nikoli več mi nekaj takega ne reci! Direktor si in zato sam organiziraj podjetje in pojdi na dopust, kadar koli hočeš. Če poslovanje ne znaš organizirati, potem delaj sam. Jaz takih stvari od tebe nočem slišati!«
Šel je in gotovo je bil besen name. Popolnoma mi je bilo jasno, da bodo najini odnosi gotovo dolgo hladni. Kakorkoli, problem je kmalu rešil. Klical je Veterinarsko inšpekcijo, kjer so ugotovili, da so pozabili vnesti našo ribogojnico v spletni stran EU. Zadeva je bila takoj urejena in Dušan mi je sporočil, da bodo šarenke pripeljali 16. julija dopoldne. Za isti dan sem poslal vabilo za sejo Upravnega odbora. Hotel sem, da člani UO vidijo šarenke v novi ribogojnici. Po končani seji smo odšli v ribogojnico in člani UO so si lahko nagledali ribe, ki bodo takoj šle v naše reke.
Poleg opisanih stvari pa se je junija, 2015 počasi začela razraščati nova kriza. Začetek junija smo vlagali šarenke, ki smo jih dobili v Sloveniji. Od začetka sezone in do takrat smo vlažili 4,5 ton šarenk in računali smo, da bomo nove lahko kupili v Italiji in jih bomo od tam pripeljali v novo ribogojnico. Dogovorili smo se z ga. Mirello in 11. Junija smo dobili dovoljenje Veterinarske inšpekcije za ribogojnico. Z Dušanom sva se dogovorila, da takoj naroči šarenke.
Že sredi junija so me začeli klicati ribiči in prodajalci ribolovnic, da moramo takoj ponovno vlagati ribe v reke, ker postaja ribolov vse bolj slab. Odgovarjal sem jim, da je samo vprašanje nekaj dni, ko bomo dobili šarenke. Na moja vprašanja mi je Dušan zagotavljal, da je ribe takoj naročil, vendar nam dobavitelj ne more še poslati rib, ker ne morejo dobiti potrebni formular od njihove veterinarske inšpekcije. Naša ribogojnica še ni bila vpisana v seznam EU.
V ponedeljek, 15. Junija so se začele terenske raziskave pod vodjem dr. Crivelli-jem. Rib pa še vedno nismo mogli dobiti. Tako jaz kot Dušan sva začela klicati dobavitelje v Sloveniji, a rib nisva mogla dobiti. Po 20. Juniju je začelo deževati in do dne 23. Junija je padlo 258 mm dežja! Praktično smo imeli poplave. Večino šarenk je poplava odnesla in ko je voda uplahnila, smo že imeli velik problem z ribolovom.
Še začetek junija sem bil zelo optimističen, saj sem računal, da bomo brez problemov zaključili ribogojnico pravočasno. Potem pa se je začelo; najprej smo izgubili odobreni denar, nato smo se bali ali bomo pravočasno dobili spremenjeno gradbeno dovoljenje zaradi toplotne črpalke in na koncu nismo mogli dobiti rib za vlaganje! Postal sem izjemno razdražljiv, kar običajno meni ni podobno. A predvsem nam je šlo na nitki za 1,3 milijone evrov, za dodatek pa so od mene zahtevali šarenke mnogi prodajalci kart in ribiči. Med drugim sem se nadrl tudi na Romana (predsednik NO): »Hočeš in hočeš dobiti od nas te ribe, ali se sploh zavedaš, kaj se pri nas dogaja! Te ribe so še najmanjši problem, mi pa bomo lahko ostali brez nove ribogojnice!«
Roman je malo utihnil in mi je odgovoril: «Oprosti, jaz ničesar ne vem, kaj se dogaja, ampak brez šarenk je ribolov katastrofalno slab.«
Prišel sem se malo k sebi in pomislil, da sem že čisto nemogoč. Moral bi mu normalno povedati, vse, kar se nam dogaja. Poskušal sem mu vse to razložiti, koliko sem popravil svoj izbruh, ne vem.
V ponedeljek, 29. Junija je v Faroniko prišel denar od moje hčerke in takoj smo lahko plačali vse zadnje račune. Istega dne smo v Upravni enoti v Tolminu dobili spremenjeno gradbeno dovoljenje in naslednji dan smo lahko poslali Agenciji za kmetijske trge zaključek investicije. Po eni strani sem bil sicer zelo vesel, da smo novo ribogojnico uspešno zaključili, po drugi strani pa me je bolj in bolj skrbela sezona ribolova.
Že kmalu na začetku julija sem se spravil na Dušana. Poklical sem ga v pisarno in tam je bil tudi Andrej. Če bi bil jaz v normalnem stanju, bi se pomenil na štiri oči a opazil sem, da sem po kapi postal bolj kolerik. Ni lepo, a ljudje smo vseeno le ljudje. Dušanu sem zahteval, da mora rešiti problem nakupa rib v Italiji. Seveda je bil tudi on na koncu z živci in najini toni so postajali vse višji. Jaz nisem upošteval njegovih dejstev, da vsak dan kliče dobavitelja in da oni ne morejo dobiti papirje. Jaz sem vztrajal, da mora problem rešiti, ne glede na vse. Mislim, da je postal obupan in mi je rekel: «Izjemno sem utrujen, že tri leta nisem bil na dopustu!«
Mene pa je vrglo: «Nikoli več mi nekaj takega ne reci! Direktor si in zato sam organiziraj podjetje in pojdi na dopust, kadar koli hočeš. Če poslovanje ne znaš organizirati, potem delaj sam. Jaz takih stvari od tebe nočem slišati!«
Šel je in gotovo je bil besen name. Popolnoma mi je bilo jasno, da bodo najini odnosi gotovo dolgo hladni. Kakorkoli, problem je kmalu rešil. Klical je Veterinarsko inšpekcijo, kjer so ugotovili, da so pozabili vnesti našo ribogojnico v spletni stran EU. Zadeva je bila takoj urejena in Dušan mi je sporočil, da bodo šarenke pripeljali 16. julija dopoldne. Za isti dan sem poslal vabilo za sejo Upravnega odbora. Hotel sem, da člani UO vidijo šarenke v novi ribogojnici. Po končani seji smo odšli v ribogojnico in člani UO so si lahko nagledali ribe, ki bodo takoj šle v naše reke.
No comments:
Post a Comment