Moj zadnji mandat (7. del)

Že takoj po delovanju nove ribogojnice sem začel gnjaviti direktorja, da naj čimprej uredi zemljišče okoli ribogojnice. Vedeli smo, da bo kmalu nov razpis iz EU za nove ribogojnice. Za našo zaključitev bi morali zgraditi še šest velikih bazenov. Vedeli smo, da bomo v novem sedemletnem financiranju EU lahko dobili 50% sredstev zastonj, računali pa smo, da bo investicija stala okrog 700.000 €. Te nove bazene bi sicer še vedno lahko naredili na sedanji parceli, a na dodatnem zemljišču bi lahko uredili še tri majhne okrogle bazene, kar bi zelo izboljšalo tehnološki proces. Vse ribe, ki bi bile predvidene za prodajo, bi nekaj dni prej preložili v te bazene in jih ne bi več hranili. V sedanjem sistemu to ni mogoče. Iz teh okroglih bazenov pa bi lahko zelo hitro naložili ribe na kamion.

 Dušan se tega ni lotil, končno pa je začel to delati Andrej. Prišel je Podbršček iz ARSO in zemljemerci in smo določili in zakoličili nove meje. Parcele so bile že vrisane. Del zemljišča naše parcele bi zamenjali z ARSO, morali pa bi kupiti še del dodatnega zemljišča in vse skupaj bi nas stalo okrog 1.500 €. Čakali smo potrditev iz ARSO v Ljubljani in nato bi vse uredili na Zemljiški knjigi.

Že 9. junija 2017 pa je bil v uradnem listu objavljen nov razpis. Takoj smo pregledali razpis in bi res lahko dobili 50 % sredstev investicije. Motilo nas je seveda to, da je bil ta razpis bistveno bolj zahteven kot oni v prejšnji perspektivi. Takrat je bil pogoj za ta sredstva samo to, da je podjetje po investiciji moralo delovati najmanj 5 let, pri novem razpisu pa je bilo več pogojev: število delavcev, določen dobiček, velikost izdatkov in še nekaj stvari in vse to bi morali dosegati 5 let. Če nekega parametra ne bi dosegali, bi morali vrniti n.pr. 5 ali 10, 15, 20% in tako naprej. Vseeno smo sklenili, da v razpis gremo, te probleme bomo pa razreševali, ko pridejo na vrsto. Nikoli se ne ve, ali bodo pozneje še te subvencije za investicije v ribogojstvu.

Takoj smo se dobili s podjetjem Hidrotech d.o.o., ki so naredili projekt ribogojnice, ki bi ga morali nekoliko izboljšati, vendar ne toliko, da bi rabili novo gradbeno dovoljenje, ki je še vedno trajalo za celotno predvideno investicijo. Vsekakor ne bomo mogli pravočasno povečati parcelo, ker bi to takoj pomenilo novo gradbeno dovoljenje in bo treba to počakati po investiciji. Cesta med zgornjimi 10 bazeni in 4 bazeni spodaj je bila preozka in cesta naprej bi bila 1 m širša. Poleg tega bi na sredini med 10 velikimi bazeni naredili lopo, kjer bi skladiščili hrano in poleg tega tudi kompresor za zrak v bazenih. Treba je vedeti, da se v velikih bazenih vsak dan daje vsaj po 50 kg hrane in za 10 bazenov to znaša nad 500 kg. Zato je logično, da se hrana skladišči najbližje pri teh velikih bazenih. Na zgornji stani pa bi naredili nadstrešnico za kamion, kombije, pick-up itd. V projektu bi naredili tudi tri majhne okrogle bazene, a teh tokrat ne bi še mogli narediti, ker ne bomo še imeli povečane parcele.

Hidrotech je hitro pripravil izboljšani projekt, da ga predložimo Upravni enoti za potrditev gradbenega dovoljenja, istočasno pa smo takoj poklicali izvajalce za predračun. Zalomilo se je že na Upravni enoti. Rekli so, da sploh ni možnosti graditi na tej parceli, ker je po OPN (Občinski prostorski načrt) tam gozd! Takoj mi je bilo jasno. Ko smo zaprosili za gradbeno dovoljenje je bil veljaven stari OPN, kjer je bila na tej parceli predvidena ribogojnica. Zato smo tudi hoteli, ker smo vedeli, da v novem OPN-ju tam ne bo možno. Namesto, da bi takoj po zaključku investicije predlagali občini spremembo OPN, smo na to vsi pozabili. Sicer pa vemo, kaj se je vmes dogajalo.

Bali smo se, da novega gradbenega dovoljenja ne bomo dobili pravočasno. Prošnjo za investicijo je bilo treba poslati pred koncem julija 2017, torej smo imeli manj kot 30 dni. Skoraj smo bili brez upanja, ko smo šli k načelniku upravne enote. Moram pa reči, da se je načelnik Simon Leban izkazal. Pravočasno smo dobili novo gradbeno dovoljenje.

3. julija smo se dobili z gospodom Miho Štularjem iz Kranja, ki je dobro obvladal Poslovni načrt in ga je pravočasno pripravil. Ko je Hidrotech dostavil predračun investicije, sta Andrej in Dušan pravočasno dobila potencialne izvajalce in so pripravili ponudbe pravočasno, seveda pa že skoraj konec julija. Te ponudbe so bile višje, kot sem jaz računal. Prej sem računal, da bo stalo okrog 700.000 €, vse ponudbe pa so znašale nad 1 milijon €. Jaz sem smatral, da je to preveč in je najbolje, da vržemo puško v koruzo. Dušan in Andrej pa nista odnehala. Poklicala sta izvajalce in sta uspela ponudbe zmanjšati malo pod enim milijonom. V tem razpisu je bilo možno dobiti za ribogojnico največ pol milijona, takrat, ko smo šli prvič na razpis, smo namreč lahko dobili en milijon.

Kakorkoli, drago bo bolj, kot smo na začetku računali, je pa bolje, da to naredimo, ko se še dobi subvencijo. Tudi Deželna banka nam je pomagala in nam je obljubila toliko kredita, kot smo rabili za investicijo.

Če si hotel zaprositi subvencijo, je bilo seveda pripraviti elaborat, kot je bilo zahtevano v razpisu. Najpomembnejše zadeve so projekt, gradbeno dovoljenje, predračun investicije, poslovni načrt in seveda še mnogo drugih papirjev. Vse to je skupaj pripravljal Andrej in dokončal ga je zadnji dan in je elaborat poslal  na Agencijo za kmetijske trge. Takrat sem ga res zelo pohvalil, kot ga že dolgo nisem.

Računal sem, da bomo hitro dobili odgovor, a šel je cel avgust in nič. Šele pri koncu septembra sem klical na agencijo in dobil sem mrzel tuš. Naša prošnja ni bila odobrena in sicer zato, ker je Andrej pozabil dati v elaborat en papir. Predolgo je odlašal in ko je treba hiteti, se ti to hitro zgodi. V Faroniki je bilo sodelovanje med zaposlenimi že dolgo zelo slabo, še bolje, da rečem katastrofalno, in ko sem povedal, da smo propadli z razpisom, je postalo stanje še slabše. Dušan sploh ni več govoril z Andrejem.

Na agenciji so mi povedali, da bo naslednji razpis v decembru in predlagal sem jim, da naj nam kar vrnejo elaborat, kot da ga nismo poslali in ga bomo uredili za naslednji razpis. Od Dušana sem pa zahteval, naj tokrat on pripravi elaborat za novi razpis.

Zaposleni v Faroniki so me večkrat prosili, naj pridem urejati zadeve med njimi in direktorjem. Meni to ni bilo všeč in vedel sem, da bo prej ali slej počilo. Vedno sem jim skušal dopovedati, da je to odgovornost direktorja in če pridem to delati jaz kot predsednik Nadzornega sveta, direktor ne bo imel nobene avtoritete več in ga bo treba zamenjati. Direktorju sem večkrat svetoval, kako naj uredi stvari, a nikoli ni tega napravil. Jaz sem vedel, da se boji tako zaposlenih, še posebej pa Dušana. V več kot enem letu ni pripravil delovne pogodbe z Dušanom in Dušan je vsak mesec dobival plačo brez vsake osnove! Drugi zaposleni so bili pred izgradnjo zaposleni kot ribogojci, v novem objektu pa je bilo potrebno delati tudi na predelavi rib in bi morali dobiti nove delovne pogodbe, direktor pa tudi teh ni pripravil.

Ure in ure sem razmišljal, kaj narediti. Kot direktor mi je bilo vedno najhujše, ko moraš nekoga zamenjati. Dobro sem se zavedal, kaj pomeni za takega človeka in še posebej, če je zelo dobrega srca, a na žalost ni primeren za to funkcijo. Večkrat sem si pri sebi rekel: »Star sem 75 let in še vedno se moram ukvarjati s temi zoprnimi stvarmi!«

 Vedel sem, da moramo dobiti novega direktorja. Prihajale so volitve RD Tolmin, ko ne bom več predsednik in morda bomo imeli v Faroniki katastrofo. Po tretjem četrtletju je že bilo 30.000 € izgube in ni več bilo možno čakati. Najprej sem poklical Dušana, razložil sem mu situacijo, ki ga je sicer dobro poznal, ali bi bil pripravljen postati znova direktor. Na koncu je rekel, da bi pristal, vendar bi za to zahteval dodatne pogoje. To mi ni bilo všeč in se nisem hotel pogovarjati o novih pogojih. Dejansko smo ga imenovali za direktorja že pred enim letom in je to odklonil. Poleg tega je sam predlagal Andreja za direktorja, že takoj od začetka pa ga je ignoriral. Tudi večina zaposlenih ga ni maralo. Ko sem vse to razmislil, ga nisem več poklical.

 Že pred enim letom sem to predlagal Urški, a takrat te funkcije ni hotela sprejeti. Ona je dobro vedela vse, kar se je dogajalo v našem podjetju, saj je bila njena  računovodkinja. Poklical sem jo spet in tokrat je sprejela. Seveda sem se o tem pogovoril s člani NO in vedel sem, da bi tudi zaposleni bili zadovoljni z njo. Vedel sem, da bo največji problem z Dušanom. Z Urško je bil vedno v dobrih odnosih, a če postane direktorica, je to drugo vprašanje. Zato sem oba zahteval, da se dobita skupaj in pogovorita. Zanimivo je, da sta se pogovarjala isti večer, ko smo imeli sejo Upravnega odbora. Berlot je bil zelo jezen, da na seji ni niti gospodarja družine in ne računovodkinja. Jaz sem oba opravičil, pa seveda ne po resnici; kadar urejaš take delikatne zadeve pač ne moreš drugače. Po tem razgovoru sta mi oba obljubila, da bosta sodelovala korektno.

Sejo NO Faronike d.o.o. smo imeli 8. novembra 2017. Zamenjali smo direktorja in Urška je postala nova direktorica.

Že februarja, ko sem pripravljal gradivo za zbor, je prišel v našo pisarno naš član Franci Kokalj. Jaz ga do takrat nisem poznal, večkrat o njem pa sta govorila člana UO iz Kobarida. Ko je UO glasoval o članih za novi Nadzorni odbor Faronike, oba člana iz Kobarida nista glasovala za moj predlog, pač pa sta hotela glasovati za Koklja. To me je zanimalo in sem ju spraševal, kakšen je ta naš član. Pripovedovala sta mi, da je zelo sposoben in bi bil zelo dober član NO. Odgovoril sem jima, da je to možno, vendar ga ne poznam in sem v kandidaturi za člane NO predlagal Kravanjo iz Kobarida.

Začela sva se pogovarjati in zvedel sem, da je trener seniorske košarkarske reprezentance Slovenije in preteklo leto so zmagali na Evropskem prvenstvu. Letošnje leto so se pripravljali za svetovno prvenstvo v Milanu in me je prosil za reklamno gradivo.

Za tem sva se velikokrat srečala in ugotovil sem, da je zelo razsoden in velik navdušenec za športni ribolov. Doma je sicer bil iz Domžal, vendar je po upokojitvi celo sezono ribolova prebil na Tolminskem in si je v Zatolminu kupil tudi hišo. Vključil se je tudi v revir v Kobaridu in se mi je to zdelo čudno, da se ni vključil v tolminski revir. Pa ne dolgo, kobariški revir je pod vodstvom Oskarjem Rosičem najbolje deloval, tolminski revir pod vodstvom Milanom Berlota pa sploh ni obstajal in zato ni čudno, zakaj je deloval v Kobaridu.  V Tolminu pa je bil celo član Pustne muzike!

Začel sem razmišljati, da bi bil primeren kandidat za novega predsednika RD Tolmin. Bil je deset let mlajši od mene, obvladal je angleško in italijansko in nekoliko manj nemško. Za našo ribiško družino je to zelo pomembno, saj prihajajo na naše vode tuji ribiči v tisočih in večkrat si želijo spoznati s predsednikom. Poleg tega prihajajo tuji ribiški raziskovalci in novinarji in je zelo dobro, da jim predsednik lahko razloži vse podatke in načrte.

Vedel sem tudi, da je Kokalj prijatelj z dr. Meto Povž, ki je ena najbolj pomembnih raziskovalk in avtorica mnogih knjig o sladkovodnih ribah Slovenije. Poklical sem jo in sem jo povprašal o njenem mnenju, če bi on kandidiral za predsednika naše družine. Potrdila mi je, da bi bil zelo primeren za to funkcijo.

Končno sem mu povedal, da bi bilo zelo dobro, če bi kandidiral za predsednika. Vedel sem, da bi bili navdušeni za to kandidaturo kobariški ribiči, ki so ga dobro poznali in verjetno drugih kandidatov ne bo. On pa ni pristal. Kljub temu sva se večkrat pogovarjala in nekajkrat sem ga tudi peljal na ribiške raziskave, da je videl, kako se to izvaja. Ves čas pa sem mu pripovedoval, kako delamo v ribiški družini in kaj je pomembno. Kljub temu ni hotel pristati in verjetno ga je na koncu prepričala Meta Povž. Tako je tik pred božičem prišel k meni in mi je povedal, da se je dokončno odločil, da bo kandidiral. Čestital sem mu in sem bil vesel, da imamo dobrega kandidata. Bal sem se namreč, da kandidata ne bo in bom moral vsaj začasno nadaljevati. No, problem je bil rešen. Moram pa povedati še to, da je s svojo ekipo na svetovnem prvenstvu v Milanu zmagal.