Moj zadnji mandat (8. del)

Urška je začela delati kot direktorica družbe Faronika d.o.o. takoj po izvolitvi 8. novembra, 2017. V enem tednu je pripravila in podpisala delovno pogodbo z Dušanom in z vsemi zaposlenimi. Poleg tega je popravila opise del in nalog in njihove ocenitve. Takoj se je dvignila produktivnost predelave rib in začela je iskati možnosti za večjo prodajo.

Priprava prošnje za subvencijo nove investicije v Faroniki pa ni tekla normalno. Pri razpisu za december so dodali še zahtevo za eno odločbo iz Ministrstva za okolje in kljub prizadevanju Dušana, tega ni bilo možno dobiti pravočasno. Jaz v treh mesecih ne bom več predsednik in kar se mene tiče, ne bom več investiral v ribiško družino ali njihovo podjetje.

Kot vedno sem pri koncu leta povabil na večerjo vse zaposlene v RD Tolmin in v Faroniki, vse funkcionarje, ribiške čuvaje in tiste člane, ki delajo v ribiški družini med letom. Dobili smo se v Dvorcu v torek 19. decembra zvečer. Ni pa bilo naših delavcev iz Faronike. Ker jih ni in ni bilo sem klical Urško in mi je povedala, da se jim je dogodil pogin v enem bazenu v ribogojnici. To so ugotovili malo prej, ko je bilo treba priti na večerjo. Prisotnim sem se oprostil in sem takoj skočil v ribogojnico. Tam so že na veliko delali. Čistili so poginule ribe in so jih zamrzovali. Videlo se je, da bodo imeli delo daleč v noč. Kot po navadi se je zamašila cev za vodo in ribe so se zadušile, ker niso imele več kisika. Vsi zaposleni so bili tam ves čas okrog, a tega niso opazili, ker so bazeni zaprti. Računal sem, da bo teh rib približno 800 kg, a v resnici jih je bilo 1.600 kg!

Vrnil sem se v Dvorec in sem se dogovoril, da bodo poslali večerjo za zaposlene v Faroniki kar tja, mi pa smo začeli s programom. Vsem prisotnim sem tudi povedal, kaj se je zgodilo v Faroniki, vendar nismo še vedeli, kaj je bil vzrok. Povedal pa sem, da bodo vse ribe zamrznjene in se jih bo lahko počasi prodalo. Jaz sem seveda najprej govoril o našem delu v preteklem letu in sem vsem zaželel vse najboljše v letu 2018. Takoj za mano, se je na dolgo razgovoril Berlot in po navadi čestital meni za velike uspehe, a sem dobro vedel, da on vedno hvali tiste, ki so po rangu nad njim. Nisem pa razmišljal, zakaj je takrat toliko govoril.

                                                              ***

Takoj po Novem letu smo imeli sejo UO, kjer smo objavili kandidaturo za novega predsednika in vse organe Ribiške družine Tolmin. Določili smo tudi datume za revirske seje. Tako naj bi imeli do konca januarja 2018 pripravljene vse kandidate. Najbolj pomemben bo seveda kandidat za novega predsednika RD Tolmin, saj sem bil jaz na tem mestu kar 18 let in bo to kar velika sprememba. Bil sem zadovoljen, da je pristal za kandidata za predsednika Franci Kokalj in sem bil prepričan, da bo on edini kandidat. Ni bil ravno mlad, a vseeno je bil deset let mlajši od mene. Jaz sem sicer vedno hotel, da bi me zamenjal bistveno mlajši kandidat, saj sem jaz sam postal direktor podjetja že pri 28 letih, a ko sem razmišljal od enega do drugega možnega mladega kandidata izmed naših članov, nisem bil za nobenega prepričan. Na koncu pa sem postal prepričan, da je kandidat Kokalj zelo dober.

V tem času sem tudi preverjal, ali so v naši pisarni vsi dokumenti, ki zadevajo našo ribiško družino, da nov predsednik, ali pa morda jaz, ne bi imel problemov. Vse je bilo v redu, razen ene stvari, ki pa je bila zelo občutljiva. V personalni mapi Dušana Jesenška ni bilo pogodbe o njegovem stanovanju. Ta pogodba je bila podpisana med RD Tolmin, ki je bila lastnica tega stanovanja v objektu ribiškega vališča, in Dušanom že leta 1990. Jaz sem to pogodbo večkrat videl in zadnjič že pred enim letom, a sedaj je ni bilo. Anka, ki je seveda bila odgovorna za arhiv in vso korespondenco ribiške družine, je preiskala vse v pisarni, vendar te pogodbe ni dobila.

O tem stanovanju je bilo veliko govorjenja med člani ribiške družine. V njej je stanoval Dušan s svojo družino, a po letu 2010 se je odselil in v stanovanju sta ostala njegova žena in sin. Dušan mi tega nikoli ni povedal, a po določenem času so mi to povedali naši zaposleni ribogojci. Kmalu mi je en ali drugi član naše družine rekel, da ni prav, da tam stanuje bivša žena Dušana in sin, ki nimata nič z ribiško družino. Jaz sem vsakemu povedal, da Dušan plačuje vse, ni ločen in v osebnih dokumentih ima isti naslov. Seveda meni kot predsedniku to ni bilo všeč in bi mi lahko vsaj povedal, da bi se lahko vnaprej pogovorila, v resnici pa me je enostavno ignoriral. Ko sem mu to povedal, se je delal neumnega, da je vse v redu, saj vse plačuje. Rekel sem mu, da je dovolj inteligenten, da ve v čem je problem. Dogovorila pa sva se, da bo izpraznil to stanovanje, če ga bomo rabili za kakšnega novega zaposlenega delavca.

Dušan je bil vedno zelo občutljiv. Če sem bil kdaj proti njemu bolj oster, se je to dolgo čutilo. Vsem članom družine, ki so imeli drugo mnenje, sem prosil naj o tem ne delajo problemov. Bili smo v odločilnem času, ko smo računali, da vendarle bomo pridobili sredstva za izgradnjo nove ribogojnice in računal sem na veliko pomoč Dušana pri izvedbi tehnologije za ta objekt. Vsekakor nisem hotel, da bi imel ob tem še druge probleme.

Tudi sedaj, ko te pogodbe ni bilo možno dobiti, nisem hotel vprašati Dušana, da prinese svoj izvod pogodbe, ki bi jo kopirali. Bil je preveč občutljiv. Z Andrejem Krapežem sva se dogovorila, da poiščeva to pogodbo v arhivu, ko je bila pogodba podpisana leta 1990. Andrej je bil takrat tajnik in ves arhiv do leta 2000 je spravil v podstrešje vališča. Jaz nikoli nisem šel tja, ker je bilo treba iti v podstrešje skozi Dušanovo stanovanje in to ni prijetno. Tokrat pač ni pomagalo in sem prosil Dušana, da bo tam, ko prideva z Andrejem. Ko sva z Andrejem preiskovala arhiv, je prišel gor tudi Dušan in začel naju spraševati, kaj iščeva. Andrej je kar odgovoril, da iščeva pogodbo z njegovim stanovanjem. Videl sem, da mu ni všeč. Rekel je sicer, da bo prinesel svoj izvod pogodbe, a kaže, da ga je nekaj motilo. Vprašal me je, ali ga hočemo spraviti iz stanovanja. Tako kot sem računal, je bil zelo občutljiv in jaz sem mu odgovoril, da menda razume, da mora pogodba biti v pisarni, ko jaz ne bom več predsednik.

                                                                   ***

Prva kandidacijska seja za nove volitve v RD Tolmin je bila sklicana v revirju Grahovo pri Bači za 17. januarja 2018. Nekaj dni pred tem pa me je obiskal v naši pisarni Gašper Jesenšek. V pisarni je bila tudi Anka in Gašper je takoj povedal, da bo kandidiral za predsednika naše družine in me je prosil, da bi ga jaz podprl. Za mene je bil to res šok, saj nikoli, prav res nikoli, nisem pomislil na njega. Morda bi bil primeren predsednik, a jaz nisem nikoli razmišljal, da bi kandidiral nekdo, ki je v konfliktu interesov in istočasno pomeni nepotizem. On ima trgovino z ribiškimi potrebščinami in med drugim tudi prodajo naših ribolovnic. Moram povedati, da je v preteklem letu prodal največ naših ribiških kart, poleg tega pa je bil uspešen ribiški vodnik  in meni je bilo to všeč, manj pa seveda njegovim konkurentom. Težko si je bilo tudi predstavljati, da bo predsednik in istočasno nadrejen svojemu očetu Dušanu, ki je imel drugo funkcijo v RD Tolmin skoraj 30 let! Težko si je bilo tudi predstavljati, v kakšni situaciji se bo našla direktorica Faronike, kjer bo njej nadrejen sin, pod njo pa je podrejen oče!

Jaz sem bil striktno proti nepotizmu in v svojem življenju sem to preprečil zaposlitev svoji ženi in enemu sinu. V takem primeru bi lahko bila najboljša kandidata, vendar bi vsi drugi mislili, da sem jima jaz pomagal. Ne vem, ali bi bilo pomagalo, če bi bil to razložil Gašperju, a ni bilo časa. Jaz sem mu odgovoril, da ga ne morem podpreti, ker že dolgo podpiram drugega kandidata, je pa v redu, če bodo še drugi kandidati. Če bi ostal, bi mu svoje poglede razložil, a ko je videl, da ni dobil moje podpore, je takoj odšel.

Ko sem zvečer, 17. januarja prišel na Grahovo v gostilno pri Brišarju, sem doživel nov šok. Tam je bilo precej članov, ki niso bili člani tega revirja. Med drugim je bil tam Gašper, vendar tudi Milan Berlot in še nekaj mladih članov. Takoj mi je bilo jasno, da bo kandidiral tudi Berlot, ni pa mi bilo jasno, kaj je z drugimi. Kasneje mi je postalo jasno, da je to skupina za podporo Gašperju. Postalo je jasno, da bo huda volilna kampanja. Pri vseh prejšnjih volitvah niso vsi kandidati hodili po revirjih, ampak je vsak kandidat ostal samo v svojem revirju. V volitvah leta 2013 sem bil kandidat in nisem šel niti v en revir.

Najprej je bila seja revirja in pod prvo točko, sem poskušal razložiti vse uspehe in tudi neuspehe v zadnjem mandatu, nato pa so kandidirali svoje člane za razne funkcije. Mene so vprašali, ali bom kandidiral, vendar sem povedal, da ne bom in potem so sklenili, da ne bodo nikogar kandidirali za predsednika. Vsak revir, lahko kandidira samo enega za predsednika.

Za tem, so najprej poklicali Berlota, da je razložil svoj program, zatem pa Gašperja in njegovo skupino. Program Gašperja je bi seveda bistveno boljši in sam sem vedel, da bi bil Gašper gotovo boljši kot Berlot, a predsednik revirja je obema povedal, da njihov revir ne bo kandidiral nobenega za predsednika.

Naslednji sestanek za kandidiranje je bil v revirju Bovec v soboto. Spet je prišel Berlot in Gašper s svojimi privrženci, Francija Koklja pa zopet ni bilo, saj ni mislil, da bo taka huda volilna kampanja. Kandidati so ostali zunaj, da sem jaz razložil, kaj se je dogajalo v preteklem mandatu in sem članom povedal, da jaz nisem več kandidat. 18 let je bilo dovolj in sem tudi že dovolj star. Ne bi hotel, da bi v novem mandatu morda dobil novo možgansko kap. Povedal sem jim, da bo še en kandidat, a o njem seveda niso mogli razmišljati, ker ga niso poznali.

Ko je bilo konec prve točke, so poklicali najprej Berlota in za tem Gašperja. Nato so člani spet ostali sami in so začeli razpravljati, kdo bi bil primeren za predsednika. Mene to ni več zanimalo in sem jih pozdravil in se odpeljal domov. Kasneje mi je predsednik revirja povedal, da je Gašper dobil en glas več in je torej dobil prvo kandidaturo.

Naslednji dan je bil sestanek revirja Kobarid. Poleg Berlota in Gašperja pa je bil zraven tudi Kokalj, saj je bil član njihovega revirja. Sestanek je tekel bolj dolgo, saj so Kobaridci najprej opravili zbor revirja, kjer so izvolili novo vodstvo. Za tem so povabili mene in jaz sem jim povedal o preteklem mandatu vse, kar jih je zanimalo in nato so poklicali najprej Berlota, nato Gašperja in na koncu Koklja. Ko sem gledal Koklja, me je začelo skrbeti. Njegov nastop je bil slab. Imel je papirje in iz njih je nekaj govoril in z očmi sploh ni pogledal prisotne. Skoraj sem skočil, da bi mu pokazal, kako bi moral nastopati, vendar sem se pravočasno zadržal. Takoj naslednji dan sem ga poklical v pisarno in sem mu povedal, da bo lahko zgubil volitve, če ne bo popravil nastop. Povedal sem mu, da naj ne gleda v papirje, ampak naj govori prosto in razločno, istočasno pa mora ves čas imeti očesni kontakt z občinstvom. Če je občinstvo večje, naj gleda najprej levo, nato v center in za tem na desno. To mora delati ves čas, ko govori. Predlagal sem mu, naj to poskuša doma pred ogledalom.

Pritrdil mi je, da nikoli ni govoril pred večjim občinstvom, ampak je vedno imel majhne skupine. Povedal sem mu tudi, da sem jaz pričakoval, da bo težko dobiti kandidata in zato sem njega zelo forsiral, a zdaj se je pokazalo, da bo hud boj za volilno zmago in zato mora res izboljšati svoj nastop. Jaz sem bil takrat in tudi sedaj prepričan, da bi bil on najboljši predsednik od teh treh kandidatov, a vprašanje je, kako bodo volili člani, ker njega mnogi niso poznali.

No, v revirju Kobarid je vse glasove dobil Kokalj in kandidaturo je imel.

Naslednjo sredo je bil sestanek v revirju Most na Soči. Potekalo je kot po navadi, vendar je bil tokrat med kandidati tudi Kokalj. Prva točka je bila moja, nato pa predstavitev vseh treh kandidatov. Pri glasovanju je zmagal Gašper in je tako imel že dve kandidaturi, Kokalj eno in Berlot nobene.

Čakali smo samo še sestanek v revirju Tolmin in upal sem, da Berlot ne bo dobil kandidature. Prepričan sem bil in sem še vedno, da bi bil on najslabši predsednik. O ribah pozna samo to, kar se pogovarjajo ribiči. Prepričan sem, da ni prebral niti ene raziskave o ribah, sicer pa tega itak ne more, ker ne obvlada nobenega jezika, O.K., morda pozna srbohrvaščino, kolikor jo poznajo vsi Slovenci, ki so bili v JLA. Zelo pa ga ljubijo funkcije. Ko sem bil jaz član predsedstva Ribiške zveze Slovenije, sem spoznal, da se tam ne more narediti kaj posebnega in sem za naslednji mandat predlagal njemu. Takoj sem opazil, da je to postalo njemu zelo pomembno in je vsakemu razlagal, kakšno pomembno funkcijo ima. Na žalost pa večina članov misli, da če je tam, je pač gotovo sposoben.

Berlot je bil predsednik revirja Tolmin, a v zadnjem mandatu ni pripravil niti volilnega zbora in nobenega sestanka. Nekateri člani so mi govorili, da bi ga bilo treba odstopiti in dobiti nekoga drugega. Jaz sem vedno odgovoril: »Napišite pismo predsedniku (meni) in ga podpišite. Jaz bom to dal kot točko na Upravni odbor in bomo uredili stvari v revirju Tolmin.«

Na žalost nobeden od teh članov ni imelo sposobnosti, ali pa se jim ni dalo napisati eno pismo!

Zdaj, ko je šlo za volilni zbor Ribiške družine Tolmin, pa je hitro postal zelo aktiven. Gledal sem, kako je pripravil glasovnice za kandidacijski sestanek revirja Tolmin. Da bilo mu je zelo pomembno. Prepričan sem, da je gotovo telefoniral mnogim članom in na sestanek je prišlo največ članov iz Goriškega, saj je tudi on iz Deskel, nekaj manj pa je prišlo privržencev Gašperja. Na vseh drugih sestankih so najprej povabili mene, da sem jim predstavil delo v preteklem mandatu, a v Tolminu se Berlot tega ni niti spomnil in takoj so šli na predstavitev kandidatov in na glasovanje, ki je seveda bilo tajno z listki.

Med prisotnimi sem videl Romana Dolinška, s katerim sva prišla v konflikt na lanskem zboru. Vedel sem, da me iskreno sovraži, jaz pa njega nisem nikoli. Šlo je pač za medsebojne razlike o ribjem gospodarjenju in pri glasovanju je pač izgubil. Po glasovanju je bil odmor in zato sem stopil k njemu in sem mu predlagal, da se pobotava. Seveda ni mogel kot drugega, da sva si dala roko, a rekel mi je, da ga je izjemno bolelo in ga boli še vedno. On je bil pač prepričan, da je bilo vse pravilno, kar je on pisal in govoril, jaz pa sem ga ponižal pod člani. Sam res nisem mislil, da ga je tako prizadelo in sem ga hotel po koncu mojega mandata prepričati, da vendar ni bilo tako hudo.

Pri glasovanju je zmagal Berlot. Dobil je 15 glasov, Gašper 8 in Kokalj 3. Od teh treh je bil eden moj, a videl sem, da bo volilna tekma zelo huda.

Takoj začetek februarja smo na seji UO pripravili kandidaturo za vse funkcije v RD Tolmin. Poleg tega smo začeli pripravljati vsa poročila za delo v prejšnjem letu. Kandidati za predsednika pa je vsak po svoje skušal pridobiti čim več glasov. Najbolj organizirano je delal Gašper z njegovo ekipo. Kolikor so mi pripovedovali drugi člani, so organizirali srečanja z našimi ribiči in ne samo v Sloveniji, ampak tudi v tujini. Okoli tretjina naših članov so državljani drugih držav Evrope, največ pa seveda Italijani in Avstrijci. Gašper je pripravil tudi Face Book za te volitve pod imenom »Marmor in lipan«.

Mislim, da Berlot ni organiziral take kampanje, gotovo pa je delal po svoje. Verjetno je obiskoval nekatere člane, jim telefoniral in morda kaj pisal po elektronski pošti. Kokalj ni delal nobene posebne kampanje, edino odbor revirja Kobarid je napisal korektno pismo o svojem kandidatu in jo poslal našim ribičem v Italiji in v Avstriji. Predvsem Italijani so bili člani revirja Kobarid. Kot po navadi se je menda krožilo tudi anonimno pismo, a jaz tega nisem videl.

Zaposleni naše družbe Faronika d.o.o. so se zbali, da bo morda zmagal Berlot in to naj bi bilo usodno za to podjetje. Prepričani so bili, da Berlot nikakor ne bi odstopil, ampak morda bi Kokalj in bi bila velika možnost, da bi zmagal Gašper. Prosili so me, da bi jaz to predlagal Franciju Kokalj in njihovem revirju. Meni to ni bilo všeč, da se vtikam v volitve, a na koncu sem obljubil, da jim bom povedal, kaj oni mislijo, vendar jih ne bom prepričeval. In res sem kandidatu in Kobaridcem povedal, kaj predlaga kolektiv Faronike, vendar tega niso upoštevali, kar sem pričakoval.

Kmalu me je poklical Egon Dolenc, verjetno je bilo to mnenje članov iz Goriške, da naj bi se zmenila Berlot in Kokalj, da eden odstopi. Vedel sem, da niso hoteli, da bi zmagal Gašper in če bi eden drugih dveh kandidatov odstopil, bi bilo lažje. Sam nisem hotel na ta sestanek, a Egon je že kontaktiral z Berlotom in sem vprašal Koklja, kaj on misli. Predlagal mi je, da naj greva in dobili smo se v Kanalu. Vendar ni hotel odstopiti niti Berlot, niti Kokalj.

Nekateri člani so me opozarjali, da moramo narediti pravilnik, da bo drugi krog, če v prvi ne bo nihče dobil nad 50% glasov. Jaz sem vedno poudaril, da je to normalno; ko sem bil na zadnjih volitvah edini kandidat, smo morali čakati rezultate, da smo videli, ali sem dobil nad 50% gasov in sem mislil, da je to normalno. Ko sem vprašal strokovno mnenje, sem ugotovil, da bi lahko prišlo do problemov in zato smo na UO potrdili kratek pravilnik o volitvah. Takoj sem videl, da je bilo to dobro, saj je bil kandidat Gašper proti temu. In kot se je zgodilo na volitvah, bi lahko imeli velik konflikt med člani. Prvi bi smatrali, da je prvi zmagal, čeprav je dobil pod 50% glasov, drugi bi trdili, da je potreben še drugi krog in volitve bi se lahko končale na sodišču. Bil sem vesel, da smo ta problem odstranili in najmanj bi si želel, da bi se konec mojega četrtega mandata končal z razdorom v družini.

                                                          ***

Nova direktorica v Faroniki je delovala odlično. V dveh mesecih je povečala prihodke in zaključni račun je bil pozitiven. Prejšnji direktor je že decembra odšel iz podjetja in naš dober, dolgoletni sodelavec Pele je februarja 2018 odšel v pokoj. Direktorica je na novo razporedila delovno silo in vodja predelave je postal Elvis. Prejšnja leta je Pele sam obdelal ikre in mladice soške postrvi v vališču v Modreju. Tja je direktorica imenovala Robija in kaže, da mu to ni bilo všeč. To zimo je bil z njim v vališču tudi Dušan, kar ni čisto normalno, saj je bil on vodja ribogojstva in bi moral nadzirati bolj v veliki ribogojnici. Je pa res Robijev prijatelj in mu je pomagal. Direktorico Urško sem večkrat vprašal, kako sodeluje z Dušanom, a ona je vedno odgovorila, da je v redu, vendar nista v pravi frekvenci. Tega sem se tudi bal, a prepričal sem bil, da se bosta že ujela. Bil sem pa izjemno zadovoljen, da je podjetje delovalo normalno. Ko je imela mimo že prvo četrtletje, sem ji prinesel šopek in bila je presenečena in vesela. V tem času je tudi prenesla kredite iz avstrijske banke na Deželno banko v Sloveniji. Obresti so se zmanjšali iz 4,5% na 2,4%, kar bo v prihodnje bistveno lažje za podjetje.

Že v februarju pa so se pokazale težave z ribami. Pri šarenkah se je pokazala bolezen »Red Mark« in vse ribe so bile rdeče. Dušana sem vprašal, kaj je vzrok in odgovoril mi je, da je bila voda pozimi premrzla! No ja, res je malo čudno, da imamo premrzlo vodo v času histerije segrevanja planeta, pa šalo na stran; vzrok so bile bakterije za to bolezen, a bi morali ugotoviti, od kje so prišle te bakterije. Po mojem so prišle od tam, kjer jih je Dušan kupoval. Ta bolezen ni nobena težava za konsum, te ribe pa niso primerne za vlaganje v reke za ribolov. Nimajo normalne barve.

Proti koncu februarja me je poklicala Urška zelo razburjena, rekoč: »V našo ribogojnico je pripeljal velik italijanski kamion nekaj ton živih šarenk! Ničesar nisem naročila in ne vem, kaj je to!«

»Takoj ugotovi, kaj se dogaja in me takoj pokliči.«

Hitro me je spet poklicala in povedala, da je te šarenke naročil Dušan pri Mirelli. Seveda je Urška poklicala Dušana, kako si upa, da naroči toliko rib brez dovoljenja direktorice, saj je Faronika vedno finančno na škrgah. On ji je odgovoril, da sta se o tem že dogovorila, saj ji je on rekel, da bo treba kupiti nekaj šarenk in ona se je strinjala.

Jaz sem dobro vedel, da ima Urška težave z Dušanom in si ni upala nastopati bolj odločno. Meni je bilo hitro jasno, kaj se je v Faroniki dogajalo. Dušan je bil tudi gospodar ribiške družine in ko so postale šarenke v naši ribogojnici rdeče, niso bile primerne za vlaganje v vode. Jaz sem mislil, da bodo ribe izgubile rdečo barvo in jih bodo že lahko vlagali v reke marca in naprej redno med ribolovno sezono. Dušan pa je za ribe strokovnjak in je dobro vedel, da te naše šarenke ne bodo nikoli dobre za vlaganje v reke. Zato je bilo nujno, da se nabavi nekaj ton brezhibnih šarenk. Bil je pač preveč pomemben, da bi to direktno zahteval od direktorice in se z njo dogovoriti, koliko ton je treba naročiti. Maja 2016 je odklonil nov mandat direktorja Faronike, ni pa se prilagodil novemu direktorju in zato so se ves čas dogajali nesporazumi.

Kakorkoli, šarenke za vlaganje v reke so bile pripravljene in do konca marca so že bile v Soči, Idrijci in Nadiži.

                                                           ***