Tuesday 25 June 2019

Moj zadnji mandat (5. del)


Zbor članov 12. marca 2016 je potekal zelo hitro, končan je bil prej kot v eni uri. Glede na to, kako divje je bilo na zadnji seji UO, sem pričakoval, da bo enako tudi na zboru, zgodilo pa se ni nič.
Na prvi dan ribolovne sezone po dolgem času nisem ujel nobene ribe. Na ribiški praznik 1. aprila ob jezeru je večina ribičev negodovalo, da je bil ribolov slab. Bilo mi je neprijetno, saj smo tega leta prvič vložili tudi šarenke iz naše nove ribogojnice in sem pričakoval, da bomo imeli dobro sezono. Po tem prazniku se je negodovanje o slabem ribolovu nadaljevalo. Še najhujše je bilo na našem spletnem forumu in mnogi so trdili, da je vzrok slabega ribolova v naši novi ribogojnici. To so seveda neumnosti, a mnogi naši člani so se pač znesli nanjo s svojo slabo voljo. Predsednik NO je že grozil, da bo zahteval izredni zbor, kjer bi obravnavali slab ribolov.
Zelo pogosto sem prihajal v novo ribogojnico in nekega dne sem se pogovarjal z enim našem ribogojcem. Govor je seveda tekel o ribolovu in rekel sem mu, da tudi sam ne razumem, zakaj prvi dan nisem ujel nobene ribe, prejšnja leta sem jih pa vedno ujel. Takrat pa mi je delavec odgovoril takole: »Predsednik ali sploh veš, da je gospodar družine letos vložil samo pol toliko rib kot prejšnja leta!«
Postal sem jezen. Saj sem ves čas gospodarja spraševal, ali ima dovolj šarenk v ribogojnici za vlaganje v vode pred začetkom ribolovne sezone in mi je vedno potrdil, da jih ima dovolj. Kaj se je torej dogajalo? Vedel sem, da je imel direktor Faronike (istočasno je bil gospodar družine) velike finančne težave. Saj nismo še plačali niti vse šarenke, ki smo jih kupili od ga. Mirelle v Italiji lani jeseni. Če bi mi rekel, da jih ni dovolj, bi jaz na tak ali drugačen način dobil posojilo za dodatne ribe, a bil je tiho.
Preveril sem, da so šarenke v ribogojnici še premajhne in da moramo čimprej kupiti še dve toni rib. Zato sem takoj določil sejo Upravnega odbora, kjer smo imeli kar hudo sejo in izglasovali smo dva važna sklepa:
1.    Takoj kupimo dve toni šarenk za vlaganje v reke.
2.    Direktor Faronike d.o.o. ne more biti istočasno gospodar ribiške družine.
Nekateri člani UO so me že prej opozarjali, da ni higienično, da je isti človek direktor Faronike in gospodar ribiške družine. Gospodar mora namreč kupovati ribe, direktor Faronike pa jih mora prodajati, kar res ne gre skupaj. Jaz sem se tega zavedal, a sem jih vedno prosil, da naj počakamo, ko bo izvoljen nov predsednik ribiške družine. Jaz sem imel že dovolj problemov in bi želel malo miru do konca svojega mandata. Ko pa sem videl ta konflikt na začetku ribiške sezone, mi je postalo jasno, da je to treba narediti nemudoma.
Nujno smo tudi rabili denar za šarenke in to takoj. Z bankami ni bilo možno in posojilo nam je dal prijatelj, s katerim sva bila kolega na fakulteti za strojništvo v Ljubljani. Takoj smo odplačali dolgove ga. Mirelli in za tem smo kupili pri njih dve toni šarenk, ki so šle takoj v vodo. Naslednje mesece pa so bile že dovolj velike naše ribe iz Faronike.
                                                 ………………………………
Konec maja 2016 pa je bilo treba izvesti reelekcijo direktorja Faronike d.o.o. Podjetje Faronika d.o.o. je bilo ustanovljeno leta 2011 in Upravni odbor Ribiške družine Tolmin je za pet let imenoval za njenega direktorja Dušana Jesenška. Do izgradnje nove ribogojnice ni bilo nobenih problemov, saj je vse potekalo kot prej, samo da so bili vsi delavci preneseni iz ribiške družine v podjetje. Kmalu po 1. juliju 2015, ko je bila končana nova ribogojnica, pa so se hitro pokazali problemi. Meni je bilo jasno, da je treba čim prej začeti prodajati, ker drugače ne bomo mogli odplačevati kredite in obresti za investicijo. Hitro sem dobil občutek, da Dušan ne razume, kaj so najbolj pomembne stvari za direktorja podjetja. Razumel sem, da je človek lahko zelo inteligenten, ni pa enostavno postati dober direktor podjetja šele v starosti nad petdeset let. Več stvari je treba istočasno izvajati; motiviranje zaposlenih, organizacijo dela, povečevanje prodaje in paziti na likvidnost in tako naprej.
Sam sem bil prepričan, da bo Dušan ostal direktor Faronike naprej, imenovali pa bomo novega gospodarja ribiške družine. Imeli smo kar šest sej in veliko članov je kritiziralo dosedanjega direktorja. Nekateri so predlagali, da bi naredili razpis, vendar sem jih opozarjal, da ima Faronika velik likvidnostni problem. Če dobi Faronika novega direktorja, bodo plače previsoke. Ko smo Dušana imenovali za direktorja, smo mu v individualni pogodbi zagotovili, da ostane zaposlen v Faroniki tudi, če ne bo več direktor.
Sejalo nas je deset ljudi in vedel sem, da je to neproduktivno, predvsem, ker večina teh ljudi ne ve, kaj je pomembno za imenovanje direktorja podjetja. Na srečo je predlagal Oskar Rosič, da naj bi imenovali posebej Nadzorni svet za Faroniko d.o.o. V ta organ naj bi imenovali zelo malo ljudi in to take, ki se spoznajo na poslovanje podjetij. Vsi so bili za to in smo sprejeli sklep, da bomo imenovali NS Faronike, kot UO pa bomo samo še imenovali ali sedanjega ali novega direktorja.
Med tem sva se z Dušanom odpeljala po šarenke v Furlanijo. Dve uri tja in dve uri nazaj sva imela čas za pogovor. Vprašal me je, ali ga bomo spet imenovali za direktorja. Odgovoril sem mu, da ne morem odgovoriti, čeprav sem bil sam skoraj prepričan, da ga bo UO imenoval. Ves čas pa sem mu razlagal, kako bi moral bolje delovati kot direktor Faronike. Imel sem občutek, da to razume.
Pred dokončnim imenovanjem, smo zahtevali tudi pismeni program Faronike za naslednjih petih let. Sam ne vem, kako je prišlo do predloga, da bi tak program pripravil tudi Andrej Costantini. Že na prvi seji je dejal, da on absolutno noče kandidirati za to mesto in se mi je to zdelo čudno, saj ga ni nihče predlagal. Res pa je, da je v Faroniki precej pomagal za prodajo in za predelavo. Dušanu sem nekajkrat predlagal, da naj mu nekaj plača, a tega ni storil in tako je Andrej dobival samo pol mojega honorarja iz ribiške družine.
Preden smo imeli zadnjo sejo o imenovanju direktorja, me je poklical Dušan. Želel je, da se dobimo skupaj on, Andrej in jaz in srečali smo se pri gostilni Baronu. Govoril je Dušan in bil sem presenečen. Predlagal je, da naj imenujemo za direktorja Faronike Andreja, on pa naj ostane gospodar ribiške družine. Tako on kot Andrej sta pripravljena zmanjšati plačo, da ne bi bil prevelik problem plač. Poleg tega naj bi Dušan ves čas pomagal Andreju.
Sam sem bil kar malo šokiran. Računal sem, da bomo ponovno imenovali Dušana, Andrej pa naj bi pomagal pri prodaji in predelavi, za kar naj bi dobil primeren honorar. Dobil sem tudi že kandidata za gospodarja ribiške družine in sicer Boštjana Jakopiča, ki je bil prej že gospodar goriške ribiške družine. Poklical sem ga tudi že na sejo UO, da se je predstavil in vsi člani UO so se strinjali s tem predlogom.
Ta preobrat mi ni bil všeč. Seveda je bil Andrej priden in je meni precej pomagal, a imel sem občutek, da ni človek za direktorja. Če nov direktor ni dovolj odločen in če dodatno še ostane v kolektivu prejšnji direktor, lahko hitro nastane problem. Oba pa sta vztrajala še naprej. Na koncu sem pristal, da bom ta predlog predstavil Upravnemu odboru, vendar mora biti vseeno nov gospodar družine. Mnogo članov ribiške družine je bilo proti ribiškemu gospodarjenju Dušana in to se je prenašalo tudi na Faroniko. Zato sem hotel to preprečiti.
Vendar mi to ni uspelo. Dušan mi je odgovoril, da bo takoj dal odpoved, če ne bo več gospodar družine. Do tedaj sem mislil, da mu je najbolj pomembno podjetje in sedaj sem videl, da mu je bistveno bolj pomembno ribiško gospodarjenje v naših vodah. Res je bil strokovnjak za ribe, vendar je bil prevelik individualist, da bi navdušil ribiče. Imel sem tudi občutek, da noče dobiti konkurenco. Večkrat, ko smo koga zaposlovali, sem mu predlagal, da dobimo nekoga, ki bi lahko nadomestil njega, a vedno je imel nek vzrok, da trenutno to ni možno.
Na koncu sem popustil, a danes razmišljam, da je to bila napaka. Vprašanje je, če bi res takrat dal odpoved, vendar sem se tega bal, saj smo komaj začeli uvajati novo ribogojnico.
Na zadnji seji o reelekciji sem ta predlog predstavil članom UO. Hitro je bilo konec. Vsi razen enega ali dveh so bili za imenovanje Dušana.
Ko sem Dušanu hotel čestitati, je postal kar jezen. Rekel je, da bo takoj pismeno poslal vsem članom UO svojo ostavko. Jaz sem mu odgovoril, da naj neha komplicirati. Jaz nisem hotel spet imeti celo serijo sej o direktorju. Naj počaka, da bomo imenovali bolj kompetenten Nadzorni svet in tam se bomo pogovorili. Komaj sem ga prepričal.
                                                       ………………………………..
Že na zadnji seji UO 27.05.2016, ko smo imenovali za direktorja Faronike d.o.o. Dušana Jesenška, smo se dogovorili, da naj vsi člani razmišljajo o kandidatih za Nadzorni svet našega podjetja. Dogovorili smo se, da naj bi vedno bil predsednik tisti, ki je istočasno predsednik Ribiške družine. To je pomembno, ker je treba usklajevati načrtovanje sestavo rib in medsebojno finančno poslovanje. Poleg tega pa naj bi imenovali še po enega člana iz občin Bovec, Kobarid in Tolmin, ker to območje obsega tudi naša ribiška družina. Važno pa je, da se člani dobro spoznajo na poslovanje podjetja.
Sejo za imenovanje NS Faronike sem določil za 16. junija. V času do tega dneva sem jaz pridobil tri dodatne člane, edino član UO Milan Berlot mi je večkrat predlagal svoje kandidate, a o tem nisem razmišljal. Prepričan sem bil, da je moj predlog zelo dober, vedel pa sem, da so bili nekateri člani UO v zadnjih mesecih drugačnega mnenja kot jaz. Bil sem že itak pri koncu mandata in če bo UO imenoval drugačne člane NS, bom takoj podal svojo ostavko.
Začel sem sejo in ko sem predlagal svoj predlog je takoj nastal problem. Trije člani UO in predsednik Nadzornega odbora so mi očitali, da sem diktator in da je treba predlagati tudi druge kandidate za Nadzorni svet in jih izvoliti na demokratični način. Jaz sem imel že kar dovolj teh podtikanj in ko sem prišel do besede, sem jim povedal naslednje: »Kot veste, sem tudi jaz kandidat za člana NS in zato ni primerno, da sodelujem pri tej točki. Vsak od vas lahko predlaga dodatne kandidate, a nato se zmenite, kdo bodo člani NS. Sejo naj nadaljuje moj namestnik Andrej Costantini in ko boste končali, naj me nekdo pokliče.«
Zapustil sem sejo in sem šel v gostilno pri Baronu. Naročil sem whisky, prižgal cigaro in sem užival ob lepem sončnem vremenu. Bil sem tam kako uro in pol in poklepetal z znanci. Končno me je poklical Andrej in sem se vrnil na sejo. UO je imenoval NS z enakimi imeni, kot sem jih predlagal jaz. Trije pa so glasovali proti: Milan Berlot in dva člana iz Kobarida.
Minilo je pa več kot en mesec, da smo lahko izvedli prvo sejo NS in sicer 21. julija. Ostavko je dal Dušan in za direktorja Faronike d.o.o. smo imenovali Andreja Costantinija.
Andrej je nastopil svojo funkcijo 1. avgusta 2016, a že po nekaj dnevih je odšel na dopust. Ni mi bilo všeč, a tega nisem nikomur povedal.
                                                   ………………………………………
Sredi julija smo imeli sejo UO z desetimi točkami dnevnega reda. Zadnje seje, predvsem pa seje po moji možganski kapi so postajale vedno bolj razburljive. Tudi sam sem povedal, da jaz ne bom več kandidiral za predsednika Ribiške družine Tolmin in vse to se je seveda čutilo na naših sestankih. Tokrat je prekipelo pri peti točki.
Pri tej točki naj bi imenovali team za mednarodni projekt Fish-Trail. Ta projekt je pridobil Dušan Jesenšek, 75% naj bi financirala EU, 25% pa vseh petih partnerjev iz VB, Irske, Danske, Portugalske in Slovenije. Največ dela bi imel sekretar, ki mora dobro govoriti angleško in se spozna na te projekte. Seveda bi bil sekretar najlažje Dušan, a on mi je trdil, da nima toliko časa in je predlagal svojega sina Gašperja. Jaz sem se zavedal, da bo to težko na seji UO, saj dejansko nepotizem in še huje, ko gre za denar, so ljudje v našem okolju za take stvari zelo občutljivi. Jaz sem vedel, da je Gašper kompetenten za to delo in enostavno nisem videl, kdo drug bi to znal voditi.
Ko sem odprl to točko, se je začel urnebes. Bilo je prav zoprno. Zelo besen je bil predsednik Nadzornega odbora, ki je očital Dušanu, da s svojo funkcijo v ribiški družini pridobiva denar za svojega sina. Vzrojil sem tudi sam in sem mu povedal, da je to prehuda žalitev. Jaz vem, da je Gašper sposoben za to funkcijo, ne vem pa, kdo bi bil drug in če on misli, da bo zmogel, ga lahko takoj imenujemo za sekretarja projekta. Trajalo pa je naprej in precej članov je kritiziralo Dušana, nobeden pa ni predlagal, koga bi lahko imenovali namesto Gašperja. Na koncu sem spravil predlog skozi, a šlo je na tesno.
Ker je bilo na tej seji tako burno, sem še naslednje dni o tem razmišljal in imel sem slab priokus. Nisem razumel, zakaj Dušan ne vidi te stvari. Ko jaz ne bom več predsednik, bo gotovo dobil porcijo od svojih sovražnikov. Vedno sem mu dopovedoval, da je ribiška družina društvo več sto enakovrednih članov in če si eden glavnih na vrhu, moraš pridobiti večino pripadnikov, drugače te prej ali kasneje vržejo. Zato sem ga vedno prosil, da gre z mano na sestanke ribičev in naj predstavlja, kaj dela z ribami in kaj je za to dobro, vendar niti enkrat ni šel z menoj. Jaz sem ga sicer vedno ščitil, saj sem vedel, da je dober strokovnjak, vendar delati je treba tudi z ljudmi.
Ko so prihajali člani v pisarno, sem jih spraševal, ali poznajo kakšnega našega člana, ki obvlada dobro angleško in vodenje projektov. Ne vem, kdo je bil, ki mi je omenil Blaža Močnika. On je dopisnik dnevnika Delo, je pa dober ribič in je tudi vodnik tujih ribičev. Hitro sem ugotovil, da bi lahko dobro vodil projekt Fish-Trail. Ker sem ves čas razmišljal, kateri član bi bil lahko primeren, da ga izvolimo za predsednika ribiške družine za naslednji mandat, bi morda Blaž bil primeren.
Najprej sem šel k Dušanu. Predlagal sem mu, da bi bilo pametno, da zamenjamo Gašperja z Blažem. Tako Dušan kot Gašper ne bi dobivala vedno več nasprotnikov. Če bo Blaž dobro vodil projekt Fish-Trail, bi ga lahko predlagali za kandidata za predsednika ribiške družine. Precej sva govorila in se je strinjal. Za tem sem poklical Gašperja in sem mu vse to razložil in je to razumel.
Kasneje sem poklical k meni Blaža in ko sem mu vse to razložil, je pristal, da bi vodil projekt Fish-Trail. Preko elektronske pošte sem ta predlog poslal vsem članom UO in vsi so prestali. Mislim, da so bili zaradi tega zadovoljni. Ko sem šel k Dušanu, sem mu povedal, da je ta zamenjava uspela. Mene je šokiralo, da je on postal zelo nezadovoljen, rekel mi je, da on ni pristajal, da bi Gašperja zamenjali. Tega nisem mogel razumeti, saj mi je takrat pritrdil, da bi bila ta zamenjava dobra. Karkoli je bilo, zamenjave nisem mogel ponovno spreminjati in ko sem odšel sem vedel, da je jezen.
                                                     ………………………………….
Prva akcija projekta Fish-Trail je bil festival soške postrvi, kamor bi prišli tudi tuji partnerji. Trajalo naj bi štiri dni konca septembra. Zelo pomembna aktivnost naj bi bil posvet o novem Ribiško-gojitvenem načrtu (RGN), za vse člane Ribiške družine Tolmin. Že julija sem pridobil predavatelje iz ministrstev, iz Zavoda za ribištvo in iz univerze iz Ljubljane, ki so že nekaj let pripravljali te plane. Odgovoren za celoten festival pa je bil Andrej Costantini.
En teden pred začetkom festivala sem slučajno prišel v novo ribogojnico. Ugotovil sem, da je Andrej šele tega dne poskušal rezervirati kosilo za tekmovalce in vse druge člane, ki pridejo. Bil sem res jezen, prepričevali so me, da bodo vse uredili, a to ni način. Vse take akcije je treba rezervirati že najmanj en mesec prej. To kosilo je bilo drugega dneva festivala in hvala bogu je ves čas deževalo, tako da je prišlo samo 30 članov. Drugače ne bi imeli dovolj prostora v kampu Siber, saj je bilo tam tudi nekaj sto delavcev podjetja Metalfex, ki so prostor že prej rezervirali. Še večji fiasko smo doživeli na posvetu, saj skupaj z mano, tajnico in z Dušanom so prišli samo štirje člani!
Vseeno je bil festival uspešen, predvsem na tretji in četrti dan, ko so prišli tuji partnerji. Vreme je bilo lepo in gostje so lahko ribarili in jim je bilo pri nas zelo všeč.
                                                        ……………………………….
V Faroniki so se kmalu pokazale težave med zaposlenimi. Tega sem se že prej bal, saj sem vedel, da Andrej ni odločen in pri odločitvah preveč odlaša. Poskusil sem mu pomagati in sem ga poklical domov, da zaposleni tega ne vidijo in bi mu avtoriteta še bolj padla. Poskušal sem mu dopovedati, katere odločitve direktorja so zelo pomembne in da jih je treba narediti takoj. Doma imam ogromno knjig o menedžmentu in najboljša je knjiga »In Search of Excellence« od dveh avtorjev Tom Peters in Robert Waterman. To knjigo sem kupil začetek 80-ih let prejšnjega stoletja in pri mojem direktorovanju mi je zelo pomagala. Posodil sem jo Andreju in sem mu podčrtal najpomembnejše odstavke. Upal sem, da mu bo malo pomagalo.
Že po nekaj mesecih sem ugotovil, da ne bo nič in da bo prej ali kasneje potrebno zamenjati direktorja Faronike. Direktor Faronike se je Dušana, ki je bil takrat vodja ribogojstva, tako bal, da ni uspel niti poskusiti plan dela in je bil glavni gospodar Dušan. Ko sem zvedel, da direktor ni uspel niti pripraviti in podpisati delovne pogodbe za Dušana, sem postal že jezen. Spet sem ga poklical k sebi in sem mu povedal, da lahko pride do kazni za podjetje in za njega in naj to pripravi takoj. On se je strinjal, se pa je opravičeval, da se Dušan ne strinja, kar oni pripravi. Resno sem mu povedal, da mora to narediti, ali pa naj Dušan gre.
Vedel sem ,da je treba dobiti novega direktorja. Ni pa to lahko, saj plača ni velika in Faronika ima neprestano finančne težave, tako sem že konec tega leta predlagal UO RD Tolmin kredit Faroniki za 20.000 €. Razmišljal sem, ali bi prevzela direktorstvo Faronike Urška Bizjak, ki je bila že 15 let računovodkinja Ribiške družine Tolmin in Faronike od začetka. Poklical sem jo in sem ji to predlagal. Videl sem, da jo mika, vendar me je prosila, če lahko počakam en teden, da to premisli. Po enem tednu sva se dobila in je mojo ponudbo odklonila. Rekla je, da ničesar ne ve o ribah in jo to skrbi. Sam sem ji povedal, da je to za direktorja res težko, a pomembnejše so zanj druge stvari, vsak pameten direktor se pa lahko hitro nauči kar je nujno za tehnološki proces podjetja. Sicer pa ima v Faroniki vodjo ribogojstva, ki je strokovnjak. No, ni pristala.
                                                …………………………………
Konec oktobra 2016 smo šli na Skupščino Zveze ribiških družin Primorske, katere predsednik je bil Andrej Costantini. Jaz sem ga večkrat opozoril, da mora biti opravljena skupščina do maja, posebej pa je zanj pritiskal Jože Kravanja, ki je bil tedaj predsednik Nadzornega odbora ZRD Primorske. Slutil sem, da se bo res nekaj zgodilo in se je. Vodstva ribiških družin Primorske, z izjemo Tolmina in Kopra, so se dobili že prej in so na skupščini izvedli puč. Kot vemo, se puč ne naredi legalno, saj je treba že 15 dni prej poslati kandidate za novo vodstvo vsem članicam. No, ne glede na to, je bilo zanimivo in Tolminci nismo mislili, da bi delali težave. Novo vodstvo res ni bilo legalno, a kriv je bil tudi prejšnji predsednik Andrej, ki ni pravočasno izvedel skupščino.
Jaz pa sem postal besen takoj na prvi naslednji delovni dan. Novo vodstvo je takoj prišlo v Tolmin in so začeli napadati Andreja, da ga bodo tožili in so zahtevali, da mora takoj pripeljati vso dokumentacijo ZRD Primorske v Postojno, kjer bo nov sedež. Andrej je postal čisto prestrašen in meni to ni bilo všeč. Dokumentacijo je treba odnesti, ko je nov predsednik registriran v ustrezni Upravni enoti in ne prej, zato sem Andreju preprečil, da kar odpelje dokumentacijo. Na našem UO pa smo sprejeli sklep, da novo vodstvo ni bilo izvoljeno legalno. Tako je bilo treba ponovno izvesti skupščino in to se je zgodilo čisto pred Novim leto. Na zboru naše ribiške družine marca 2017 smo tudi izstopili iz ZRD Primorske.

No comments:

Post a Comment