Zbor članov
12. marca 2016 je potekal zelo hitro, končan je bil prej kot v eni uri. Glede
na to, kako divje je bilo na zadnji seji UO, sem pričakoval, da bo enako tudi
na zboru, zgodilo pa se ni nič.
Na prvi dan
ribolovne sezone po dolgem času nisem ujel nobene ribe. Na ribiški praznik 1.
aprila ob jezeru je večina ribičev negodovalo, da je bil ribolov slab. Bilo mi
je neprijetno, saj smo tega leta prvič vložili tudi šarenke iz naše nove
ribogojnice in sem pričakoval, da bomo imeli dobro sezono. Po tem prazniku se
je negodovanje o slabem ribolovu nadaljevalo. Še najhujše je bilo na našem
spletnem forumu in mnogi so trdili, da je vzrok slabega ribolova v naši novi
ribogojnici. To so seveda neumnosti, a mnogi naši člani so se pač znesli nanjo
s svojo slabo voljo. Predsednik NO je že grozil, da bo zahteval izredni zbor,
kjer bi obravnavali slab ribolov.
Zelo pogosto
sem prihajal v novo ribogojnico in nekega dne sem se pogovarjal z enim našem
ribogojcem. Govor je seveda tekel o ribolovu in rekel sem mu, da tudi sam ne
razumem, zakaj prvi dan nisem ujel nobene ribe, prejšnja leta sem jih pa vedno
ujel. Takrat pa mi je delavec odgovoril takole: »Predsednik ali sploh veš, da
je gospodar družine letos vložil samo pol toliko rib kot prejšnja leta!«
Postal sem
jezen. Saj sem ves čas gospodarja spraševal, ali ima dovolj šarenk v
ribogojnici za vlaganje v vode pred začetkom ribolovne sezone in mi je vedno
potrdil, da jih ima dovolj. Kaj se je torej dogajalo? Vedel sem, da je imel
direktor Faronike (istočasno je bil gospodar družine) velike finančne težave.
Saj nismo še plačali niti vse šarenke, ki smo jih kupili od ga. Mirelle v
Italiji lani jeseni. Če bi mi rekel, da jih ni dovolj, bi jaz na tak ali
drugačen način dobil posojilo za dodatne ribe, a bil je tiho.
Preveril
sem, da so šarenke v ribogojnici še premajhne in da moramo čimprej kupiti še
dve toni rib. Zato sem takoj določil sejo Upravnega odbora, kjer smo imeli kar
hudo sejo in izglasovali smo dva važna sklepa:
1. Takoj kupimo dve toni šarenk za
vlaganje v reke.
2. Direktor Faronike d.o.o. ne more biti
istočasno gospodar ribiške družine.
Nekateri
člani UO so me že prej opozarjali, da ni higienično, da je isti človek direktor
Faronike in gospodar ribiške družine. Gospodar mora namreč kupovati ribe,
direktor Faronike pa jih mora prodajati, kar res ne gre skupaj. Jaz sem se tega
zavedal, a sem jih vedno prosil, da naj počakamo, ko bo izvoljen nov predsednik
ribiške družine. Jaz sem imel že dovolj problemov in bi želel malo miru do
konca svojega mandata. Ko pa sem videl ta konflikt na začetku ribiške sezone,
mi je postalo jasno, da je to treba narediti nemudoma.
Nujno smo
tudi rabili denar za šarenke in to takoj. Z bankami ni bilo možno in posojilo
nam je dal prijatelj, s katerim sva bila kolega na fakulteti za strojništvo v
Ljubljani. Takoj smo odplačali dolgove ga. Mirelli in za tem smo kupili pri
njih dve toni šarenk, ki so šle takoj v vodo. Naslednje mesece pa so bile že
dovolj velike naše ribe iz Faronike.
………………………………
Konec maja
2016 pa je bilo treba izvesti reelekcijo direktorja Faronike d.o.o. Podjetje
Faronika d.o.o. je bilo ustanovljeno leta 2011 in Upravni odbor Ribiške družine
Tolmin je za pet let imenoval za njenega direktorja Dušana Jesenška. Do
izgradnje nove ribogojnice ni bilo nobenih problemov, saj je vse potekalo kot
prej, samo da so bili vsi delavci preneseni iz ribiške družine v podjetje. Kmalu
po 1. juliju 2015, ko je bila končana nova ribogojnica, pa so se hitro pokazali
problemi. Meni je bilo jasno, da je treba čim prej začeti prodajati, ker
drugače ne bomo mogli odplačevati kredite in obresti za investicijo. Hitro sem
dobil občutek, da Dušan ne razume, kaj so najbolj pomembne stvari za direktorja
podjetja. Razumel sem, da je človek lahko zelo inteligenten, ni pa enostavno
postati dober direktor podjetja šele v starosti nad petdeset let. Več stvari je
treba istočasno izvajati; motiviranje zaposlenih, organizacijo dela,
povečevanje prodaje in paziti na likvidnost in tako naprej.
Sam sem bil
prepričan, da bo Dušan ostal direktor Faronike naprej, imenovali pa bomo novega
gospodarja ribiške družine. Imeli smo kar šest sej in veliko članov je
kritiziralo dosedanjega direktorja. Nekateri so predlagali, da bi naredili
razpis, vendar sem jih opozarjal, da ima Faronika velik likvidnostni problem.
Če dobi Faronika novega direktorja, bodo plače previsoke. Ko smo Dušana
imenovali za direktorja, smo mu v individualni pogodbi zagotovili, da ostane
zaposlen v Faroniki tudi, če ne bo več direktor.
Sejalo nas
je deset ljudi in vedel sem, da je to neproduktivno, predvsem, ker večina teh
ljudi ne ve, kaj je pomembno za imenovanje direktorja podjetja. Na srečo je
predlagal Oskar Rosič, da naj bi imenovali posebej Nadzorni svet za Faroniko
d.o.o. V ta organ naj bi imenovali zelo malo ljudi in to take, ki se spoznajo
na poslovanje podjetij. Vsi so bili za to in smo sprejeli sklep, da bomo
imenovali NS Faronike, kot UO pa bomo samo še imenovali ali sedanjega ali
novega direktorja.
Med tem sva
se z Dušanom odpeljala po šarenke v Furlanijo. Dve uri tja in dve uri nazaj sva
imela čas za pogovor. Vprašal me je, ali ga bomo spet imenovali za direktorja.
Odgovoril sem mu, da ne morem odgovoriti, čeprav sem bil sam skoraj prepričan,
da ga bo UO imenoval. Ves čas pa sem mu razlagal, kako bi moral bolje delovati
kot direktor Faronike. Imel sem občutek, da to razume.
Pred
dokončnim imenovanjem, smo zahtevali tudi pismeni program Faronike za
naslednjih petih let. Sam ne vem, kako je prišlo do predloga, da bi tak program
pripravil tudi Andrej Costantini. Že na prvi seji je dejal, da on absolutno
noče kandidirati za to mesto in se mi je to zdelo čudno, saj ga ni nihče
predlagal. Res pa je, da je v Faroniki precej pomagal za prodajo in za predelavo.
Dušanu sem nekajkrat predlagal, da naj mu nekaj plača, a tega ni storil in tako
je Andrej dobival samo pol mojega honorarja iz ribiške družine.
Preden smo
imeli zadnjo sejo o imenovanju direktorja, me je poklical Dušan. Želel je, da
se dobimo skupaj on, Andrej in jaz in srečali smo se pri gostilni Baronu.
Govoril je Dušan in bil sem presenečen. Predlagal je, da naj imenujemo za
direktorja Faronike Andreja, on pa naj ostane gospodar ribiške družine. Tako on
kot Andrej sta pripravljena zmanjšati plačo, da ne bi bil prevelik problem
plač. Poleg tega naj bi Dušan ves čas pomagal Andreju.
Sam sem bil
kar malo šokiran. Računal sem, da bomo ponovno imenovali Dušana, Andrej pa naj
bi pomagal pri prodaji in predelavi, za kar naj bi dobil primeren honorar.
Dobil sem tudi že kandidata za gospodarja ribiške družine in sicer Boštjana
Jakopiča, ki je bil prej že gospodar goriške ribiške družine. Poklical sem ga
tudi že na sejo UO, da se je predstavil in vsi člani UO so se strinjali s tem
predlogom.
Ta preobrat
mi ni bil všeč. Seveda je bil Andrej priden in je meni precej pomagal, a imel
sem občutek, da ni človek za direktorja. Če nov direktor ni dovolj odločen in
če dodatno še ostane v kolektivu prejšnji direktor, lahko hitro nastane
problem. Oba pa sta vztrajala še naprej. Na koncu sem pristal, da bom ta
predlog predstavil Upravnemu odboru, vendar mora biti vseeno nov gospodar
družine. Mnogo članov ribiške družine je bilo proti ribiškemu gospodarjenju
Dušana in to se je prenašalo tudi na Faroniko. Zato sem hotel to preprečiti.
Vendar mi to
ni uspelo. Dušan mi je odgovoril, da bo takoj dal odpoved, če ne bo več
gospodar družine. Do tedaj sem mislil, da mu je najbolj pomembno podjetje in
sedaj sem videl, da mu je bistveno bolj pomembno ribiško gospodarjenje v naših
vodah. Res je bil strokovnjak za ribe, vendar je bil prevelik individualist, da
bi navdušil ribiče. Imel sem tudi občutek, da noče dobiti konkurenco. Večkrat,
ko smo koga zaposlovali, sem mu predlagal, da dobimo nekoga, ki bi lahko
nadomestil njega, a vedno je imel nek vzrok, da trenutno to ni možno.
Na koncu sem
popustil, a danes razmišljam, da je to bila napaka. Vprašanje je, če bi res
takrat dal odpoved, vendar sem se tega bal, saj smo komaj začeli uvajati novo
ribogojnico.
Na zadnji
seji o reelekciji sem ta predlog predstavil članom UO. Hitro je bilo konec. Vsi
razen enega ali dveh so bili za imenovanje Dušana.
Ko sem
Dušanu hotel čestitati, je postal kar jezen. Rekel je, da bo takoj pismeno
poslal vsem članom UO svojo ostavko. Jaz sem mu odgovoril, da naj neha
komplicirati. Jaz nisem hotel spet imeti celo serijo sej o direktorju. Naj
počaka, da bomo imenovali bolj kompetenten Nadzorni svet in tam se bomo
pogovorili. Komaj sem ga prepričal.
………………………………..
Že na zadnji
seji UO 27.05.2016, ko smo imenovali za direktorja Faronike d.o.o. Dušana
Jesenška, smo se dogovorili, da naj vsi člani razmišljajo o kandidatih za
Nadzorni svet našega podjetja. Dogovorili smo se, da naj bi vedno bil
predsednik tisti, ki je istočasno predsednik Ribiške družine. To je pomembno,
ker je treba usklajevati načrtovanje sestavo rib in medsebojno finančno
poslovanje. Poleg tega pa naj bi imenovali še po enega člana iz občin Bovec,
Kobarid in Tolmin, ker to območje obsega tudi naša ribiška družina. Važno pa
je, da se člani dobro spoznajo na poslovanje podjetja.
Sejo za
imenovanje NS Faronike sem določil za 16. junija. V času do tega dneva sem jaz
pridobil tri dodatne člane, edino član UO Milan Berlot mi je večkrat predlagal
svoje kandidate, a o tem nisem razmišljal. Prepričan sem bil, da je moj predlog
zelo dober, vedel pa sem, da so bili nekateri člani UO v zadnjih mesecih
drugačnega mnenja kot jaz. Bil sem že itak pri koncu mandata in če bo UO
imenoval drugačne člane NS, bom takoj podal svojo ostavko.
Začel sem
sejo in ko sem predlagal svoj predlog je takoj nastal problem. Trije člani UO
in predsednik Nadzornega odbora so mi očitali, da sem diktator in da je treba
predlagati tudi druge kandidate za Nadzorni svet in jih izvoliti na demokratični
način. Jaz sem imel že kar dovolj teh podtikanj in ko sem prišel do besede, sem
jim povedal naslednje: »Kot veste, sem tudi jaz kandidat za člana NS in zato ni
primerno, da sodelujem pri tej točki. Vsak od vas lahko predlaga dodatne
kandidate, a nato se zmenite, kdo bodo člani NS. Sejo naj nadaljuje moj
namestnik Andrej Costantini in ko boste končali, naj me nekdo pokliče.«
Zapustil sem
sejo in sem šel v gostilno pri Baronu. Naročil sem whisky, prižgal cigaro in
sem užival ob lepem sončnem vremenu. Bil sem tam kako uro in pol in poklepetal
z znanci. Končno me je poklical Andrej in sem se vrnil na sejo. UO je imenoval
NS z enakimi imeni, kot sem jih predlagal jaz. Trije pa so glasovali proti:
Milan Berlot in dva člana iz Kobarida.
Minilo je pa
več kot en mesec, da smo lahko izvedli prvo sejo NS in sicer 21. julija.
Ostavko je dal Dušan in za direktorja Faronike d.o.o. smo imenovali Andreja
Costantinija.
Andrej je
nastopil svojo funkcijo 1. avgusta 2016, a že po nekaj dnevih je odšel na dopust.
Ni mi bilo všeč, a tega nisem nikomur povedal.
………………………………………
Sredi julija
smo imeli sejo UO z desetimi točkami dnevnega reda. Zadnje seje, predvsem pa
seje po moji možganski kapi so postajale vedno bolj razburljive. Tudi sam sem
povedal, da jaz ne bom več kandidiral za predsednika Ribiške družine Tolmin in
vse to se je seveda čutilo na naših sestankih. Tokrat je prekipelo pri peti
točki.
Pri tej
točki naj bi imenovali team za mednarodni projekt Fish-Trail. Ta projekt je
pridobil Dušan Jesenšek, 75% naj bi financirala EU, 25% pa vseh petih
partnerjev iz VB, Irske, Danske, Portugalske in Slovenije. Največ dela bi imel
sekretar, ki mora dobro govoriti angleško in se spozna na te projekte. Seveda
bi bil sekretar najlažje Dušan, a on mi je trdil, da nima toliko časa in je
predlagal svojega sina Gašperja. Jaz sem se zavedal, da bo to težko na seji UO,
saj dejansko nepotizem in še huje, ko gre za denar, so ljudje v našem okolju za
take stvari zelo občutljivi. Jaz sem vedel, da je Gašper kompetenten za to delo
in enostavno nisem videl, kdo drug bi to znal voditi.
Ko sem odprl
to točko, se je začel urnebes. Bilo je prav zoprno. Zelo besen je bil
predsednik Nadzornega odbora, ki je očital Dušanu, da s svojo funkcijo v
ribiški družini pridobiva denar za svojega sina. Vzrojil sem tudi sam in sem mu
povedal, da je to prehuda žalitev. Jaz vem, da je Gašper sposoben za to
funkcijo, ne vem pa, kdo bi bil drug in če on misli, da bo zmogel, ga lahko
takoj imenujemo za sekretarja projekta. Trajalo pa je naprej in precej članov
je kritiziralo Dušana, nobeden pa ni predlagal, koga bi lahko imenovali namesto
Gašperja. Na koncu sem spravil predlog skozi, a šlo je na tesno.
Ker je bilo
na tej seji tako burno, sem še naslednje dni o tem razmišljal in imel sem slab
priokus. Nisem razumel, zakaj Dušan ne vidi te stvari. Ko jaz ne bom več
predsednik, bo gotovo dobil porcijo od svojih sovražnikov. Vedno sem mu
dopovedoval, da je ribiška družina društvo več sto enakovrednih članov in če si
eden glavnih na vrhu, moraš pridobiti večino pripadnikov, drugače te prej ali
kasneje vržejo. Zato sem ga vedno prosil, da gre z mano na sestanke ribičev in
naj predstavlja, kaj dela z ribami in kaj je za to dobro, vendar niti enkrat ni
šel z menoj. Jaz sem ga sicer vedno ščitil, saj sem vedel, da je dober
strokovnjak, vendar delati je treba tudi z ljudmi.
Ko so
prihajali člani v pisarno, sem jih spraševal, ali poznajo kakšnega našega
člana, ki obvlada dobro angleško in vodenje projektov. Ne vem, kdo je bil, ki
mi je omenil Blaža Močnika. On je dopisnik dnevnika Delo, je pa dober ribič in
je tudi vodnik tujih ribičev. Hitro sem ugotovil, da bi lahko dobro vodil
projekt Fish-Trail. Ker sem ves čas razmišljal, kateri član bi bil lahko
primeren, da ga izvolimo za predsednika ribiške družine za naslednji mandat, bi
morda Blaž bil primeren.
Najprej sem
šel k Dušanu. Predlagal sem mu, da bi bilo pametno, da zamenjamo Gašperja z
Blažem. Tako Dušan kot Gašper ne bi dobivala vedno več nasprotnikov. Če bo Blaž
dobro vodil projekt Fish-Trail, bi ga lahko predlagali za kandidata za
predsednika ribiške družine. Precej sva govorila in se je strinjal. Za tem sem
poklical Gašperja in sem mu vse to razložil in je to razumel.
Kasneje sem
poklical k meni Blaža in ko sem mu vse to razložil, je pristal, da bi vodil
projekt Fish-Trail. Preko elektronske pošte sem ta predlog poslal vsem članom
UO in vsi so prestali. Mislim, da so bili zaradi tega zadovoljni. Ko sem šel k
Dušanu, sem mu povedal, da je ta zamenjava uspela. Mene je šokiralo, da je on
postal zelo nezadovoljen, rekel mi je, da on ni pristajal, da bi Gašperja
zamenjali. Tega nisem mogel razumeti, saj mi je takrat pritrdil, da bi bila ta
zamenjava dobra. Karkoli je bilo, zamenjave nisem mogel ponovno spreminjati in
ko sem odšel sem vedel, da je jezen.
………………………………….
Prva akcija
projekta Fish-Trail je bil festival soške postrvi, kamor bi prišli tudi tuji
partnerji. Trajalo naj bi štiri dni konca septembra. Zelo pomembna aktivnost
naj bi bil posvet o novem Ribiško-gojitvenem načrtu (RGN), za vse člane Ribiške
družine Tolmin. Že julija sem pridobil predavatelje iz ministrstev, iz Zavoda
za ribištvo in iz univerze iz Ljubljane, ki so že nekaj let pripravljali te
plane. Odgovoren za celoten festival pa je bil Andrej Costantini.
En teden
pred začetkom festivala sem slučajno prišel v novo ribogojnico. Ugotovil sem,
da je Andrej šele tega dne poskušal rezervirati kosilo za tekmovalce in vse
druge člane, ki pridejo. Bil sem res jezen, prepričevali so me, da bodo vse
uredili, a to ni način. Vse take akcije je treba rezervirati že najmanj en
mesec prej. To kosilo je bilo drugega dneva festivala in hvala bogu je ves čas
deževalo, tako da je prišlo samo 30 članov. Drugače ne bi imeli dovolj prostora
v kampu Siber, saj je bilo tam tudi nekaj sto delavcev podjetja Metalfex, ki so
prostor že prej rezervirali. Še večji fiasko smo doživeli na posvetu, saj
skupaj z mano, tajnico in z Dušanom so prišli samo štirje člani!
Vseeno je
bil festival uspešen, predvsem na tretji in četrti dan, ko so prišli tuji
partnerji. Vreme je bilo lepo in gostje so lahko ribarili in jim je bilo pri
nas zelo všeč.
……………………………….
V Faroniki
so se kmalu pokazale težave med zaposlenimi. Tega sem se že prej bal, saj sem
vedel, da Andrej ni odločen in pri odločitvah preveč odlaša. Poskusil sem mu
pomagati in sem ga poklical domov, da zaposleni tega ne vidijo in bi mu
avtoriteta še bolj padla. Poskušal sem mu dopovedati, katere odločitve
direktorja so zelo pomembne in da jih je treba narediti takoj. Doma imam
ogromno knjig o menedžmentu in najboljša je knjiga »In Search of Excellence« od
dveh avtorjev Tom Peters in Robert Waterman. To knjigo sem kupil začetek 80-ih let
prejšnjega stoletja in pri mojem direktorovanju mi je zelo pomagala. Posodil
sem jo Andreju in sem mu podčrtal najpomembnejše odstavke. Upal sem, da mu bo malo
pomagalo.
Že po nekaj
mesecih sem ugotovil, da ne bo nič in da bo prej ali kasneje potrebno zamenjati
direktorja Faronike. Direktor Faronike se je Dušana, ki je bil takrat vodja
ribogojstva, tako bal, da ni uspel niti poskusiti plan dela in je bil glavni
gospodar Dušan. Ko sem zvedel, da direktor ni uspel niti pripraviti in
podpisati delovne pogodbe za Dušana, sem postal že jezen. Spet sem ga poklical
k sebi in sem mu povedal, da lahko pride do kazni za podjetje in za njega in
naj to pripravi takoj. On se je strinjal, se pa je opravičeval, da se Dušan ne
strinja, kar oni pripravi. Resno sem mu povedal, da mora to narediti, ali pa
naj Dušan gre.
Vedel sem
,da je treba dobiti novega direktorja. Ni pa to lahko, saj plača ni velika in
Faronika ima neprestano finančne težave, tako sem že konec tega leta predlagal
UO RD Tolmin kredit Faroniki za 20.000 €. Razmišljal sem, ali bi prevzela
direktorstvo Faronike Urška Bizjak, ki je bila že 15 let računovodkinja Ribiške
družine Tolmin in Faronike od začetka. Poklical sem jo in sem ji to predlagal.
Videl sem, da jo mika, vendar me je prosila, če lahko počakam en teden, da to
premisli. Po enem tednu sva se dobila in je mojo ponudbo odklonila. Rekla je,
da ničesar ne ve o ribah in jo to skrbi. Sam sem ji povedal, da je to za
direktorja res težko, a pomembnejše so zanj druge stvari, vsak pameten direktor
se pa lahko hitro nauči kar je nujno za tehnološki proces podjetja. Sicer pa
ima v Faroniki vodjo ribogojstva, ki je strokovnjak. No, ni pristala.
…………………………………
Konec
oktobra 2016 smo šli na Skupščino Zveze ribiških družin Primorske, katere
predsednik je bil Andrej Costantini. Jaz sem ga večkrat opozoril, da mora biti
opravljena skupščina do maja, posebej pa je zanj pritiskal Jože Kravanja, ki je
bil tedaj predsednik Nadzornega odbora ZRD Primorske. Slutil sem, da se bo res
nekaj zgodilo in se je. Vodstva ribiških družin Primorske, z izjemo Tolmina in Kopra,
so se dobili že prej in so na skupščini izvedli puč. Kot vemo, se puč ne naredi
legalno, saj je treba že 15 dni prej poslati kandidate za novo vodstvo vsem
članicam. No, ne glede na to, je bilo zanimivo in Tolminci nismo mislili, da bi
delali težave. Novo vodstvo res ni bilo legalno, a kriv je bil tudi prejšnji
predsednik Andrej, ki ni pravočasno izvedel skupščino.
Jaz pa sem
postal besen takoj na prvi naslednji delovni dan. Novo vodstvo je takoj prišlo
v Tolmin in so začeli napadati Andreja, da ga bodo tožili in so zahtevali, da
mora takoj pripeljati vso dokumentacijo ZRD Primorske v Postojno, kjer bo nov
sedež. Andrej je postal čisto prestrašen in meni to ni bilo všeč. Dokumentacijo
je treba odnesti, ko je nov predsednik registriran v ustrezni Upravni enoti in
ne prej, zato sem Andreju preprečil, da kar odpelje dokumentacijo. Na našem UO
pa smo sprejeli sklep, da novo vodstvo ni bilo izvoljeno legalno. Tako je bilo
treba ponovno izvesti skupščino in to se je zgodilo čisto pred Novim leto. Na
zboru naše ribiške družine marca 2017 smo tudi izstopili iz ZRD Primorske.
No comments:
Post a Comment