Julija 2015
sem začel pisati knjigo res hitro, seveda z vsemi nevšečnostmi zaradi poškodovanih
možganov. Kljub težkih kriz smo v zadnjih urah rešili novo ribogojnico in 30.
junija je bila fizično in birokratsko zaključena. V njej so tudi že bile ribe
in ribolovna sezona je bila rešena. V prvih dneh avgusta sem knjigo končal in
moja svakinja Danica Taljat mi je ponudila lektoriranje knjige brezplačno in se
ji moram res zahvaliti. Hitro sva sodelovala in konec avgusta je bila knjiga
poslana v Gaya d.o.o. za tisk. Za oblikovanje ovitka sem prosil svojega
mlajšega sina Luko, a trajalo je kar dolgo, a ko sem ga pritiskal, je končno
dobil navdih in knjiga je bila končana. V Ribiško družino Tolmin so knjige
prišle 18. septembra zjutraj, isti dan zvečer pa smo imeli slavnostno odprtje
nove ribogojnice.
Seveda pa se
nisem ukvarjal samo s knjigo. Že 6. julija sem se pogovarjal o novem kreditu,
tako v NKBM in v Deželni banki. Faronika bi morala čim prej vrniti kredit Tini
in dobiti tudi kredit za nakup nujne opreme za ribogojnico. Že naslednji dan je
prišel v Faroniko vodja Deželne banke v enoti v Novi Gorici in sem mu prikazal
novo ribogojnico. Za tem sem mu razložil, zakaj potrebujemo kredit in možnost
sodelovanja v prihodnje. Res sva se dogovorila za kredit za 150.000 € za pet
let in odlog glavnice za dve leti. Tudi obresti bi bili za 1% nižji, kot je bil
dosedanji kredit za investicijo.
Danes
razmišljam o zadevah, ki so hecne, a takrat o tem nisem niti pomislil. Ko sem
povabil g. Slokarja iz Deželne banke Slovenije (DBS) v Faroniko, zraven sploh
ni bilo direktorja Dušana Jesenška. V bistvu bi moral on, kot direktor podjetja
Faronika d.o.o., urejati te bistvene poslovne zadeve in to že pred investicijo
in po njej. No, vemo pa zakaj, sem jaz moral te stvari delati. Če bi bilo
normalno, bi investicijo delala Ribiška družina in jaz kot predsednik. Zaradi
denarja pa smo si morali izmisliti novo družbo in novega direktorja. Dejansko
pa so zadeve tekle tako kot prej.
Kakorkoli,
prepričan sem bil, da smo investicijo učinkovito zaključili in našo družbo bo
lahko normalno vodil njen direktor Dušan Jesenšek. Zelo kmalu, že začetek
avgusta pa se je prikazal nov problem. Poklical me je direktor banke DBS iz
Nove Gorice in mi povedal, da s kreditom ne bo nič, ker nimamo nobenega
premoženja, ki ne bi bilo pod hipoteko. Trdil sem, da to ni mogoče, saj smo
zgradili novo ribogojnico, ki je vredna 2,5 milijonov € in mora biti neka
napaka, direktor pa ni popustil. Naenkrat sem bil spet na trnih, kot velikokrat
prej. Že kmalu pa sem se spomnil, da smo za investicijski kredit iz avstrijske
banke dali pod hipoteko vse premoženje ribiške družine, vendar tudi parcelo
družbe Faronike d.o.o. Nova ribogojnica pa je bila zgrajena na tej parceli in
je bila tako tudi pod hipoteko!
Spet sem
imel neprespano noč. Razmišljal sem za prvo možno rešitev, za drugo, tretjo, a
nobena mi ni bila všeč. Bal sem se, da rešitve ne bo in ne bomo mogli vrniti
kredita moji hčerki in težko bomo delali v ribogojnici brez viličarja in
drugimi pripravami. Zjutraj sem takoj odšel v pisarno, pregledal sem pogodbe za
investicijske kredite in sem ugotovil, da je res tako. Že ob dogovoru za nov kredit
iz banke DBS mi je direktor predlagal, da bi oni prevzeli kredite iz avstrijske
banke, če bi se ta banka strinjala. Sedaj sem pregledal to pogodbo in v tem
primeru, bi ji morali plačati kot odškodnino v višini 22.000 €.
Takoj sem
poklical avstrijsko banko, a se za to rešitev niso strinjali. Povedali pa so
mi, da se je situacija pri njih normalizirala in da nam lahko dajo dodaten
kredit. Kmalu smo lahko podpisali novi kredit za 120.000 € in smo lahko
pravočasno odplačali kredit moji hčerki in smo kupili nujno opremo za
ribogojnico.
***
Odprtje nove
ribogojnice smo imeli 18. septembra 2015. Zjutraj so mi pripeljali moje
knjižice »Od soške postrvi do Faronike«, popoldne ob 17h pa se je pričelo slovesno
odprtje. Do nekaj dni prej smo imeli program, da bom najprej govoril jaz kot
predsednik Ribiške družine Tolmin, za mano Dušan Jesenšek kot direktor Faronike
d.o.o., kot glavni govorec pa minister za kmetijstvo g. Židan. Ta program pa
sem spremenil. Prvi naj govori direktor, jaz pa kot drugi. Povedati moram,
zakaj sem to napravil. Na ministrstvu za kmetijstvo so se vedno bali, da lahko
nastane problem v Bruslju, saj investicije v ribiške produktivne naložbe niso
namenjene ribiškim družinam. Zato smo morali ustanoviti posebno podjetje in naj
čim manj govorimo o ribiški družini. Zato sem smatral, da naj prvi govori
direktor podjetja, jaz pa kot predsednik lastnika.
Na odprtje
nove ribogojnice smo povabili okrog 100 udeležencev, v glavnem vse, ki so nam pomagali
pri tem podvigu. Poleg govorov smo imeli tudi kratek kulturni program in tudi
vreme je zelo dobro sodelovalo. Moram pa omeniti, da je z našim ministrom
prišel tudi kmetijski minister Češke, ki je bil ravno takrat na obisku v
Sloveniji. Po programu naj bi po odprtju nove ribogojnice vsi odšli v restavracijo
Na Skrlih, kjer bi lahko poskusili vse naše ribe in še kaj drugega. Tam so bile
pripravljene moje knjige, kjer si jih bo lahko vsak sam vzel. Pomembnim gostom,
kot n.pr. ministru, pa smo jim pripravili tudi simbolna darila. Na žalost,
minister s svojo ekipo je takoj odšel. A ne, da ne bi imel časa, ampak je šel
na sestanek članov svoje stranke v Tolminu. Res mi je ta minister veliko
pomagal in zato sem ga tudi povabil kot glavnega govorca, ko pa sem videl, kaj
je naredil, sem bil izjemno razočaran, mislim pa, da so bili enako razočarani
vsi drugi povabljeni. No, prijetno druženje je trajalo dolgo v noč in tudi jaz
sem imel veliko dela, saj sem moral dolgo podpisovati svojo knjigo. Zanimivo pa
ni prišel zraven Dušan in cel večer se mi je izogibal. Čez kak mesec je prišel
v mojo pisarno in me je vprašal, če mu lahko dam mojo knjigo. Seveda sem mu jo
dal in v njo sem napisal nekaj besed.
Za naslednji
dan, bila je sobota, smo imeli dopoldne odprta vrata za publiko od blizu in
daleč, popoldne pa Festival soške postrvi in 60. obletnico Zveze ribiških
družin Primorske. Ko sem zjutraj prihajal, nisem mogel verjeti, koliko ljudi je
bilo in komaj sem še dobil prostor za avto okrog bivšega hotela Centroslavija.
Preračunal sem, da je prišlo vsaj 500 ljudi in to je bila dobra promocija za
Ribiško družino Tolmin in za njeno podjetje Faronika d.o.o. Vsakdo je dobil
pijačo in različne prigrizke iz naših rib.
Ne bom na
dolgo razlagal, kaj se je dogajalo popoldne, te stvari so vedno podobne in
mnogi so dobili medalje in diplome. Na kratko, bil sem prepričan, da je moja
naloga končana.
***
Minilo je že
skoraj celo leto, odkar sem dobil možgansko kap in sem lahko normalno funkcioniral
kot predsednik ribiške družine, seveda pa nisem mogel enako govoriti in pisati
kot poprej. Predvsem me je motilo, ker sem med sestanki večkrat ostal brez
besed, ki sem jih hotel izgovoriti. Enako mi je bilo težko pred tujci, s
katerimi sem pred kapjo lahko normalno govoril v različnih jezikih, sedaj pa
zelo težko. Bolj in bolj sem razmišljal, da sem svojo nalogo končal. Za zadnji
mandat sem kandidiral samo zato, da naredim to ribogojnico in sedaj, ko je
končana in jaz nisem več 100% predsednik, bi bilo najbolje podati ostavko.
Med mojo
boleznijo me je na ribiški družini nadomestoval Andrej Costantini. Takoj, ko
sem se vrnil iz bolnišnice sem prosil ženo, da je poklicala pisarno ribiške
družine. Računovodkinji je povedala, da mora moj honorar vsak mesec izplačati
Andreju. Ko sem bil že normalno sposoben delovati, sem Andreju predlagal, da mi
naj še naprej nekatere stvari pomaga in napraviva honorar pol na pol. Takrat
sem ga bolje spoznal in sem videl, da je priden, vendar premalo odločen, ko
človek pri nekaterih zadevah ne sme popustiti. Večkrat sva se pogovarjala in
tako sva prišla do tega, da sem mu predlagal naslednje: »Jaz ne morem več
delovati kot predsednik ribiške družine tako dobro kot prej in glavno nalogo
sem opravil, zato bi zdaj dal ostavko. Predlagal bi tebe za predsednika na
Zboru članov, da namesto mene končaš ta mandat!«
Ne vem,
zakaj njemu to ni bilo všeč. Večkrat sem mu to predlagal, a vedno je odgovoril,
da je najbolje, da jaz sam končam svoj mandat. Ko sem videl, da se ne strinja, mu
tega nisem več omenil in nisem tega omenil nikomur drugemu. Ko sem razmišljal
naprej, sem ugotovil, da imam še eno nalogo. Ko smo začenjali z investicijo,
smo bili tako na tesnem, da sem poslal prošnjo vsem članom ribiške družine za
kredit. Tako smo dobili nekaj čez 60.000 €, kar je bilo dovolj. Vedel pa sem,
da moramo vrniti članom v letu 2016 nekaj nad 20.000 € in leta 2017 približno
45.000 €. Vedel sem, da bomo ta kredit točno vrnili, če bom še predsednik, če
pa ne bi bil več predsednik, je vprašanje, kaj bi se zgodilo. No, in zato sem
nadaljeval.
***
V novo
ribogojnico sem odhajal zelo pogosto, včasih celo v soboto in nedeljo zgodaj
zjutraj. Lipani so še vedno preveč umirali, tudi ko je postala temperatura vode
nižja. Novembra je Dušan pripeljal 60.000 mladic šarenk, dolge okrog 6 cm.
Motilo pa me je dejstvo, da Faronika še ni nič prodajala ribe drugim kupcem.
Ves čas je bilo treba plačevati obresti za kredite, največja stroška pa sta
bila plače in hrana za ribe. Direktorja sem večkrat opozarjal, da bo nujno
treba začeti z marketing in s prodajo. Sam sem zelo pazil, kako gre z denarjem.
Vsak mesec sem sklical skupaj direktorja in računovodkinjo, da smo pregledali
cash flow za tri mesece naprej in sicer za ribiško družino in za Faroniko.
Nikoli nismo prišli v nelikvidnost, ker sem lahko pravočasno reagiral.
Proti koncu
leta mi je Andrej pomagal pri statistiki v pretekli ribiški sezoni, pripravljal
pa je tudi nove pogodbe za prodajo ribiških kart v novi ribiški sezoni. Pomagal
pa je tudi v Faroniki in z njegovo zaslugo so 9.12.1995 odprli ribjo trgovinico
v Faroniki. To sem dal z nekaj fotografijami na Facebook in nanjo je komentiral
Roman Dolinšek, predsednik Nadzornega odbora RD Tolmin, rekoč: »Bojim se, da ne
bomo imeli dovolj rib za vlaganje v naše vode!«
Takrat sem
mislil, da se heca in sem mu odgovoril, da jih bomo pač kupili v ribogojnici.
Kasneje sem ugotovil, da je on mislil resno.
Za Božič sta
prišla iz Švice moja hčerka z družino in moj mlajši sin. Včasih, ko smo živeli
v Dar es Salaamu, smo neprekinjeno kupovali velike ribe iz Indijskega oceana in
bile so odlične. Tokrat sem se z njimi zmenil, da bom za božično kosilo kupil
veliko ribo iz Faronike. En dan prej sem zjutraj prišel tja in izbral sem tri
kile težkega samca iz Rižane. Plemenska jata teh rib so po ditohondrijski DNK
jadranske potočne postrvi in jih pri nas smukamo za RD Koper. Res so lepe, bolj
široke kot dolge. Na poti domov sem se ustavil v Kmetijski zadrugi Tolmin in
sem pokazal to ribo puncam v pisarnah. Bile so navdušene, še večji hec pa je
nastal, ko je ta riba začela skakati!
Za Božič je
žena to ribo pripravljala za pečico, kot je delala v Afriki. Moral pa sem
odrezati glavo in rep in komaj sem jo spravil poševno v pekač. Kosilo je bilo
odlično in seveda nas je prijela nostalgija od tistih dni.
Dogovorili
pa smo se, da bomo čez nekaj dni spet jedli ribe iz Faronike in sicer šarenke.
Vedel sem, da je v nedeljo v Faroniki dežuren Pele in sem se z njim zmenil, da
bom prišel zgoraj zjutraj. Ko sem prišel, je bil tam tudi Dušan in se mi je
zdelo čudno, on pa mi ni niti pozdravil in hitel v pisarno. Videl sem, da je
bil tudi Pele kot en kup nesreče. Odprl mi je en bazen in groza! Na površini
vode so ležale mrtve šarenke, vse bele, obrnjene na trebuhe.
Razumel sem,
zakaj je bil Pele tako nesrečen. Prav tako na nedeljo 5.12.2005 so me zgodaj
zjutraj poklicati v ribogojnico v Zalogu in tam je bilo ponoči poginila ena
tona lipanov in tudi tam je bil dežuren Pele. Takrat je ponoči zelo deževalo in
pri vhodu v ribogojnico je prišlo polno vej in listja in je šlo premalo vode skozi
ribogojnico. Ribam je zmanjkal kisik. Soške postrvi in plemenke lipanov so bile
v bazenih bolj na redko in so ostale žive, eno in dve leti stari lipani pa so
bili v treh bazenih zelo na gosto in z njimi je bilo konec. Takrat je Upravni
odbor napravil raziskavo in smatral, da Pele ponoči ni pravočasno prišel in bil
je kaznovan. Še danes mi je to žal!
V novi
ribogojnici se nekaj takega ni moglo zgoditi in smo razmišljali, da so delavci
med gradnjo nekaj pustili v cevovodu za ta bazen. Voda je namreč že očiščena,
ko prihaja po cevovodu 1100 m daleč iz ribogojnice v Zalogu. V zbiralniku v
Faroniki je voda še enkrat očiščena in nato gre cevovod posebej do vseh 14
bazenov. Kaj se je torej zgodilo?
Dušan je
poklical vse zaposlene in ribe se je začelo čistiti. Istočasno je klical druge
ribogojnice v Sloveniji, da bi jim lahko prodali sveže šarenke s popustom. Kar
nekaj ur sem bil zraven in sem računal, da je poginilo okrog 200 kg rib. V
resnici jih je bilo 450 kg. Voda iz cevovoda v ta bazen je samo curljala, kljub
temu, da je bil odprt do konca. Ko so bile vse te ribe očiščene, je voda
naenkrat sama izbruhnila. V bazenu pa se je videlo posebej sprednji in zadnji
konec večje soške postrvi! To je bil torej vzrok! Ta soška postrv je prišla iz
plemenske jate v Zalogu, morala je skočiti pred mrežo v dolgi cevovod in ko je
prišla v zbiralnik v Faroniki, je morala še enkrat skočiti čez mrežo in iz
prekata v cevovod za ta bazen. V bazenu je cevovod v kolenu in je nekoliko
zaprta zaslonka. Tam se je ustavila in po nekaj urah jo je pritisk strgal na
pol in je lahko prišla v bazen. Res, neverjetno!
Tik pred
kosilo sem prinesel domov nekaj teh rib in dolgo nisem nikomur nič povedal, kaj
se je zgodilo. Bal sem se, da se morda zgodi še kakšna hujša nesreča. Upal sem,
da ne, saj sem sam vedno optimist. Kakor koli, leto je bilo mimo in sem
razmišljal, da je glavnih problemov konec. Pa sem se zelo motil!
***
Kot vedno v
začetku novega leta je treba pripraviti letna poročila za Zbor članov. Ribolovna
sezona v preteklem letu ni bila najboljša in smo prodali premalo ribolovnih
kart. Seveda je to najbolj odvisno od vremena in stanja voda, a to je v naši
branži normalno. V družini smo imeli izgubo 14.400 €, medtem ko smo imeli predlansko
leto 19.200 € dobička. Ni mi bilo všeč, saj sem dobro vedel, da smo ves čas na
robu likvidnosti. Lani februarja smo lahko brez večjih problemov plačali
kredite našim članom in v preteklem letu sem hotel pripraviti depozit vsaj
40.000 €, a mi ni uspelo. No, vseeno smo februarja pravočasno odplačali vse
kredite članov v vrednosti 45.000 €. Zatem sem napisal prijazno pismo z zahvalo
vsem članom-upnikom in sem jih prosil, da bi nam spet pomagali, če bomo imeli
spet podoben problem. Tajnici sem naročil, da je to zelo pomembno in da mora
poslati čimprej. Bal sem se, da bomo likvidnost težko omogočali do srede maja,
ko začnejo prihajati vplačila iz turističnega ribolova.
Tajnica je
sicer zelo pridna s strankami, je pa katastrofa za točnost s poslovanjem. Vedno
sem jo opozarjal na zapisnike, dopise, itd., a je nisem uspel izboljšati v 17
letih! In kot večkrat, tega dopisa tako dolgo ni poslala, da sem ji moral
povedati, da je prepozno. Tak dopis je pač učinkovit, če ga pošlješ le po nekaj
dnevih, ko si točno odplačal svoje obveznosti.
S
Costantinijem sva večkrat govorila, da je problem s prodajo rib iz Faronike.
Kar se je prodalo v naši ribogojnici, je bilo zelo, zelo malo. Že januarja mi
je rekel, da bi bilo najbolje začeti prodajati naše sveže ribe v trgovinah
Kmetijske zadruge Tolmin. On se tudi spozna na vse postopke za prodajo. Zdelo
se mi je res pametno in takoj sem poklical direktorja zadruge. Dobil sem ga,
imel je čas in sem takoj šel k njemu na sestanek. Takoj sva se dogovorila. On
se je strinjal, mi je pa povedal, da mora dobiti potrdilo na njihovem Izvršnem
odboru, trajalo pa bo nekaj dni. Povedal sem mu, da bo za tem prišel
Costantini, da uredijo postopke za prodajo.
Bil sem
zadovoljen, da bomo lahko končno prodajali naše ribe v trgovinah in takoj sem
se odpeljal do Faronike, da bi direktorju Faronike povedal veselo novico. Bil
je tam in sem mu to novico takoj povedal. Mislil sem, da bo zadovoljen, če mu
pomagamo, vendar je on jezno odgovoril: »Saj sem jaz direktor in kaj nam bi tam
pomagal Costantini!«
No, ja.
Takoj sem videl, da ga muči direktorski sindrom in sem mu odvrnil: »Bog
pomagaj, saj hočemo tebi in Faroniki pomagati kolikor se da, seveda si ti
direktor Faronike in ti boš določil cene in pogodbo, na žalost pa ne znaš
urediti postopke s prodajo, kar pa zna Costantini. Pokliči direktorja zadruge
in se z njim zmeni o bistvenih stvareh.«
Nekaj časa
je bil tiho in mi ni nič odgovoril. Naenkrat pa: «Ali si plačal tisto ribo rižanko
za Božič?«
»Seveda sem,
saj dobro veš, da vse ribe iz Faronike plačam. Plačal sem Robiju iz naše
ribarnice. On je najprej rekel, da sem predsednik in kot tak lahko dobim
zastonj. Jaz sem vztrajal, a on je rekel, da za to ribo nima cenika. No,
predlagal sem, da stane šarenka 7 € na kg, to pa je potočna postrv in zato jo
bom plačal dvakrat dražje in to sem storil.«
Dušan je
takoj odvrnil: »Ta riba je bolj draga. Moral bi plačati toliko kot stane soška
postrv. 35 €/kg!«
»Bog
pomagaj!« Meni se je zdelo neumno, da bi se dalje pogovarjal z njim naprej. Ali
sploh ni razumel, da sem njegov nadrejeni in da takih neprimernih opazk ni
dobro izustiti.
Kasneje sem
poklical direktorja zadruge in Costantinija in sem obema razložil, da morata
zelo paziti, ko bosta govorila z Dušanom, da ne bo kaj narobe. Za konec moram
povedati, da pogodbe z zadrugo še danes ni.
No,
2.02.2016 so bile prodane prve ribe iz Faronike v trgovine Kmetijske zadruge
Tolmin.
***
Ko so bila
poročila za Zbor članov pripravljena, sem vsa poslal članom UO in predsedniku
Nadzornega odbora in seveda vabilo za sejo. Na seji pa sem bil res presenečen,
bolje bi rekel razočaran. Po vseh velikih problemih, ki smo jih premagali in
končali novo ribogojnico, so se tako začele kritike, kako drago ribogojnico smo
naredili, ribolov pa je še slabši. Hotel sem dopovedati, da morajo zrasti soške
postrvi in lipani še dve leti, da jih bomo vlagali v reke, šarenke pa bomo
lahko vlagali v vodo vedno, kadar bo potrebno, vendar ni pomagalo.
Največji
problem je nastal pri planu vlaganj šarenk. Ta plan je pripravil gospodar
družine, Dušan, in Komisija za gospodarjenjem pod mojim vodstvom je to
potrdila. V prihodnji ribiški sezoni naj bi vložili 13.300 kg šarenk, kar je
bilo 700 kg manj, kot sta nam dovolili ministrstvi za kmetijstvo in okolje. Res
sem bil jaz premalo pozoren. Vedel sem, da Dušan vedno planira za šarenke raje
nekoliko manj, kot je dovoljeno, veliko več, kot je bilo potrebno, pa za
mladice soške postrvi in lipane. Po drugi strani pa sem hotel res pripraviti
čim več vlaganja rib, da bi bil ribolov čim boljši. Predvsem tudi zato, ker bi
prvič celo sezono vlagali šarenke iz nove ribogojnice. Če bi bil jaz zahteval,
da se za toliko poveča vlaganje šarenk, bi do tega problema ne bi prišlo.
Nekateri
člani in predsednik NO so bili zelo jezni, da plan za šarenke ni maksimalen.
Rotil sem jih, da lahko takoj popravimo za 700 kg, a ni pomagalo. O teh
šarenkah se je govorilo še in še. V tem februarju smo imeli tri seje in ne vem
v kateri se je zgodilo, da so meni popustili živci in sem sredi seje odšel. Ko
sem odhajal, sem jezno rekel: »Ne vem, zakaj so mi te neumnosti še potrebne!?«
Šel sem
domov, sedel sem v garaži, prižgal cigaro, natočil konjak in razmišljal. Tega
ne prenašam več in dal bom ostavko. Star sem nad 70 let in takih neumnih
diskusij ne morem več poslušati.
Od 28 leta,
ko sem prvič postal direktor, sem bil do zdaj vedno v takih funkcijah. Za
ostavko sem se vedno odločal s hladno glavo in z argumenti za in proti, nikoli
pa v takem razburjenju. Tudi tokrat sem po nekaj dnevih, ko sem se
pomiril, svojo odločitev o ostavki
opustil.
***
No comments:
Post a Comment