Lipa in poroka

Skoraj gotovo se je prvič zgodila poroka pod rutarsko lipo!

Poročila sta se Yujin in Luka pod lipo 13. avgusta, 2016 ob 11:00

Vreme je bilo čudovito, enako tudi veselje 70 povabljenih. Odlična zakuska in soške postrvi ne smemo pozabiti!

Nevesta, ženin in svati so odšli in lahko se bom vrnil k soški postrvi.

LIPA

To je naša LIPA!

In ob naši LIPI je moj najmlajši sin. V soboto se bo pod to LIPO poročil.

Jaz se nisem poročil tam, ampak na Magistratu v Ljubljani. Ne poznam nikogar, ki bi se poročil pod LIPO v Nemškem Rutu. To poroko je predlagal Luka, moj najmlajši sin. Veseli me, da se zaveda svojih korenin, zgodovine, tradicije.

Kako stara je ta lipa? Res ne vem. Rekel pa bi, da je stara od 600 do 700 let. Naše prednike je pripeljal v Nemški Rut Oglejski patriarh iz Innichena na Tirolskem leta 1218. Čez dve leti bomo praznovali 800 let. Najprej so morali izkrčiti gozd, narediti cerkev in posaditi lipo. Vemo, da je lipa slovensko drevo, a enako je tudi na Tirolskem. Takoj, ko so prišli, verjetno niso takoj posadili lipo. Morda se je prva tudi posušila, kdo bi vedel. Glede na obseg, ki mere nad 8,5 m bi rekel, da je stara 650  +/-  50 let.

LIPA je videla mnogo stvari. Pod njo je uradoval Richter in vedno je imel zraven meč kot simbol svoje oblasti. Ko sem že hodil v nižjo gimnazijo v Tolminu, sem nekega dne prinesel ta meč v tolminski muzej in dali so mi ga v hiši pri Koroščevih, kjer je živel zadnji Richter Simon Kos, ki je umrl leta 1872. Na meču je letnica 1413. V muzeju, kjer lahko vidite ta meč, so mi povedali, da je nek strokovnjak iz Ljubljane ugotovil, da je bil meč narejen še prej. Tam nismo imeli župana ampak richterja, ki je bil poleg župana tudi sodnik in celo območje od Granta do Petrovega brda se je imenovalo Nemškorutarska Richterija. Ljudje so bili svobodni, niso imeli davkov in lahko so lovili divjad. To nam je uničil Napoleon in drugi, ki so sledili. Okrog leta 1850 je bila ukinjena Nemškorutarska Richterija in smo bili vključeni v Občino Grahovo.

Rutarji so me leta 1985 prosili, da pišem županu v Innichen. Župan, g.Josef Passler, mi je takoj odgovoril in nato sva se dogovorila, da pridemo na obisk. Šel je velik avtobus in so nas prijateljsko sprejeli. Leta 1988 so prišli oni v Rut in medsebojno se dobivamo do sedaj. Vedno ko pridejo Tirolci, imamo proslavo pod LIPO,

LIPA je imela dolgo tudi vrh. Pred več kot 200 leti se je zgodil velik požar in zgorela je tudi cerkev in LIPA. Vrh lipe so odžagali, a LIPA se je znova obrasla, v sredini pa je nastala luknja.

Ko sem bil otrok sem bil neprestano v in na LIPI. Spodaj je bila majhna luknja in smo lahko prišli skozi po trebuhu. Ko so bili moji otroci majhni bi lahko še prišli skozi. Mislil sem, da si niso upali, a včeraj mi je Luka povedal, da se je bal samo on, upala pa sta si starejši brat Aljoša in sestra Tina. Do danes pa se je luknja tako zmanjšala, da nihče ne bi mogel priti skozi. V moji mladosti smo imeli v LIPI posebno desko, preko katere smo splezali na vrh. Na eni veliki veji je bila tudi luknja, kjer sem jaz vedno sedel in sem imenoval, da je to moje stanovanje. Nekoč smo uspeli vzdigniti z lestvijo majhno mizo in smo jo spustili v luknjo, po njej pa še stole. Res smo imeli odlično stanovanje!

Še nekaj mi je ta LIPA zelo pomagala. Kot otrok nisem hotel jesti, mama in drugi pa so hoteli, da jem. Mučili so me! Po cele ure sem moral s sabo nositi krožnik s hrano. Ko me niso opazili, sem hrano nekam skril. Nekoč pa je neka krava brcnila neko skalo in pod njo je bil močnik. Tata mi je dal hlače dol, s šibo po zadnji strani in zaprt sem bil nekaj ur v kleti brez oken. To sem si dobro zapolnil in s takimi kravami se ni nikoli več zgodilo. Ko sem bil sam, sem hitro smuknil s hrano v LIPO in sem jo zakopal v zemljo. Nihče ni tega ugotovil, upam pa, da je zaradi tega LIPA nekoliko bolj zrasla!

Pred dvema letoma je žled zelo poškodoval LIPO. Mnogo vej se je polomilo in so jih strokovnjaki pravilno obžagali. Saj bo zrasla spet!

SP5 Kako sem spoznal soško postrv

Prvi mesec sem ribaril samo z blinkarico. Sem tu pa tam kaj ujel, a bistvenega uspeha nisem imel. Takrat ni bil dovoljen ribolov z blinkarico v Bači, po drugi strani pa je bil dovoljen v Koritnici. Kaže, da so starejši ribiči takrat menili, da muharjenje v takih majhnih potokih, kjer je polno dreves in grmovja ni možno ali vsaj težko. Sicer pa sami vemo, kako zoprno je, ko se ti muha zaskoči na visoki veji. Ko jo rešuješ, je že konec z ribolovom na tistem tolmunu. Hitro sem torej šel v Koritnico in tam sem lahko ulovil več rib kot v Soči. Bile pa so seveda zelo majhne in takrat so morale biti dolge nad 24 cm.

Že hitro sem se odločil, da bom moral preizkusiti tudi muharjenje. Že maja sva šla s kolegom, s tistim, ki sem mu pokazal ribolov z rokami, prav na Bačo. Prišla sva na reko pod viaduktom pri Grahovem. Kolega me je podučil na hitro teoretsko in nato mi je pokazal praktično muharjenje. Videl sem, da je bil uspešen in poskusil sem sam. Vsak lahko ve, kako si na začetku popolnoma nebogljen. Kljub temu sem takoj občutil popolnoma drugačen ribolov kot tisti z vijačenjem. Na skoraj vsak met je skočila riba. Seveda nisem znal zasekati v pravem trenutku in ribe so šle. Celo z zobmi sem držal vrvico, ker sem imel dve roki premalo! In vseeno sem na prvem muharjenju ujel dve postrvi! Bil sem presrečen!

Postal sem torej muhar in od takrat naprej sem pretežno ribaril na muho in zelo redko z vijačenjem. Z vijačenjem sem včasih ribaril, da bi ujel večje ribe, ampak od samega začetka je meni ostala lepota ribolova z muharjenjem.

Takrat smo lahko ribarili dvakrat na teden. Edino v Bači, Kneži in Koritnici smo lahko lovili trikrat na teden, če si lovil samo tam. Zato sem skoraj vedno šel gor in trikrat na teden je moja družina imela za kosilo postrvi. Šel sem v soncu, med vetrom in med dežjem. V Italiji sem si kupil eno nepremočljivo pelerino in tudi plašč. Če so bile vode previsoke, sem z avtom vozil tako daleč proti potoku, da je bila voda toliko majhna, da sem lahko muharil. Včasih sem bil res uspešen v takem vremenu. Jaz nisem videl rib, a one tudi ne mene. Muharil sem na velike nimfe iz večjih tolmunov in skoraj iz vsakega meta sem prijel ribo. Moram priznati, da sem morda takrat prijel nad 20 rib in več in sem vzel le največje. Danes med dežjem ne grem več na ribolov, a me prav mika, da bi to spet poskusil!

Moja učna doba v prvi legalni ribolovni sezoni mi je prinesla 61 uplenitih rib. Dodatno sem postal vesel z muharjem na lipana po 1. juniju v Soči. Lovopust lipanov je bil takrat od 1. decembra, do 31. maja. Že med drugo ribolovno sezono, leta 1973, pa sem uplenil kar 136 rib.

Zelo malo pa sem ujel soških postrvi. Morale so biti dolge nad 40 cm, lepo marmorirane in brez vsake rdeče pike. O tem bom kasneje veliko govoril. Nikoli pa nisem ujel res velike soške postrvi. Videl pa sem jih! Nekoč sem jo zagledal iz čolna na jezeru ob Mostu na Soči in metal sem za njo z blinkarico, a zavedal sem se, da iz tega ne bo kruha. Čoln mi je posodil kolega iz podjetja AET, ki ga je napravil sam in bil je zelo nestabilen. Tudi ne razumem, zakaj sem takrat ribaril iz čolna z visokimi ribiškimi škornji. Bilo je sredi aprila in pozabil sem na vse drugo, ko sem metal blinkar za veliko ribo. Nenadoma sem bil v vodi! Najprej sem vrgel palico nazaj v čoln in mislil sem, da bom hitro nazaj v čolnu. Vendar ni šlo. Bolj kot sem se spravljal v čoln, več vode je šlo v čoln, jaz pa nisem mogel. Ker nisem mogel priti v čoln, sem se z rokami prijel zadnji del čolna in sem računal, da bom z nogami priplaval čoln do obale. Noge sem imel v velikih gumijastih škornjih, ki so se napolnile z vodo in plavanje je šlo bolj globoko kot proti obali. Videl sem, da ne bom uspel.

Soča ima temperaturo vode v aprilu okrog 8 stopinj in me je začelo skrbeti. Prijel sem se čolna ob strani, ležal sem se na vodi, pritisnil sem čoln v vodo in sem se preobrnil v njega. Poleg mene, je prišlo v čoln še več kot pol vode. A kakor koli, takoj sem preveslal do brega, hitro sem stekel do avta, ga vžgal in hitro sem pripeljal domov. Vse sem slekel in tudi moja denarnica je bila na plavanju. Vse dokumente in denar sem obesil na vrvice za sušenje.

No, nisem obupal. Oblekel sem se suho in sem se vrnil z avtom nazaj k jezeru. S čolnom sem spet zaveslal na jezero. Velike soške postrvi ni bilo več, a ribaril sem naprej in neverjetno, ulovil sem soško postrv! Ni bila velika, ampak bila je daljša od 40 cm!

SP4 kako sem spoznal soško postrv

Med študentskimi leti v Ljubljani sem delal preveč drugih stvari in sem počasi pozabljal na ribolov. V počitnicah sem hodil od Berlina do Ohrida, včasih pa sem skočil tudi v Benetke. Leta 1968 sem prišel v službo v AET Tolmin. Kmalu sem se poročil, dobil prvega sina in šel tudi v JLA.

 Leta 1971 poleti me je nek kolega iz AET prosil, da ga peljem v mojo vas, kjer mu lahko pokažem, kje se dobijo gobe. Verjetno je bila nedelja in toplo sončno vreme. Ko sem peljal z avtom ob potoku, kjer sem nekoč na črno lovil ribe, sem mu to povedal. On se je začel krohotati in odgovoril, da bi pojedel vsako živo ribo, ki bi jo jaz ulovil z rokami! Da to enostavno ni možno! Da je on ribič v RD Tolmin in je moral iti na začetku 14-krat na ribolov, preden je uplenil prvo ribo. Pustil sem mu veselje in sva se odpeljala naprej.

Dobila sva kar precej gob in ko sva se vračala, sem predlagal, da ti pokažem, kako se to dela. Bil sem v kratkih hlačah, odvrgel sem srajco in čevlje in stopil v vodo. Ni trajalo dolgo in imel sem prvo ribo. Prinesel sem ribo h kolegu in predlagal, da jo skrije. Nič več se ni smejal. Rekel sem mu, da bom še malo poskusil. Spet sem začutil strast in počasi pregledoval od enega do drugega kamna. Pri vsakem kamnu je treba previdno ugotoviti, kje so luknje, da riba ne bi zbežala. Začel sem tipati okoli večje skale in naenkrat sem stisnil eno ribo z desno in istočasno drugo ribo z levo roko. To se mi je prej že zgodilo, ampak res zelo malokrat. Vlekel sem torej izpod vode dve ribi in skočil h kolegu. Vprašal sem ga, ali jih bo kar žive pojedel!? Ostal je seveda figa mož, a povabil me je v gostilno na pršut in vino. Jaz sem bil pa kar vesel, da ribe ni pojedel, jaz pa sem jih odnesel domov in prvič je moja družina kosila najboljše potočne postrvi.

Strast je bila nazaj. Takoj sem šel v pisarno RD Tolmin in se vključil. Na Češkem sem kupil vse potrebno za ribolov. Kasneje sem ugotovil, da je bila moja muharica celo znamka Shakespeare. Preko zime sem napravil izpit in prvega aprila, 1972 je bil moj prvi legalni ribolov. Lovil sem z blinkarco in prvič sem uplenil eno postrv v Soči.

SP3 Kako sem spoznal soško postrv

Moj ribolov, oziroma moj krivolov, se je dogajal vsako poletje, ko sem prišel domov na počitnice. Postrvi sem vedno ujel, in normalno sem jih ujel od pet do sedem, kar je bilo dovolj zame, za mojega očeta in mamo. Največ sem jih ujel leta 1961, ko sta prišla k meni za nekaj dni dva prijatelja; eden je bil iz Goriških Brd in drugi iz Anhovega. Takrat sem jih ujel 20. Vsi smo jih jedli doma in naslednji dan smo jih vzeli s sabo, ko smo šli na Rodico in po grebenu do Črne prsti. Spomnim se, kako smo jih jedli na poti navzdol proti Stržišču. Kosti smo pustili ob stezi in smo se zabavali, kaj bodo razmišljali gorniki o teh ribah v gorah.

Pa da se vrnem v Tolmin. Pet let sem tam hodil v Nižjo gimnazijo. Seveda so me ribe zanimale. Spraševal sem prijatelje, kako bi lahko ujeli ribe v Soči in v Tolminki. V Tolminki so mi pokazali minke, a zame so bile to odločno premajhne. Govorili so mi, da je možno ujeti ribe s palico, laksom in s trnkom, ampak to ni dovoljeno. Nihče mi ni povedal, da sploh obstaja ribiška družina in da bi sploh lahko ribarili otroci. Včasih sem gledal, kako lovi kakšen ribič in ko je dobil kakšno ribo, se mi je kar cedila slina. Bile so večje in bolj debele postrvi. Lovili so le z blinkarji in to se mi je zdelo res čudovito. Niti od blizu nisem pomislil, da bi lahko kupil ribiško palico, saj mi starši niti sardin niso hoteli kupiti. In če razmislim, nisem nikoli prosil starše, da mi kupijo kakšno igračo. Vse sem slučajno podedoval od starejših bratov kot na primer doma narejene sanke, smuči, ki jih je naredil starejši brat in podobno.

Soške postrvi se v teh letih sploh ne spomnim. Ribe so me vedno zanimale in prijatelje sem spraševal, katere druge ribe so tudi v Soči. V Koritnici, kjer sem lovil, so bile samo potočne postrvi. Pripovedovali so mi, da so v Soči tudi kleni, a kaj, saj v Soči nisem mogel loviti z rokami.

Ko sem šel na univerzo v Ljubljani, so se starši preselili v Most na Soči, kjer so uredili svoje stanovanje v hčerkini hiši. Tam sem bil stric trem otrokom moje sestre, a moram opozoriti, da je bila moja nečakinja dve leti starejša od mene. Drugi svak iz Tolmina je v službi dobil za neko priložnost ribiško palico z vsem priborom in se je vpisal v Ribiško družino Tolmin. Ko je ujel več rib jih je največkrat prinesel k moji mami, da jih je spekla. Kmalu je ujel tri kile težko ameriško postrv, tako sem ugotovil, da obstaja tudi taka postrv. Neverjetno pa je bilo, ko je nekoč ujel deset kg težko postrv! Nisem bil tam, a so mi poslali pismo. Takrat sem prvič ugotovil, da je soška postrv res nekaj posebnega. To ribo je Ribiška družina Tolmin dala nagačiti in je še danes v našem vališču.

SP2: How I Met the Marble Trout

I was extremely happy to catch my first trout and I ate it gladly. I know this was the end of August in 1952 or 1953. I also know well that only a few short days later the holidays ended and I had to go to school in Rut again. I boasted before my class, but my happiness was soon marred. Polde, a boy from the neighboring village of Grant, whose children never went swimming, loudly said that Albin had caught the fish, not I. But Albin jumped to my aid and said that I had indeed caught the fish and he had only helped.

The next year or two I would often 'hunt' brown trout, but with no luck. I tried in the Koritnica, and even more often in Huda grapa and Žventarska grapa. When these latter streams merge, the new stream is named the Koritnica. A road runs the whole length of the Koritnica, then rises from its source to Rut. These two smaller streams didn't even have a track along them, real wilderness. I could fish there without fear.

You see, my Father always warned me that I would get a big fine if a fishing guard or some 'defender' caught me. Back then the police or militia were called the 'people's defence'. He wanted to convince me to stop fishing, because he was scared I would be caught. He always told me that the punishment for poaching under that regime [the Communists] was worse than for murder. Because we worked together a lot on the farm, I knew that in his youth he had not done these things. But I did find out that all three of my older brothers had. Albin even caught a buck whose horns were even mounted on a wall in our house - but not in any rooms that strangers would see.

I finally caught two trout in the August of 1955. In the summer there was a lot of work to do and Mother didn't have time to prepare butter. That took a lot of work. After milking the cows she put the milk into many shallow bowls. This milk stood in the cold store for several days until a thick layer of cream formed. Well, sometimes it was too hot and this milk would turn to 'žmitek', something similar to yoghurt that we would gladly eat with my brother Milko.

After several days, if the milk hadn't curdled, Mother would skim the cream into a butter churn and begin churning. I'm not sure how long it took, maybe an hour, but eventually the cream collapsed into butter. She pressed it into a mould and then flipped the mould. The cuboid of butter had edelweiss ('planika' in Slovenian, lit. 'highland flower') on top and decorations around the sides.

Anyhow, that one August she had no time to make butter, so she sent me to Seitl to buy some.

The Seitl farm was over on the other side of Huda grapa, on the slope of Oblok's Hill (Sl. 'Oblokov hrib'). It was 20 minutes down to the stream, and then the same back up on the other side up to Seitl. Their house belonged to Rut, as well as another house there and five houses further down, along the Koritnica. There was a dairy in Rut and Grant, but it was too far from Seitl, so they made their own cheese, 'skuta' (a type of cottage cheese) and butter.

When I reached Huda grapa I carefully looked upstream. I spotted a fish and when I approached it, I saw where it had hidden under a large stone. Carefully I drew closer and with both hands closed off the opening beneath the stone. I felt the fish and started cheering within myself. I felt it, the fish was there! But I couldn't reach it. I could feel it, but the space was too small for my hand. For a time I didn't know what to do. The stone was about 30 cm high and the water ran over it. Above the stone, still under water, was a gravel bed. I knew I could keep the fish trapped with my left hand and with my right I started scooping away the gravel. It didn't take two long and I had the fish by the gills. I had caught my second brown trout entirely on my own!

Before I went uphill on the other side of the stream, I killed the fish and covered it with gravel on the bank. Soon I reached Seitl, bought the butter and returned. I had time, so I decided to fish a bit more. I hid my bag with the butter, and went back to feeling slowly under one rock after another. Soon I reached the stone where years ago I had caught the first fish. This stone was elongated, an almost perfect rectangle, maybe 20 cm thick. Beneath it was a hole. Again, carefully, with both hands I reached in and found a fish! Quickly I grabbed it and I was so excited to have two fish. Quickly I picked up the first fish, put them together in my bag and hurried back to Rut. All the way I was telling myself, "I've caught two fish!" but I didn't say it in Slovenian. For a year I had been learning German in school, so I repeated to myself over and over, "Ich habe zwei Fische gefangen!"

At Sodi I spotted Stanko, who was three years younger than me, and I showed him my catch. I was very proud. He expertly examined both fish and spotted that one of them had roe. He told me that I shouldn't have killed a female!

SP2: Kako sem spoznal soško postrv

Bil sem izjemno vesel, da sem ulovil prvo postrv in z veseljem sem jo pojedel. Vem, da je bilo to konec avgusta leta 1952 ali 1953. Dobro vem, da sem v nekaj dneh že moral iti v šolo v Rutu, ker je bilo konec počitnic. Hvalil sem se pred sošolci, a mi je padel konček pelina v moje veselje. Sošolec Polde iz sosednje vasi Grant, od koder niso nikoli prihajali na kopanje, mi je glasno dejal, da je to ribo ulovil Albin in ne jaz. Takoj pa mi je pomagal Albin, da sem jo ulovil res jaz, on pa mi je samo pomagal.

Naslednje eno ali dve leti sem večkrat lovil potočne postrvi, a nisem imel uspeha. Poskušal sem v potoku Koritnici, še raje pa v Hudi grapi in v Žventerski grapi. Ko se ta potoka združita, dobi nov potok ime Koritnica. Ob Koritnici teče cesta do njenega konca, nato pa se dvigne v Rut. V teh dveh potokih ni bilo niti steze, prava divjina. Tam sem lahko lovil brez strahu. Oče me je vedno opozarjal, da bom dobil veliko kazen, če me med krivolovom dobi ribiški čuvaj ali kakšen "zaščitnik". Takrat se je namreč imenovala "Ljudska zaščita" kot policija ali milica. Hotel me je prepričati, da tega ne bi delal, ker se je bal, da me kdo dobi. Vedno mi je govoril, da je kazen za krivolov hujši v tem režimu, kot če kdo koga ubije. Ker sva skupaj veliko delala na kmetiji, vem, da on v mladosti teh stvari ni počel. Ugotovil pa sem, da so vse to delali trije moji starejši bratje. Albin je ujel celo srnjaka in njegovi rogovi so bili celo na steni - a ne v tistih prostorih, kjer so prihajali drugi ljudje.

Dve postrvi sem končno ujel šele avgusta 1955. Poleti je bilo veliko dela in mama ni imela časa za pripravo masla. Za to je bilo kar precej dela. Po molži je dala mleko v mnoge plitve posode. V hladni shrambi je to mleko stalo nekaj dni, da je nastala plast smetane. No, včasih je bilo pretoplo in je iz mleka nastal "žmitek", podobna zadeva kot jogurt in z bratom Milkom sva ga veselo pojedla. Če se mleko ni skisalo, je po nekaj dnevih mama smetano posnela v pinjo in začela tepsti smetano. Kaj jaz vem, morda po eni uri, je prišlo skupaj maslo, stiskala ga je v model in nato model obrnila. Kvader masla je imel na vrhu planike, naokrog pa okraske. Ker tokrat ni imela časa me je poslala v Seitl, da kupim maslo.

Kmetija v Seitlu je bila na drugi strani Hude grape na pobočju Oblokovega hriba. Dol do potoka je bilo okrog 20 minut, in enako nato na drugi strani gor do Seitla. Njihova hiša je spadala k Rutu, pa tudi še ena hiša tam in še pet hiš ob Koritnici navzdol. Mlekarna je bila v Rutu in v Grantu, a iz Seitla je bilo predaleč, zato so sami delali sir, skuto in maslo.

Ko sem prišel do Hude grape, sem previdno opazoval potok navzgor. Zagledal sem ribo in ko sem se približal, sem videl, kam se je skrila. Previdno sem se približal in z obema rokama sem spodaj zaprl odprtino pod kamen. Začutil sem ribo in v sebi sem začel vriskati. Čutil sem jo, riba je bila tam! A nisem mogel do nje. Čutil sem jo, a špranja je bila premajhna za mojo roko. Nekaj časa nisem vedel, kaj bom naredil. Kamen je bil visok okrog 30 cm in voda je tekla preko njega, pod katero se je skrila riba. Nad kamnom, seveda pod vodo je bil grušč. Vedel sem, da ribo lahko držim zaprto z levo roko, z desno pa sem začel odmetavati grušč od zgoraj. Ni trajalo dolgo in od zgoraj sem zagrabil ribo za škrgami. Druga potočno postrv sem ulovil popolnoma sam!

Prej kot sem odšel na drugo stran na vkreber, sem ribo ubil in jo pokril s prodom ob potoku. Hitro sem bil v Seitlu, kupil maslo in se vrnil navzdol. Saj sem imel še čas, da bom še malo lovil. Torbo z maslom sem skril in začel počasi tipati pod enim in drugim kamnom. Kmalu sem prišel do tistega kamna, kjer sem pred leti ulovil prvo ribo. Ta kamen je bil podolgovat, skoraj pravilen kvader, debel morda 20 cm in pod njo je bila luknja. Zopet previdno z obema rokama in riba je bila tam! Hitro sem jo imel in bil sem navdušen, da imam kar dve ribi! Hitro sem prišel k prvi ribi in obe sem dal v torbo in hitro v Rut. Ves čas sem si govoril: "Ulovil sem dve ribi!", a nisem govoril slovensko, kajti že eno leto sem se v šoli že učil nemško in naprej in naprej sem govoril: "Ich habe zwei Fische gefangen!"

Na Sodi sem zagledal Stanka, ki je bil tri leta mlajši od mene in sem mu pokazal svoj ulov. Bil sem ponosen. On je strokovno pregledal obe ribi in ob eni je opazil, da ima ikre. Rekel mi je, da ni prav, da sem ubil samico!