Moj zadnji mandat (8. del)

Urška je začela delati kot direktorica družbe Faronika d.o.o. takoj po izvolitvi 8. novembra, 2017. V enem tednu je pripravila in podpisala delovno pogodbo z Dušanom in z vsemi zaposlenimi. Poleg tega je popravila opise del in nalog in njihove ocenitve. Takoj se je dvignila produktivnost predelave rib in začela je iskati možnosti za večjo prodajo.

Priprava prošnje za subvencijo nove investicije v Faroniki pa ni tekla normalno. Pri razpisu za december so dodali še zahtevo za eno odločbo iz Ministrstva za okolje in kljub prizadevanju Dušana, tega ni bilo možno dobiti pravočasno. Jaz v treh mesecih ne bom več predsednik in kar se mene tiče, ne bom več investiral v ribiško družino ali njihovo podjetje.

Kot vedno sem pri koncu leta povabil na večerjo vse zaposlene v RD Tolmin in v Faroniki, vse funkcionarje, ribiške čuvaje in tiste člane, ki delajo v ribiški družini med letom. Dobili smo se v Dvorcu v torek 19. decembra zvečer. Ni pa bilo naših delavcev iz Faronike. Ker jih ni in ni bilo sem klical Urško in mi je povedala, da se jim je dogodil pogin v enem bazenu v ribogojnici. To so ugotovili malo prej, ko je bilo treba priti na večerjo. Prisotnim sem se oprostil in sem takoj skočil v ribogojnico. Tam so že na veliko delali. Čistili so poginule ribe in so jih zamrzovali. Videlo se je, da bodo imeli delo daleč v noč. Kot po navadi se je zamašila cev za vodo in ribe so se zadušile, ker niso imele več kisika. Vsi zaposleni so bili tam ves čas okrog, a tega niso opazili, ker so bazeni zaprti. Računal sem, da bo teh rib približno 800 kg, a v resnici jih je bilo 1.600 kg!

Vrnil sem se v Dvorec in sem se dogovoril, da bodo poslali večerjo za zaposlene v Faroniki kar tja, mi pa smo začeli s programom. Vsem prisotnim sem tudi povedal, kaj se je zgodilo v Faroniki, vendar nismo še vedeli, kaj je bil vzrok. Povedal pa sem, da bodo vse ribe zamrznjene in se jih bo lahko počasi prodalo. Jaz sem seveda najprej govoril o našem delu v preteklem letu in sem vsem zaželel vse najboljše v letu 2018. Takoj za mano, se je na dolgo razgovoril Berlot in po navadi čestital meni za velike uspehe, a sem dobro vedel, da on vedno hvali tiste, ki so po rangu nad njim. Nisem pa razmišljal, zakaj je takrat toliko govoril.

                                                              ***

Takoj po Novem letu smo imeli sejo UO, kjer smo objavili kandidaturo za novega predsednika in vse organe Ribiške družine Tolmin. Določili smo tudi datume za revirske seje. Tako naj bi imeli do konca januarja 2018 pripravljene vse kandidate. Najbolj pomemben bo seveda kandidat za novega predsednika RD Tolmin, saj sem bil jaz na tem mestu kar 18 let in bo to kar velika sprememba. Bil sem zadovoljen, da je pristal za kandidata za predsednika Franci Kokalj in sem bil prepričan, da bo on edini kandidat. Ni bil ravno mlad, a vseeno je bil deset let mlajši od mene. Jaz sem sicer vedno hotel, da bi me zamenjal bistveno mlajši kandidat, saj sem jaz sam postal direktor podjetja že pri 28 letih, a ko sem razmišljal od enega do drugega možnega mladega kandidata izmed naših članov, nisem bil za nobenega prepričan. Na koncu pa sem postal prepričan, da je kandidat Kokalj zelo dober.

V tem času sem tudi preverjal, ali so v naši pisarni vsi dokumenti, ki zadevajo našo ribiško družino, da nov predsednik, ali pa morda jaz, ne bi imel problemov. Vse je bilo v redu, razen ene stvari, ki pa je bila zelo občutljiva. V personalni mapi Dušana Jesenška ni bilo pogodbe o njegovem stanovanju. Ta pogodba je bila podpisana med RD Tolmin, ki je bila lastnica tega stanovanja v objektu ribiškega vališča, in Dušanom že leta 1990. Jaz sem to pogodbo večkrat videl in zadnjič že pred enim letom, a sedaj je ni bilo. Anka, ki je seveda bila odgovorna za arhiv in vso korespondenco ribiške družine, je preiskala vse v pisarni, vendar te pogodbe ni dobila.

O tem stanovanju je bilo veliko govorjenja med člani ribiške družine. V njej je stanoval Dušan s svojo družino, a po letu 2010 se je odselil in v stanovanju sta ostala njegova žena in sin. Dušan mi tega nikoli ni povedal, a po določenem času so mi to povedali naši zaposleni ribogojci. Kmalu mi je en ali drugi član naše družine rekel, da ni prav, da tam stanuje bivša žena Dušana in sin, ki nimata nič z ribiško družino. Jaz sem vsakemu povedal, da Dušan plačuje vse, ni ločen in v osebnih dokumentih ima isti naslov. Seveda meni kot predsedniku to ni bilo všeč in bi mi lahko vsaj povedal, da bi se lahko vnaprej pogovorila, v resnici pa me je enostavno ignoriral. Ko sem mu to povedal, se je delal neumnega, da je vse v redu, saj vse plačuje. Rekel sem mu, da je dovolj inteligenten, da ve v čem je problem. Dogovorila pa sva se, da bo izpraznil to stanovanje, če ga bomo rabili za kakšnega novega zaposlenega delavca.

Dušan je bil vedno zelo občutljiv. Če sem bil kdaj proti njemu bolj oster, se je to dolgo čutilo. Vsem članom družine, ki so imeli drugo mnenje, sem prosil naj o tem ne delajo problemov. Bili smo v odločilnem času, ko smo računali, da vendarle bomo pridobili sredstva za izgradnjo nove ribogojnice in računal sem na veliko pomoč Dušana pri izvedbi tehnologije za ta objekt. Vsekakor nisem hotel, da bi imel ob tem še druge probleme.

Tudi sedaj, ko te pogodbe ni bilo možno dobiti, nisem hotel vprašati Dušana, da prinese svoj izvod pogodbe, ki bi jo kopirali. Bil je preveč občutljiv. Z Andrejem Krapežem sva se dogovorila, da poiščeva to pogodbo v arhivu, ko je bila pogodba podpisana leta 1990. Andrej je bil takrat tajnik in ves arhiv do leta 2000 je spravil v podstrešje vališča. Jaz nikoli nisem šel tja, ker je bilo treba iti v podstrešje skozi Dušanovo stanovanje in to ni prijetno. Tokrat pač ni pomagalo in sem prosil Dušana, da bo tam, ko prideva z Andrejem. Ko sva z Andrejem preiskovala arhiv, je prišel gor tudi Dušan in začel naju spraševati, kaj iščeva. Andrej je kar odgovoril, da iščeva pogodbo z njegovim stanovanjem. Videl sem, da mu ni všeč. Rekel je sicer, da bo prinesel svoj izvod pogodbe, a kaže, da ga je nekaj motilo. Vprašal me je, ali ga hočemo spraviti iz stanovanja. Tako kot sem računal, je bil zelo občutljiv in jaz sem mu odgovoril, da menda razume, da mora pogodba biti v pisarni, ko jaz ne bom več predsednik.

                                                                   ***

Prva kandidacijska seja za nove volitve v RD Tolmin je bila sklicana v revirju Grahovo pri Bači za 17. januarja 2018. Nekaj dni pred tem pa me je obiskal v naši pisarni Gašper Jesenšek. V pisarni je bila tudi Anka in Gašper je takoj povedal, da bo kandidiral za predsednika naše družine in me je prosil, da bi ga jaz podprl. Za mene je bil to res šok, saj nikoli, prav res nikoli, nisem pomislil na njega. Morda bi bil primeren predsednik, a jaz nisem nikoli razmišljal, da bi kandidiral nekdo, ki je v konfliktu interesov in istočasno pomeni nepotizem. On ima trgovino z ribiškimi potrebščinami in med drugim tudi prodajo naših ribolovnic. Moram povedati, da je v preteklem letu prodal največ naših ribiških kart, poleg tega pa je bil uspešen ribiški vodnik  in meni je bilo to všeč, manj pa seveda njegovim konkurentom. Težko si je bilo tudi predstavljati, da bo predsednik in istočasno nadrejen svojemu očetu Dušanu, ki je imel drugo funkcijo v RD Tolmin skoraj 30 let! Težko si je bilo tudi predstavljati, v kakšni situaciji se bo našla direktorica Faronike, kjer bo njej nadrejen sin, pod njo pa je podrejen oče!

Jaz sem bil striktno proti nepotizmu in v svojem življenju sem to preprečil zaposlitev svoji ženi in enemu sinu. V takem primeru bi lahko bila najboljša kandidata, vendar bi vsi drugi mislili, da sem jima jaz pomagal. Ne vem, ali bi bilo pomagalo, če bi bil to razložil Gašperju, a ni bilo časa. Jaz sem mu odgovoril, da ga ne morem podpreti, ker že dolgo podpiram drugega kandidata, je pa v redu, če bodo še drugi kandidati. Če bi ostal, bi mu svoje poglede razložil, a ko je videl, da ni dobil moje podpore, je takoj odšel.

Ko sem zvečer, 17. januarja prišel na Grahovo v gostilno pri Brišarju, sem doživel nov šok. Tam je bilo precej članov, ki niso bili člani tega revirja. Med drugim je bil tam Gašper, vendar tudi Milan Berlot in še nekaj mladih članov. Takoj mi je bilo jasno, da bo kandidiral tudi Berlot, ni pa mi bilo jasno, kaj je z drugimi. Kasneje mi je postalo jasno, da je to skupina za podporo Gašperju. Postalo je jasno, da bo huda volilna kampanja. Pri vseh prejšnjih volitvah niso vsi kandidati hodili po revirjih, ampak je vsak kandidat ostal samo v svojem revirju. V volitvah leta 2013 sem bil kandidat in nisem šel niti v en revir.

Najprej je bila seja revirja in pod prvo točko, sem poskušal razložiti vse uspehe in tudi neuspehe v zadnjem mandatu, nato pa so kandidirali svoje člane za razne funkcije. Mene so vprašali, ali bom kandidiral, vendar sem povedal, da ne bom in potem so sklenili, da ne bodo nikogar kandidirali za predsednika. Vsak revir, lahko kandidira samo enega za predsednika.

Za tem, so najprej poklicali Berlota, da je razložil svoj program, zatem pa Gašperja in njegovo skupino. Program Gašperja je bi seveda bistveno boljši in sam sem vedel, da bi bil Gašper gotovo boljši kot Berlot, a predsednik revirja je obema povedal, da njihov revir ne bo kandidiral nobenega za predsednika.

Naslednji sestanek za kandidiranje je bil v revirju Bovec v soboto. Spet je prišel Berlot in Gašper s svojimi privrženci, Francija Koklja pa zopet ni bilo, saj ni mislil, da bo taka huda volilna kampanja. Kandidati so ostali zunaj, da sem jaz razložil, kaj se je dogajalo v preteklem mandatu in sem članom povedal, da jaz nisem več kandidat. 18 let je bilo dovolj in sem tudi že dovolj star. Ne bi hotel, da bi v novem mandatu morda dobil novo možgansko kap. Povedal sem jim, da bo še en kandidat, a o njem seveda niso mogli razmišljati, ker ga niso poznali.

Ko je bilo konec prve točke, so poklicali najprej Berlota in za tem Gašperja. Nato so člani spet ostali sami in so začeli razpravljati, kdo bi bil primeren za predsednika. Mene to ni več zanimalo in sem jih pozdravil in se odpeljal domov. Kasneje mi je predsednik revirja povedal, da je Gašper dobil en glas več in je torej dobil prvo kandidaturo.

Naslednji dan je bil sestanek revirja Kobarid. Poleg Berlota in Gašperja pa je bil zraven tudi Kokalj, saj je bil član njihovega revirja. Sestanek je tekel bolj dolgo, saj so Kobaridci najprej opravili zbor revirja, kjer so izvolili novo vodstvo. Za tem so povabili mene in jaz sem jim povedal o preteklem mandatu vse, kar jih je zanimalo in nato so poklicali najprej Berlota, nato Gašperja in na koncu Koklja. Ko sem gledal Koklja, me je začelo skrbeti. Njegov nastop je bil slab. Imel je papirje in iz njih je nekaj govoril in z očmi sploh ni pogledal prisotne. Skoraj sem skočil, da bi mu pokazal, kako bi moral nastopati, vendar sem se pravočasno zadržal. Takoj naslednji dan sem ga poklical v pisarno in sem mu povedal, da bo lahko zgubil volitve, če ne bo popravil nastop. Povedal sem mu, da naj ne gleda v papirje, ampak naj govori prosto in razločno, istočasno pa mora ves čas imeti očesni kontakt z občinstvom. Če je občinstvo večje, naj gleda najprej levo, nato v center in za tem na desno. To mora delati ves čas, ko govori. Predlagal sem mu, naj to poskuša doma pred ogledalom.

Pritrdil mi je, da nikoli ni govoril pred večjim občinstvom, ampak je vedno imel majhne skupine. Povedal sem mu tudi, da sem jaz pričakoval, da bo težko dobiti kandidata in zato sem njega zelo forsiral, a zdaj se je pokazalo, da bo hud boj za volilno zmago in zato mora res izboljšati svoj nastop. Jaz sem bil takrat in tudi sedaj prepričan, da bi bil on najboljši predsednik od teh treh kandidatov, a vprašanje je, kako bodo volili člani, ker njega mnogi niso poznali.

No, v revirju Kobarid je vse glasove dobil Kokalj in kandidaturo je imel.

Naslednjo sredo je bil sestanek v revirju Most na Soči. Potekalo je kot po navadi, vendar je bil tokrat med kandidati tudi Kokalj. Prva točka je bila moja, nato pa predstavitev vseh treh kandidatov. Pri glasovanju je zmagal Gašper in je tako imel že dve kandidaturi, Kokalj eno in Berlot nobene.

Čakali smo samo še sestanek v revirju Tolmin in upal sem, da Berlot ne bo dobil kandidature. Prepričan sem bil in sem še vedno, da bi bil on najslabši predsednik. O ribah pozna samo to, kar se pogovarjajo ribiči. Prepričan sem, da ni prebral niti ene raziskave o ribah, sicer pa tega itak ne more, ker ne obvlada nobenega jezika, O.K., morda pozna srbohrvaščino, kolikor jo poznajo vsi Slovenci, ki so bili v JLA. Zelo pa ga ljubijo funkcije. Ko sem bil jaz član predsedstva Ribiške zveze Slovenije, sem spoznal, da se tam ne more narediti kaj posebnega in sem za naslednji mandat predlagal njemu. Takoj sem opazil, da je to postalo njemu zelo pomembno in je vsakemu razlagal, kakšno pomembno funkcijo ima. Na žalost pa večina članov misli, da če je tam, je pač gotovo sposoben.

Berlot je bil predsednik revirja Tolmin, a v zadnjem mandatu ni pripravil niti volilnega zbora in nobenega sestanka. Nekateri člani so mi govorili, da bi ga bilo treba odstopiti in dobiti nekoga drugega. Jaz sem vedno odgovoril: »Napišite pismo predsedniku (meni) in ga podpišite. Jaz bom to dal kot točko na Upravni odbor in bomo uredili stvari v revirju Tolmin.«

Na žalost nobeden od teh članov ni imelo sposobnosti, ali pa se jim ni dalo napisati eno pismo!

Zdaj, ko je šlo za volilni zbor Ribiške družine Tolmin, pa je hitro postal zelo aktiven. Gledal sem, kako je pripravil glasovnice za kandidacijski sestanek revirja Tolmin. Da bilo mu je zelo pomembno. Prepričan sem, da je gotovo telefoniral mnogim članom in na sestanek je prišlo največ članov iz Goriškega, saj je tudi on iz Deskel, nekaj manj pa je prišlo privržencev Gašperja. Na vseh drugih sestankih so najprej povabili mene, da sem jim predstavil delo v preteklem mandatu, a v Tolminu se Berlot tega ni niti spomnil in takoj so šli na predstavitev kandidatov in na glasovanje, ki je seveda bilo tajno z listki.

Med prisotnimi sem videl Romana Dolinška, s katerim sva prišla v konflikt na lanskem zboru. Vedel sem, da me iskreno sovraži, jaz pa njega nisem nikoli. Šlo je pač za medsebojne razlike o ribjem gospodarjenju in pri glasovanju je pač izgubil. Po glasovanju je bil odmor in zato sem stopil k njemu in sem mu predlagal, da se pobotava. Seveda ni mogel kot drugega, da sva si dala roko, a rekel mi je, da ga je izjemno bolelo in ga boli še vedno. On je bil pač prepričan, da je bilo vse pravilno, kar je on pisal in govoril, jaz pa sem ga ponižal pod člani. Sam res nisem mislil, da ga je tako prizadelo in sem ga hotel po koncu mojega mandata prepričati, da vendar ni bilo tako hudo.

Pri glasovanju je zmagal Berlot. Dobil je 15 glasov, Gašper 8 in Kokalj 3. Od teh treh je bil eden moj, a videl sem, da bo volilna tekma zelo huda.

Takoj začetek februarja smo na seji UO pripravili kandidaturo za vse funkcije v RD Tolmin. Poleg tega smo začeli pripravljati vsa poročila za delo v prejšnjem letu. Kandidati za predsednika pa je vsak po svoje skušal pridobiti čim več glasov. Najbolj organizirano je delal Gašper z njegovo ekipo. Kolikor so mi pripovedovali drugi člani, so organizirali srečanja z našimi ribiči in ne samo v Sloveniji, ampak tudi v tujini. Okoli tretjina naših članov so državljani drugih držav Evrope, največ pa seveda Italijani in Avstrijci. Gašper je pripravil tudi Face Book za te volitve pod imenom »Marmor in lipan«.

Mislim, da Berlot ni organiziral take kampanje, gotovo pa je delal po svoje. Verjetno je obiskoval nekatere člane, jim telefoniral in morda kaj pisal po elektronski pošti. Kokalj ni delal nobene posebne kampanje, edino odbor revirja Kobarid je napisal korektno pismo o svojem kandidatu in jo poslal našim ribičem v Italiji in v Avstriji. Predvsem Italijani so bili člani revirja Kobarid. Kot po navadi se je menda krožilo tudi anonimno pismo, a jaz tega nisem videl.

Zaposleni naše družbe Faronika d.o.o. so se zbali, da bo morda zmagal Berlot in to naj bi bilo usodno za to podjetje. Prepričani so bili, da Berlot nikakor ne bi odstopil, ampak morda bi Kokalj in bi bila velika možnost, da bi zmagal Gašper. Prosili so me, da bi jaz to predlagal Franciju Kokalj in njihovem revirju. Meni to ni bilo všeč, da se vtikam v volitve, a na koncu sem obljubil, da jim bom povedal, kaj oni mislijo, vendar jih ne bom prepričeval. In res sem kandidatu in Kobaridcem povedal, kaj predlaga kolektiv Faronike, vendar tega niso upoštevali, kar sem pričakoval.

Kmalu me je poklical Egon Dolenc, verjetno je bilo to mnenje članov iz Goriške, da naj bi se zmenila Berlot in Kokalj, da eden odstopi. Vedel sem, da niso hoteli, da bi zmagal Gašper in če bi eden drugih dveh kandidatov odstopil, bi bilo lažje. Sam nisem hotel na ta sestanek, a Egon je že kontaktiral z Berlotom in sem vprašal Koklja, kaj on misli. Predlagal mi je, da naj greva in dobili smo se v Kanalu. Vendar ni hotel odstopiti niti Berlot, niti Kokalj.

Nekateri člani so me opozarjali, da moramo narediti pravilnik, da bo drugi krog, če v prvi ne bo nihče dobil nad 50% glasov. Jaz sem vedno poudaril, da je to normalno; ko sem bil na zadnjih volitvah edini kandidat, smo morali čakati rezultate, da smo videli, ali sem dobil nad 50% gasov in sem mislil, da je to normalno. Ko sem vprašal strokovno mnenje, sem ugotovil, da bi lahko prišlo do problemov in zato smo na UO potrdili kratek pravilnik o volitvah. Takoj sem videl, da je bilo to dobro, saj je bil kandidat Gašper proti temu. In kot se je zgodilo na volitvah, bi lahko imeli velik konflikt med člani. Prvi bi smatrali, da je prvi zmagal, čeprav je dobil pod 50% glasov, drugi bi trdili, da je potreben še drugi krog in volitve bi se lahko končale na sodišču. Bil sem vesel, da smo ta problem odstranili in najmanj bi si želel, da bi se konec mojega četrtega mandata končal z razdorom v družini.

                                                          ***

Nova direktorica v Faroniki je delovala odlično. V dveh mesecih je povečala prihodke in zaključni račun je bil pozitiven. Prejšnji direktor je že decembra odšel iz podjetja in naš dober, dolgoletni sodelavec Pele je februarja 2018 odšel v pokoj. Direktorica je na novo razporedila delovno silo in vodja predelave je postal Elvis. Prejšnja leta je Pele sam obdelal ikre in mladice soške postrvi v vališču v Modreju. Tja je direktorica imenovala Robija in kaže, da mu to ni bilo všeč. To zimo je bil z njim v vališču tudi Dušan, kar ni čisto normalno, saj je bil on vodja ribogojstva in bi moral nadzirati bolj v veliki ribogojnici. Je pa res Robijev prijatelj in mu je pomagal. Direktorico Urško sem večkrat vprašal, kako sodeluje z Dušanom, a ona je vedno odgovorila, da je v redu, vendar nista v pravi frekvenci. Tega sem se tudi bal, a prepričal sem bil, da se bosta že ujela. Bil sem pa izjemno zadovoljen, da je podjetje delovalo normalno. Ko je imela mimo že prvo četrtletje, sem ji prinesel šopek in bila je presenečena in vesela. V tem času je tudi prenesla kredite iz avstrijske banke na Deželno banko v Sloveniji. Obresti so se zmanjšali iz 4,5% na 2,4%, kar bo v prihodnje bistveno lažje za podjetje.

Že v februarju pa so se pokazale težave z ribami. Pri šarenkah se je pokazala bolezen »Red Mark« in vse ribe so bile rdeče. Dušana sem vprašal, kaj je vzrok in odgovoril mi je, da je bila voda pozimi premrzla! No ja, res je malo čudno, da imamo premrzlo vodo v času histerije segrevanja planeta, pa šalo na stran; vzrok so bile bakterije za to bolezen, a bi morali ugotoviti, od kje so prišle te bakterije. Po mojem so prišle od tam, kjer jih je Dušan kupoval. Ta bolezen ni nobena težava za konsum, te ribe pa niso primerne za vlaganje v reke za ribolov. Nimajo normalne barve.

Proti koncu februarja me je poklicala Urška zelo razburjena, rekoč: »V našo ribogojnico je pripeljal velik italijanski kamion nekaj ton živih šarenk! Ničesar nisem naročila in ne vem, kaj je to!«

»Takoj ugotovi, kaj se dogaja in me takoj pokliči.«

Hitro me je spet poklicala in povedala, da je te šarenke naročil Dušan pri Mirelli. Seveda je Urška poklicala Dušana, kako si upa, da naroči toliko rib brez dovoljenja direktorice, saj je Faronika vedno finančno na škrgah. On ji je odgovoril, da sta se o tem že dogovorila, saj ji je on rekel, da bo treba kupiti nekaj šarenk in ona se je strinjala.

Jaz sem dobro vedel, da ima Urška težave z Dušanom in si ni upala nastopati bolj odločno. Meni je bilo hitro jasno, kaj se je v Faroniki dogajalo. Dušan je bil tudi gospodar ribiške družine in ko so postale šarenke v naši ribogojnici rdeče, niso bile primerne za vlaganje v vode. Jaz sem mislil, da bodo ribe izgubile rdečo barvo in jih bodo že lahko vlagali v reke marca in naprej redno med ribolovno sezono. Dušan pa je za ribe strokovnjak in je dobro vedel, da te naše šarenke ne bodo nikoli dobre za vlaganje v reke. Zato je bilo nujno, da se nabavi nekaj ton brezhibnih šarenk. Bil je pač preveč pomemben, da bi to direktno zahteval od direktorice in se z njo dogovoriti, koliko ton je treba naročiti. Maja 2016 je odklonil nov mandat direktorja Faronike, ni pa se prilagodil novemu direktorju in zato so se ves čas dogajali nesporazumi.

Kakorkoli, šarenke za vlaganje v reke so bile pripravljene in do konca marca so že bile v Soči, Idrijci in Nadiži.

                                                           ***

Izgubljene iluzije?

Takoj na začetku mojega mandata smo začeli načrtovati novo, večjo ribogojnico. Ministrstvo za okolje nas je stalno strašilo, da bodo kmalu prepovedali vlaganje alohtonih (šarenk) rib v slovenske reke. Enako je seveda veljalo tudi za potočne postrvi v rekah na Primorskem, kjer je bilo njihovo vlaganje prepovedano že leta 1995, saj je dr. Ocvirk »dokazal«, da pred 20. stoletjem potočne postrvi v rekah na Primorskem ni bilo. Mi smo vedeli, da bo ribolov na Tolminskem zelo osiromašen, če se bo to zgodilo.

Ribiška družina Tolmin je pod vodstvom predsednika Staneta Kovačiča zgradila vališče v Modreju in malo ribogojnico v Zalogu ob Tolminki. Do leta 2000 je vodja ribogojstva v teh dveh objektih Dušan Jesenšek uspel vzrejati mladice soške postrvi in poskušal vzrejati tudi lipane. Ker so bile potočne postrvi že prepovedane, grozila nam je pa tudi prepoved šarenk, smo bili prepričani, da bomo z novo ribogojnico vzrejali odrasle soške postrvi in lipane in jih bomo vlagali v reke in ribolov bo rešen.

Takrat smo z uvajanjem davka DDV izgubili 20% prihodka in prodaja ribiških kart za turiste se je zmanjševala. Leta 1997 je bilo prodanih nad 6.000 ribiških kart, nato pa je prodaja padala do leta 2004, ko smo jih prodali samo 2.700. O novi ribogojnici nismo več mogli sanjati, zato pa sem začel misliti o drugih variantah. Ko je Slovenija vstopila v EU, sem takoj iskal dobro ribogojnico v Furlaniji in sem jo našel pri Osoppu. Že leta 2004 smo začeli tam kupovati odlične šarenke in bolj poceni kot v Sloveniji. Ko smo se dobro spoznali z vodjo te ribogojnice in z vodstvom te firme v Veroni, sem predlagal, da bi tam vzrejali tudi soške postrvi in lipane. Dogovorili smo se in jeseni leta 2006 sva z Dušanom tja pripeljala 40.000 polletnih mladic lipanov. V prvem letu je dobro kazalo in zato sva naslednje leto pripeljala spomladi še 20.000 mladic soške postrvi in jeseni 60.000 mladic lipanov.

Dušan je uspešno vzrejal lipane že v mali ribogojnici v Zalogu in leta 2004 je vložil v naše reke 7.360 lipanov 2+. Naslednje leto 3.475 lipanov 2+ in celo 2.517 lipanov 3+! Prepričan sem bil, da bomo uspeli z vzrejo lipanov v taki količini tudi izboljšali športni ribolov. Velik udarec za nas se je zgodil ponoči med 4. in 5. decembrom 2005. Ponoči je bila velika voda, ki je pred vstop vode v ribogojnico prinesla veliko vej in listja in se je zmanjšala količina vode. Lipani so porabili kisik in zatem so začeli poginjati. Ko se je zjutraj to ugotovilo, je bilo poginjenih približno eno tono, ostalo je samo nekaterih starejših. Zaradi te nesreče ni bilo leta 2006 vloženih nobenih lipanov 2+, vendar samo 624 lipanov 3+. Naslednje leto 2007 je bilo vloženih 4.570 lipanov 2+, lipanov 3+ pa ni bilo nikoli več.

Vemo, da ribogojci ne želijo pripovedovati o svojih neuspehih. Enako je veljalo tudi za Dušana, ker mi nikoli ni sam povedal, kaj se dogaja in dostikrat sem ga moral spraševati kot tudi druge njegove delavce. Kot sem kasneje videl, je gotovo ugotovil, da je preveč težav za vzrejo lipanov v četrtem letu (3+). Vseeno pa je bil ta prva leta za vzrejo lipanov zelo uspešen in dobili smo tudi strokovnjaka za lipane iz Švedske, ki nam je pomagal.

Leto 2008 je bilo za nas pomembno. V ribogojnici pri Osoppu so uspešno vzredili lipane 2+ in v reke RD Tolmin smo vložili 23.886 lipanov! Vsaj jaz sem bil prepričan, da bomo rešili vzrejo odraslih soških postrvi in lipanov in nam ne bo potrebno graditi nove ribogojnice. A kmalu, ko sva šla z Dušanom po soške postrvi 2+, nama je vodja ribogojnice povedal, da soške postrvi ne bodo več vzrejali, ker imajo z njimi prevelike probleme. Ves čas jih morajo sortirati, ker drugače velike žrejo male. Ni mi bilo všeč, a kaj smo hoteli. V reke smo jih vložili 2.981. če računam, da smo pripeljali 20.000 mladic, ki so bile stare skoraj eno leto, jih je po enem letu in pol ostalo samo 15%. Zelo slabo torej, res pa je, da so bile ribe zelo kvalitetne brez velikih poškodb. Lipanov smo pripeljali 40.000, vložili pa smo jih 60%, kar je bil zelo dober rezultat.

Med tem sem videl že več raziskav soške postrvi in vedel sem, da ne prenesejo velike gostote. V vseh potokih je bila gostota potočne postrvi do 5X večja kot soške postrvi. Zato sem že razmišljal, da soška postrv nikakor ne bo mogla biti nadomestilo šarenk, ampak le lipani. Kljub temu pa sem bil prepričan, da bi bil Dušan sposoben vzrediti več soških postrvi in sva iskala kakšno drugo ribogojnico v Furlaniji in eno sva tudi šla pogledat, a ni bilo rezultatov.

Konec leta 2008 mi je vodja ribogojnice pri Osoppu večkrat grozil, da bomo morali naslednje leto kupiti 10 ton lipanov. Mene je kar skrbelo, saj bi bilo to preveč za vlaganje v naše vode, so pa lipani bistveno bolj dragi kot šarenke. No, že februarja leta 2009 me je poklical, da lipani obolevajo. Z Dušanom sva takoj šla tja in lipani so res poginjali. Dušan je smatral, da je to stres zaradi prevelike gostote, veliko vprašanje je pa res, saj so imeli prejšnjo leto odličen rezultat. Naše vode so bile še preveč mrzle, da bi takoj vzeli vse lipane, odpeljali smo jih pa že marca, ko so bile naše reke že malo toplejše. Vzeli smo vse dvoletnice in vse enoletnice in vseh skupaj jih je bilo samo 380 kg!

Eksperiment s soškimi postrvi in z lipani v Furlaniji je bil končan. Jaz sem bil še vedno prepričan, da bi Dušan bolje znal vzrejati te ribe in razmišljal sem, da je edina rešitev nova ribogojnica. Dušan je nadaljeval z vzrejo lipanov v mali ribogojnici v Zalogu, a ni več dosegal rezultate, kot jih je dosegal leta 2004 in 2005. Od leta 2010 do leta 2012 je uspel vzrediti po 3.000 lipanov 2+, nato dve leti po 1.000 in leta 2015 samo 790. Takrat jaz tega nisem niti opazil, saj smo imeli dovolj problemov z novo ribogojnico, bil sem pa prepričan, da bo vse v redu, ko bomo imeli nove kapacitete predvsem za lipane in za soške postrvi.

Komaj smo pričakali, da so prve ribe prišle v novo ribogojnico in sicer 2. junija, 2015. To so bili lipani v drugem letu (1+), ki naj bi jih vlagali v reke leta 2016. Na žalost pa so lipani vsak dan v velikem številu poginjali. Na moja vprašanja mi je Dušan vedno odgovarjal, da je to stres in da je previsoka temperatura vode. Prej je vedno trdil, da lipani obolevajo v tretjem letu, ko lipani postajajo spolno zreli in zato smo jih začeli vlagati v reke že takoj spomladi. Trdil je tudi, da v tretjem letu obolevajo zaradi bakterij za plesen, ki so vedno v vodah. Italijani so pripravili vakcino, a se jih v Sloveniji ni smelo uporabljati. Kasneje so menda naredili to vakcino tudi na Inštitutu za veterino v Sloveniji, a se spet ni smelo uporabljati, ker ni dovolil Zavod za zdravila. Jaz sem Dušanu večkrat predlagal, da grem do Ministra za kmetijstvo, ki mi je pomagal pri dokumentaciji za ribogojnico, a tega ni hotel. Menda bi temu zamerili sodelavci v veterini. Še danes ne vem, koliko je v tem res.

No, leta 2016 je bilo vloženih v reke 6.338 lipanov 2+, leta 2017 vloženih 9.671 lipanov 2+ in leta 2018 samo še 5.961 lipanov 2+. Neverjetno je, da je Dušan leta 2004 vzredil v res mali ribogojnici v Zalogu 7.360 lipanov 2+, danes pa v veliki ribogojnici to ni več možno!!

Povrh na vse te težave z vzrejo lipanov moram napisati še, kaj smo ugotovili pri ihtiološki raziskavi na Bači leta 2017. V spodnji Bači, ki je dolga 4 kilometre, smo v tem letu vložili 3.800 lipanov v drugem (1+) in tretjem (2+) letu. Zadnjih 1.000 lipanov smo vložili avgusta in ko smo izvedli drugi del raziskave v septembru, nismo zasledili niti enega lipana!!

Poglejmo pa še k soški postrvi. Ko je bila narejena nova ribogojnica, je Dušan novembra 2015 pripeljal 16.000 mladic soških postrvi. Mladice so bile stare okrog 9 mesecev (0+) in so bile dane v enega malih bazenov, kamor se pa daje tudi 60.000 enakih mladic šarenk. V Poročilo ribogojstva za leto 2015 in plan za leto 2016 je Dušan zapisal, da bo za vlaganje v reke vzrejenih še 10.000 soških postrvi (2+). Jasno je računal, da bo od teh 16.000 mladic soške postrvi vzredil 10.000 soških postrvi (2+). V letu 2016 so bile te mladice premeščene v velik bazen, kjer je lahko tudi 10 ton šarenk. Tudi sam sem to stalno gledal in zdelo se mi je, da jih je malo. Ko smo pripravili poročilo za leto 2016 za Zbor članov, sem ugotovil, da Dušan ni pripravil Poročilo o ribogojstvu za leto 2016 in plan za leto 2017. To sem ugotovil, ko sva s tajnico že dobila tisk poročila in je bilo prepozno, da bi to zahteval od Dušana. Vedela sva torej samo midva, a nihče drugi tega ni opazil. Vidimo torej, da vsi člani ne preberejo in ne razmišljajo, kaj se dogaja z ribami. Pa vsi imajo ta poročila, iz katerih pripravljam ta spis. Slutim pa, zakaj tega poročila ni bilo in ga ni bilo tudi leta 2018; ko smo leta 2017 vložili soške postrvi (2+) v reke, jih je bilo samo 2.472 in ne 10.000, kot je planiral Dušan začetek leta 2016. Leta 2018 jih je bilo samo še 1.496.

Da se vrnem k ihtiološki raziskavi leta 2017. V spodnjo Bačo smo junija 2017 vložili 1.000 soških postrvi (2+) in ko smo opravili raziskavo septembra, smo jih našli samo 12%, ali 120 rib. Vse pa so poškodovane s plavuti in vse so bolj blede kot so divje postrvi.

                                                      Epilog

Ogromno dela, časa in živcev smo porabili, da bi uspeli vzrejati soške postrvi in lipane za športni ribolov. Priznati moram, da nam je spodletelo.

Zakaj sem v naslovu dodal vprašaj? Če v prvem poizkusu ne uspeš, ni rečeno, da bo nekomu drugemu uspelo. Pa razmišljajmo.

Soška postrv. Zelo težko je vzrejati triletne in še večje soške postrvi. Stalno jih je treba sortirati in če bi vsako leto dajali za plemenke tiste, ki rastejo najhitreje, bi morda v 10, 20 letih to ribo nekoliko udomačili, da bi jo vlagali za ribolov.

Lipan. Pri lipanu vemo, da je Dušan v prvih letih dosegel odličen rezultat, potem se je pa nekaj zgodilo in ne vemo kaj. Kaj pa, če je začela razsajati bakterija BKD leta 2009, ko so poginili skoraj vsi lipani v ribogojnici v Furlaniji in pozneje tudi v mali ribogojnici v Zalogu in v novi ribogojnici Dušan ni več dosegal prejšnjih rezultatov? Bo kdo začel ponovno?

Sedaj obstajajo vse kapacitete, vprašanje pa je, ali bo vodstvo RD Tolmin imela svojo vizijo in pogum, da bi začela na novo? In dobiti pravega vodja ribogojstva? Bomo videli.

Dodatek: Vloženi lipani (2+,3+) in soške postrvi (2+) po letih

Leto          lipan (2+)         lipan (3+)                 soška postrv (2+)

2004          7.340

2005          3.475               2.517

2006                                       624

2007           4.570

2008         23.886                                                 2.981

2009           6.420                                                     308

2010           3.184                                                     378

2011           3.220                                                      30

2012           3.271                                                      47

2013           1.227                                                      

2014           1.039                                                      17

2015              790

2016           6.338                                                      26

2017           9.671                                                 2.472

2018           5.961   

Moj zadnji mandat (7. del)

Že takoj po delovanju nove ribogojnice sem začel gnjaviti direktorja, da naj čimprej uredi zemljišče okoli ribogojnice. Vedeli smo, da bo kmalu nov razpis iz EU za nove ribogojnice. Za našo zaključitev bi morali zgraditi še šest velikih bazenov. Vedeli smo, da bomo v novem sedemletnem financiranju EU lahko dobili 50% sredstev zastonj, računali pa smo, da bo investicija stala okrog 700.000 €. Te nove bazene bi sicer še vedno lahko naredili na sedanji parceli, a na dodatnem zemljišču bi lahko uredili še tri majhne okrogle bazene, kar bi zelo izboljšalo tehnološki proces. Vse ribe, ki bi bile predvidene za prodajo, bi nekaj dni prej preložili v te bazene in jih ne bi več hranili. V sedanjem sistemu to ni mogoče. Iz teh okroglih bazenov pa bi lahko zelo hitro naložili ribe na kamion.

 Dušan se tega ni lotil, končno pa je začel to delati Andrej. Prišel je Podbršček iz ARSO in zemljemerci in smo določili in zakoličili nove meje. Parcele so bile že vrisane. Del zemljišča naše parcele bi zamenjali z ARSO, morali pa bi kupiti še del dodatnega zemljišča in vse skupaj bi nas stalo okrog 1.500 €. Čakali smo potrditev iz ARSO v Ljubljani in nato bi vse uredili na Zemljiški knjigi.

Že 9. junija 2017 pa je bil v uradnem listu objavljen nov razpis. Takoj smo pregledali razpis in bi res lahko dobili 50 % sredstev investicije. Motilo nas je seveda to, da je bil ta razpis bistveno bolj zahteven kot oni v prejšnji perspektivi. Takrat je bil pogoj za ta sredstva samo to, da je podjetje po investiciji moralo delovati najmanj 5 let, pri novem razpisu pa je bilo več pogojev: število delavcev, določen dobiček, velikost izdatkov in še nekaj stvari in vse to bi morali dosegati 5 let. Če nekega parametra ne bi dosegali, bi morali vrniti n.pr. 5 ali 10, 15, 20% in tako naprej. Vseeno smo sklenili, da v razpis gremo, te probleme bomo pa razreševali, ko pridejo na vrsto. Nikoli se ne ve, ali bodo pozneje še te subvencije za investicije v ribogojstvu.

Takoj smo se dobili s podjetjem Hidrotech d.o.o., ki so naredili projekt ribogojnice, ki bi ga morali nekoliko izboljšati, vendar ne toliko, da bi rabili novo gradbeno dovoljenje, ki je še vedno trajalo za celotno predvideno investicijo. Vsekakor ne bomo mogli pravočasno povečati parcelo, ker bi to takoj pomenilo novo gradbeno dovoljenje in bo treba to počakati po investiciji. Cesta med zgornjimi 10 bazeni in 4 bazeni spodaj je bila preozka in cesta naprej bi bila 1 m širša. Poleg tega bi na sredini med 10 velikimi bazeni naredili lopo, kjer bi skladiščili hrano in poleg tega tudi kompresor za zrak v bazenih. Treba je vedeti, da se v velikih bazenih vsak dan daje vsaj po 50 kg hrane in za 10 bazenov to znaša nad 500 kg. Zato je logično, da se hrana skladišči najbližje pri teh velikih bazenih. Na zgornji stani pa bi naredili nadstrešnico za kamion, kombije, pick-up itd. V projektu bi naredili tudi tri majhne okrogle bazene, a teh tokrat ne bi še mogli narediti, ker ne bomo še imeli povečane parcele.

Hidrotech je hitro pripravil izboljšani projekt, da ga predložimo Upravni enoti za potrditev gradbenega dovoljenja, istočasno pa smo takoj poklicali izvajalce za predračun. Zalomilo se je že na Upravni enoti. Rekli so, da sploh ni možnosti graditi na tej parceli, ker je po OPN (Občinski prostorski načrt) tam gozd! Takoj mi je bilo jasno. Ko smo zaprosili za gradbeno dovoljenje je bil veljaven stari OPN, kjer je bila na tej parceli predvidena ribogojnica. Zato smo tudi hoteli, ker smo vedeli, da v novem OPN-ju tam ne bo možno. Namesto, da bi takoj po zaključku investicije predlagali občini spremembo OPN, smo na to vsi pozabili. Sicer pa vemo, kaj se je vmes dogajalo.

Bali smo se, da novega gradbenega dovoljenja ne bomo dobili pravočasno. Prošnjo za investicijo je bilo treba poslati pred koncem julija 2017, torej smo imeli manj kot 30 dni. Skoraj smo bili brez upanja, ko smo šli k načelniku upravne enote. Moram pa reči, da se je načelnik Simon Leban izkazal. Pravočasno smo dobili novo gradbeno dovoljenje.

3. julija smo se dobili z gospodom Miho Štularjem iz Kranja, ki je dobro obvladal Poslovni načrt in ga je pravočasno pripravil. Ko je Hidrotech dostavil predračun investicije, sta Andrej in Dušan pravočasno dobila potencialne izvajalce in so pripravili ponudbe pravočasno, seveda pa že skoraj konec julija. Te ponudbe so bile višje, kot sem jaz računal. Prej sem računal, da bo stalo okrog 700.000 €, vse ponudbe pa so znašale nad 1 milijon €. Jaz sem smatral, da je to preveč in je najbolje, da vržemo puško v koruzo. Dušan in Andrej pa nista odnehala. Poklicala sta izvajalce in sta uspela ponudbe zmanjšati malo pod enim milijonom. V tem razpisu je bilo možno dobiti za ribogojnico največ pol milijona, takrat, ko smo šli prvič na razpis, smo namreč lahko dobili en milijon.

Kakorkoli, drago bo bolj, kot smo na začetku računali, je pa bolje, da to naredimo, ko se še dobi subvencijo. Tudi Deželna banka nam je pomagala in nam je obljubila toliko kredita, kot smo rabili za investicijo.

Če si hotel zaprositi subvencijo, je bilo seveda pripraviti elaborat, kot je bilo zahtevano v razpisu. Najpomembnejše zadeve so projekt, gradbeno dovoljenje, predračun investicije, poslovni načrt in seveda še mnogo drugih papirjev. Vse to je skupaj pripravljal Andrej in dokončal ga je zadnji dan in je elaborat poslal  na Agencijo za kmetijske trge. Takrat sem ga res zelo pohvalil, kot ga že dolgo nisem.

Računal sem, da bomo hitro dobili odgovor, a šel je cel avgust in nič. Šele pri koncu septembra sem klical na agencijo in dobil sem mrzel tuš. Naša prošnja ni bila odobrena in sicer zato, ker je Andrej pozabil dati v elaborat en papir. Predolgo je odlašal in ko je treba hiteti, se ti to hitro zgodi. V Faroniki je bilo sodelovanje med zaposlenimi že dolgo zelo slabo, še bolje, da rečem katastrofalno, in ko sem povedal, da smo propadli z razpisom, je postalo stanje še slabše. Dušan sploh ni več govoril z Andrejem.

Na agenciji so mi povedali, da bo naslednji razpis v decembru in predlagal sem jim, da naj nam kar vrnejo elaborat, kot da ga nismo poslali in ga bomo uredili za naslednji razpis. Od Dušana sem pa zahteval, naj tokrat on pripravi elaborat za novi razpis.

Zaposleni v Faroniki so me večkrat prosili, naj pridem urejati zadeve med njimi in direktorjem. Meni to ni bilo všeč in vedel sem, da bo prej ali slej počilo. Vedno sem jim skušal dopovedati, da je to odgovornost direktorja in če pridem to delati jaz kot predsednik Nadzornega sveta, direktor ne bo imel nobene avtoritete več in ga bo treba zamenjati. Direktorju sem večkrat svetoval, kako naj uredi stvari, a nikoli ni tega napravil. Jaz sem vedel, da se boji tako zaposlenih, še posebej pa Dušana. V več kot enem letu ni pripravil delovne pogodbe z Dušanom in Dušan je vsak mesec dobival plačo brez vsake osnove! Drugi zaposleni so bili pred izgradnjo zaposleni kot ribogojci, v novem objektu pa je bilo potrebno delati tudi na predelavi rib in bi morali dobiti nove delovne pogodbe, direktor pa tudi teh ni pripravil.

Ure in ure sem razmišljal, kaj narediti. Kot direktor mi je bilo vedno najhujše, ko moraš nekoga zamenjati. Dobro sem se zavedal, kaj pomeni za takega človeka in še posebej, če je zelo dobrega srca, a na žalost ni primeren za to funkcijo. Večkrat sem si pri sebi rekel: »Star sem 75 let in še vedno se moram ukvarjati s temi zoprnimi stvarmi!«

 Vedel sem, da moramo dobiti novega direktorja. Prihajale so volitve RD Tolmin, ko ne bom več predsednik in morda bomo imeli v Faroniki katastrofo. Po tretjem četrtletju je že bilo 30.000 € izgube in ni več bilo možno čakati. Najprej sem poklical Dušana, razložil sem mu situacijo, ki ga je sicer dobro poznal, ali bi bil pripravljen postati znova direktor. Na koncu je rekel, da bi pristal, vendar bi za to zahteval dodatne pogoje. To mi ni bilo všeč in se nisem hotel pogovarjati o novih pogojih. Dejansko smo ga imenovali za direktorja že pred enim letom in je to odklonil. Poleg tega je sam predlagal Andreja za direktorja, že takoj od začetka pa ga je ignoriral. Tudi večina zaposlenih ga ni maralo. Ko sem vse to razmislil, ga nisem več poklical.

 Že pred enim letom sem to predlagal Urški, a takrat te funkcije ni hotela sprejeti. Ona je dobro vedela vse, kar se je dogajalo v našem podjetju, saj je bila njena  računovodkinja. Poklical sem jo spet in tokrat je sprejela. Seveda sem se o tem pogovoril s člani NO in vedel sem, da bi tudi zaposleni bili zadovoljni z njo. Vedel sem, da bo največji problem z Dušanom. Z Urško je bil vedno v dobrih odnosih, a če postane direktorica, je to drugo vprašanje. Zato sem oba zahteval, da se dobita skupaj in pogovorita. Zanimivo je, da sta se pogovarjala isti večer, ko smo imeli sejo Upravnega odbora. Berlot je bil zelo jezen, da na seji ni niti gospodarja družine in ne računovodkinja. Jaz sem oba opravičil, pa seveda ne po resnici; kadar urejaš take delikatne zadeve pač ne moreš drugače. Po tem razgovoru sta mi oba obljubila, da bosta sodelovala korektno.

Sejo NO Faronike d.o.o. smo imeli 8. novembra 2017. Zamenjali smo direktorja in Urška je postala nova direktorica.

Že februarja, ko sem pripravljal gradivo za zbor, je prišel v našo pisarno naš član Franci Kokalj. Jaz ga do takrat nisem poznal, večkrat o njem pa sta govorila člana UO iz Kobarida. Ko je UO glasoval o članih za novi Nadzorni odbor Faronike, oba člana iz Kobarida nista glasovala za moj predlog, pač pa sta hotela glasovati za Koklja. To me je zanimalo in sem ju spraševal, kakšen je ta naš član. Pripovedovala sta mi, da je zelo sposoben in bi bil zelo dober član NO. Odgovoril sem jima, da je to možno, vendar ga ne poznam in sem v kandidaturi za člane NO predlagal Kravanjo iz Kobarida.

Začela sva se pogovarjati in zvedel sem, da je trener seniorske košarkarske reprezentance Slovenije in preteklo leto so zmagali na Evropskem prvenstvu. Letošnje leto so se pripravljali za svetovno prvenstvo v Milanu in me je prosil za reklamno gradivo.

Za tem sva se velikokrat srečala in ugotovil sem, da je zelo razsoden in velik navdušenec za športni ribolov. Doma je sicer bil iz Domžal, vendar je po upokojitvi celo sezono ribolova prebil na Tolminskem in si je v Zatolminu kupil tudi hišo. Vključil se je tudi v revir v Kobaridu in se mi je to zdelo čudno, da se ni vključil v tolminski revir. Pa ne dolgo, kobariški revir je pod vodstvom Oskarjem Rosičem najbolje deloval, tolminski revir pod vodstvom Milanom Berlota pa sploh ni obstajal in zato ni čudno, zakaj je deloval v Kobaridu.  V Tolminu pa je bil celo član Pustne muzike!

Začel sem razmišljati, da bi bil primeren kandidat za novega predsednika RD Tolmin. Bil je deset let mlajši od mene, obvladal je angleško in italijansko in nekoliko manj nemško. Za našo ribiško družino je to zelo pomembno, saj prihajajo na naše vode tuji ribiči v tisočih in večkrat si želijo spoznati s predsednikom. Poleg tega prihajajo tuji ribiški raziskovalci in novinarji in je zelo dobro, da jim predsednik lahko razloži vse podatke in načrte.

Vedel sem tudi, da je Kokalj prijatelj z dr. Meto Povž, ki je ena najbolj pomembnih raziskovalk in avtorica mnogih knjig o sladkovodnih ribah Slovenije. Poklical sem jo in sem jo povprašal o njenem mnenju, če bi on kandidiral za predsednika naše družine. Potrdila mi je, da bi bil zelo primeren za to funkcijo.

Končno sem mu povedal, da bi bilo zelo dobro, če bi kandidiral za predsednika. Vedel sem, da bi bili navdušeni za to kandidaturo kobariški ribiči, ki so ga dobro poznali in verjetno drugih kandidatov ne bo. On pa ni pristal. Kljub temu sva se večkrat pogovarjala in nekajkrat sem ga tudi peljal na ribiške raziskave, da je videl, kako se to izvaja. Ves čas pa sem mu pripovedoval, kako delamo v ribiški družini in kaj je pomembno. Kljub temu ni hotel pristati in verjetno ga je na koncu prepričala Meta Povž. Tako je tik pred božičem prišel k meni in mi je povedal, da se je dokončno odločil, da bo kandidiral. Čestital sem mu in sem bil vesel, da imamo dobrega kandidata. Bal sem se namreč, da kandidata ne bo in bom moral vsaj začasno nadaljevati. No, problem je bil rešen. Moram pa povedati še to, da je s svojo ekipo na svetovnem prvenstvu v Milanu zmagal.

Moj zadnji mandat (6. del)

Po Novem letu sem moral začeti pripravljati poročilo o delu v letu 2016 in načrte za leto 2017. Ribolovna sezona je bila dobra, tako da smo na Upravnem odboru lahko odpisali tudi tisti del stroškov za investicijo v Faroniko, preden smo ustanovili podjetje. Tako Ribiška družina Tolmin ni imela več nobenih dolgov in računal sem, da bom imel bolj mirno življenje v zadnjem letu mandata. Pa sem se zaračunal.

7. februarja smo na seji UO pregledali poročila za Zbor članov in ni bilo nobenih posebnih pripomb. Kot vedno, pa je seveda manjkalo poročilo Nadzornega odbora, saj tega ne pregleda UO. Poleg tega smo pripravili predlog za ZČ, da gremo ven iz Zveze ribiških družin primorske in poleg tega smo sprejeli sklep UO, da ukinemo Forum iz naše spletne strani. Izstop iz ZRD Primorske je bil predlagan zaradi puča na skupščini te zveze brez seznanitve naše ribiške družine. V Forum pa je ves čas pisalo samo pet članov naše družine, ki so ves čas šimfali podjetje Faronika. Seveda je to zelo enostavno, še posebej od ljudi, ki nič ne poznajo o uspehih tega podjetja in še manj o njihovih problemih. Jaz sem jih celo povabil v novo ribogojnico, kjer bi jim lahko razložil vso problematiko in njihovo vizijo, vendar se nihče ni niti toliko potrudil. Začel pa sem razmišljati, da to zelo škodi Faroniki, saj te škodljive napise lahko vidi vsa slovenska ribiška javnost.

Že čez dva dni mi je pisal Roman Dolinšek, predsednik NO RD Tolmin in jaz sem mu odgovoril:

Roman Dolinsek <roman.dolinsek@gmail.com>	Feb 9, 2017, 11:00 AM
to me, Berlot, stane.berginc, Bogomir, Josip, Oskar, Simon, Vlado, costantini, ivancic.toni

Spoštovani predsednik!

Nisem se želel, ne hotel boriti za forum RD Tolmin, prav pa je, da sedaj, ko je ukinjen, povem svoje mnenje, pomisleke in argumente proti. Prepričan sem namreč, da je ukinitev velika napaka, ki bo družini prinesla veliko več slabega kot dobrega. Zakaj?  Zato ker je služil ne samo za kritiko, temveč tudi promocijo družine, saj se na njem ni pisalo le v slovenščini, temveč tudi italijanščini, nemščini in francoščini. Na forumu se v zadnjem času res ni veliko pisalo, ga je pa ogromno ljudi bralo.
Da so se na njem "dogajale" tudi teme, ki tja niso sodile (žalitve, neprimeren jezik, provokacije,.....) pa ste izključni in edini krivec, saj bi kot moderator morali sproti brisati poste (prispevke), za katere ste ocenili, da tja ne sodijo.

Lep pozdrav!

Roman Dolinšek

Lucijan Rejec <lucijan.rejec@gmail.com>	Feb 9, 2017, 2:28 PM
to Roman

Dragi Roman,

dobro razumem tvoje argumente in bi lahko šlo naprej, nisem pa dobil nobenega moderatorja, da bi to delal. Moram pa reči, da jaz ne morem delati še to. Dobro veš, da proti meni niso nič pisali, je pa najbolj problematično za Faroniko, ker njihova slaba reklama dela prav proti članom in okolju. Moderator bi moral vse prispevke o podjetju izbrisati. Spomnil se boš, da sem nekaj takega pisal tudi jaz pred pol leta, in sem se zavedel, da tega ne bi smel in sem naenkrat nehal to pisati. Pisal sem pa naprej samo zase, da mi bo morda nekoč po nekaj letih prišlo za kakšno knjigo.

Danes sva z Anko tudi že klicala za ponudbe za novo spletno stran in, če bomo dobili koga, da bi moderiral, bo morda tudi facebook ali kaj drugega.

Že danes zjutraj sem razmišljal, da ti bom poslal čisto osebno pismo in morda ti bom res napisal v soboto ali nedeljo.

Lep pozdrav

Sedaj pa moram povedati, zakaj sem mu hotel poslati osebno pismo. Kot sem že povedal, sem že dalj časa iskal primernega kandidata za novega predsednika RD Tolmin. Nazadnje sem mislil na Blaža Močnika, vendar nisem bil zadovoljen z njegovem delu pri projektu FishTrail. Večkrat nas je klical na sejo, a njega večkrat ni bilo in vse je potekalo zelo počasi. Postal sem prepričan, da ni pravi za predsednika, zato sem iskal naprej. Začel sem razmišljati o Romanu Dolinšku. Vedel sem, da je inteligenten, pošten in odločen, moral pa bi se malo bolj poučiti z ribami in predvsem z njihovo problematiko. Že pred kratkim, sem ga povabil v našo pisarno in sem mu o tem že najmanj dve uri pripovedoval.

 Odgovoril mi je zvečer, ko sem bil z avtom v Italiji.

Roman Dolinsek <roman.dolinsek@gmail.com>	Feb 9, 2017, 8:38 PM
to me

Sprejemam vaše argumente, čeprav malce dvomim, da držijo. Pri frekvenci prispevkov, ki so se "dogajali" v zadnjem letu, jih res ne bi smelo biti (pre)težko moderirati in cenzurirati. Še nekaj sem vam pozabil povedati. Moderator ima pravico zaradi neprimernega pisanja, ob predhodnem opozorilu seveda, izključiti kogarkoli, ki se ne ravna po pravilih foruma. 

Osebno pismo? Če se nanaša na osnutek poročila Nadzornega odbora, ne izgubljajte časa, ker ga ne bom spremenil (če ga bodo ostali člani NO potrdili, seveda). Žal mi je le, da ga nisem že zdavnaj napisal v takem tonu in članov, katerim sem edino odgovoren, že zdavnaj opozoril na določene stvari. In verjetno se boste spomnili, da je  g. Jože Kravanja ob koncu svojega mandata daljnega leta 2003 na Zboru članov opozarjal na isto. In 14 let kasneje imamo še bolj prazne vode in slabši ribolov kot smo ga imeli takrat. 

Lucijan! Verjemite mi, lepo prosim! Nikoli me v družini ni zanimala in me ne bo, nikakršna oblast in ne kakršnekoli materialne koristi. Na koncu koncev sva že 17 let skupaj na isti barki, zato zagotovo veste, da ne lažem. Edino kar me zanima, je dober ribolov, ki ga potrpežljivo čakam že zelo zelo dolgo. Predolgo! Naveličal sem se čakati in gledati, kako razmetavamo milijone za mladice in ikre, medtem ko kot ribič nimam česa loviti. Se spomnite, kolikokrat sem opozarjal na slab ribolov? Pa so moja opozorila in prošnje vsakič naletele na gluha ušesa. Niti eno samo ribolovno sezono, kljub vsem opozorilom in prošnjam, nismo vložili šarenke, kolikor nam je dopuščal RGN. Niti eno samo leto!!! 

Bolj pomembno je bilo uveljavljati svojo moč, svoj status, svoj prav in kaprico (Dušan). In če samo pomislim, da je vrednost ene tone šarenke manj kot 5.000 evrov, za mladice in ikre pa smo letno odšteli dobrih 200.000 evrov, sem zopet togoten in slabe volje. 

V razmislek. Dober, nepozaben ribolov, smo imeli v letih 2004, 2005, 2006, mogoče tudi 2007 (pišem po spominu). Riba je bila čudovita, bilo je je povsod, prijemov veliko. Zagotovo veste zakaj!? Ker smo takrat prodali zelo malo turističnih ribolovnic. Prodaja je nato iz leta v leto rasla, vložek pa je bil iz leta v leto podoben. Saj ni treba biti posebej pameten, da ugotoviš, da ob povečani prodaji ob enakem vložku potem najbolj nastrada kvaliteta ribolova! Zato apeliram, da vso energijo in vpliv usmerite v spremembo RGN - ja. Po vseh letih vlaganja milijonov in milijonov mladic in iker je več kot jasno, da takšno gospodarjenje ni pravo in da ga je potrebno spremeniti. V korist večje, odrasle ribe, seveda.

Žal mi je, da sva si po 17 - ih letih skupnega dela začela dopisovati. Toda očitno je do tega moralo priti! Bi pa bil pogovor zagotovo veliko bolj koristen in produktiven kot pa dopisovanje. Toda pogovor je produktiven le, če sogovornika drug drugega poslušata in si ne skačeta neprestano v besedo. Jaz sem vas, tako kot vedno, pripravljen poslušati. Boste tudi vi mene znali poslušati in prisluhniti mojim besedam in argumentom, ki niso zgolj teorija, temveč praksa, ki jo vsa leta pridobivam ob in na naših prečudovitih vodah.

Lep pozdrav, Roman

Lucijan Rejec <lucijan.rejec@gmail.com>	Feb 9, 2017, 10:46 PM
to Roman

Tvojega poročila še nisem videl. L.P.

Sent from my iPhone

Med vožnjo nisem imel čas prebrati in sem šele zjutraj. Ni mi bilo všeč. Ne vem, kdaj mu nisem poslušal, a kaže, da o mojih pogledih sploh ni razmišljal. Seveda sem jaz vedel, da je naš ribolov slab. Vedel pa sem tudi, da smo imeli dober ribolov po letu 2004 in sicer zato, ker je Slovenija vstopila v EU in sem takoj začel kupovati šarenke v Italiji. Ribogojnica v Osoppu je bila čudovita. Šarenke so bile lepe, nepoškodovane in možno jih je bilo kupiti od majhnih do velikih. Normalno smo kupili 75% šarenk, težkih po en kg in ostale težke od 2 do 4 kg. Število ribolovnih dni se ni toliko povečalo, največ jih je bilo leta 1997 in pozneje nikoli več. Pred leti 2004, ko je bil slab ribolov, je vedno bilo uplenjenih bistveno več rib, kot po tem letu. Seveda, ribičem je bilo všeč upleniti tako velike in lepe ribe in zato tudi se vsi spominjajo teh dni. Na žalost so odkrili leta 2008 viruse v tej ribogojnici in s težavo smo dobili šarenke drugod, da smo rešili sezono.

Njegov post se mi je zdel nekako jezen. Razmišljal sem, da je predtem že napisal svojo poročilo in da se je pripravil na mojo reakcijo. Poleg tega je tudi očital, da sva prišla do tega, da si morava pisati. Kaže, da je pozabil, da je začel pisati on!

Naslednjo jutro sem v naši pisarni prebral poročilo NO in sem postal besen. Prvi del poročila je bil seveda normalen, drugi del je bil sploh neumesten za poročilo. Če danes razmišljam o tem, sem bil podzavestno gotovo zelo jezen, saj sem ga jaz hotel prepričati v kandidaturo za predsednika, on pa sploh noče, da mu kaj povem, ker ima svoje mnenje trdo kot granit. Praktično je povedal sicer na dolgo in srdito, a šlo je za tri stvari: vlagati moramo več šarenk, ker so najboljše za ribolov, katastrofa je, da vlagamo ikre in mladice soške postrvi in lipana, ker to stane preko 200.000 € in ribiško družino finančno izčrpavamo zaradi Faronike d.o,o. Za največjega krivca je po njegovem gospodar družine Dušan Jesenšek, ker ne dela primerno ribiško gospodarjenje.

Najbolj me je zbodlo, da en glavni funkcionar ribiške družine pljuva na teoretsko in dokazano znanstveno ribiško gospodarjenje. S tujimi in domačimi raziskovalci smo že več kot 20 let raziskovali naše ribe in imamo dokaze, kaj je prav in kaj ne. Če želimo, da vložene ribe postanejo divje ribe in se razmnožujejo naprej, jih je treba vlagati čim prej in najbolje ko imajo ikre že oči. Vse ribe, odrasle v ribogojnici, pa ne preživijo dolgo v rekah in jih vlagamo v reke izključno za ribolov med ribiško sezono. Vsako leto smo vlagali do 13 ton odraslih šarenk in eno četrtino so jih uplenili ribiči. Nekaj jih je seveda uplenilo krivolovcev in tudi velike soške postrvi, največ pa so poginile same in jih naslednje leto ni bilo več. In zdaj hoče Roman prepričati naše člane, da nehamo vlagati ikre in mladice, ampak samo odrasle ribe!?

Ko začne nek visoki funkcionar ribiške družine tako pljuvati, hitro nastanejo zdrahe. Veliko je treba delati in rabiš dolga leta, da se nekaj naredi, vse pa je možno uničiti takoj. Vedel sem, da ta del poročila verjetno ne bom uspel zadržati, a poskusil sem. Vsem članom Nadzornega odbora sem pisal pismo, da to ni v redu in naj ga ne objavijo. Če pa ga bodo, bom jaz napisal svoj javni odgovor vsem članom ribiške družine. Zavedel sem se tudi, da člani NO niso sposobni kaj narediti in bodo pač potrdili, kar je napisal Roman. No, en član se mi je solidariziral in ni več prihajal na seje NO.

Moje pismo Romanu ni pomagalo in sem to tudi predvideval. V nekaj dnevih je že prišlo poročilo NO in se ni spremenilo nič. Jaz na njihovo sejo nisem šel in na seje UO do zbora nisem več vabil Romana. Takoj pa sem pripravil svoj odgovor kot pismo vsem članom RD Tolmin in sem ga priložil gradivu za Zbor članov.

Takoj za tem priroma novo pismo v našo pisarno. Pisal ga je naš član Egon Dolenc in zahteva, da mu omogočamo revizijo ribiške družine v prejšnjem letu in to pred Zborom članov. Takoj sem bil prepričan, da Roman ni bil sam! Spet sem postal jezen. Saj revizija poslovanja v principu ni problem, je pa problem, da bi to delali, ko je največ dela za zaključni račun in poročila za zbor. Za vsak primer sem se povezal z našim advokatom in sem Egonu odpisal, da mu bomo omogočili  revizijo ampak po Zboru članov.

Za Zbor članov sem se pripravil zelo temeljito. Pred kapjo bi to ne bi bil zame noben problem, zdaj pa je bilo drugače. Na zboru leta 2015 in 2016 nisem skoraj nič govoril, zdaj pa bom moral. V možganih imaš poseben center za govorjenje in drugega, da razume, kaj govoriš. Po kapi mi center za govorjenje in center za razumevanje ne delujeta istočasno; govorjenje je hitreje. Zato sem moral napisati vse bistvene stvari, da ne bi prišel v blokado. Ker sem bil prepričan, da skupaj delujeta Roman in Egon, pa morda še kdo in sem hotel dobiti glasovanje članov, da se razreši Romana kot predsednika NO, ali pa mene, če glasovanje izgubim. Dobro sem pregledal naš statut, kjer določa, da se lahko razreši katerega koli funkcionarja v RD Tolmin. Bil sem tudi pripravljen, da takoj dam ostavko, če člani ne bodo hoteli glasovati.

Pripravljen sem bil, da bom sicer še imel težave z revizijo, a važno mi je bilo, da ne bo nobenega funkcionarja, ki bi mi delal dodatno težavo.

Ta točka je bila zadnja na vrsti. Bil sem izjemno koncentriral in diskusija je dolgo tekla. Poleg Romana in Egona se je najmanj petkrat oglasil Milan Berlot, ki je bil član našega UO in me je živciral. Mislil sem že, da glasovanja ne bo in bom enostavno dal ostavko. Ker sem pa ves čas vztrajal, smo na koncu glasovali in Roman je bil razrešen. Rezultat je bil 86 proti 15.

Revizijo smo pripravili za 4. maj, 2017. Prišel pa ni samo Egon, ampak z njim tudi Roman. Jaz sem Egonu povedal, da lahko takoj začnemo z revizijo, vendar se mora odstraniti Roman, ker to ni bilo dogovorjeno. Egon je grozil s sodiščem, vendar nisem popustil in Roman ni hotel oditi. Ko ni bilo o ničemer govoriti, mi je Egon predlagal, da naj se greva sama pogovoriti. Strinjal sem se in sva odšla v Picerijo.

Tam sva se odkrito pogovarjala. Egona sem sicer že prej poznal in sem vedel, da je pameten, da pa se zna nasprotnika zelo ostro lotiti. Priznal pa je, da imam preveliko podporo v svoji družini in nima smisla, da se naprej boriva. Prosil pa me je, da naj bi se RD Tolmin nazaj vrnil v Zvezo ribiških družin Primorske. Obljubil sem, da to ni problem in bi lahko to naredili, ko bomo spreminjali statut jeseni tega leta. Na žalost naša komisija za spremembo statuta ni naredila nič in tako tudi tega nismo napravili.

Od tega časa sva se z Egonom večkrat slišala in sva se razumela dobro. Drugače sem imel zadnje leto res mir in tiščala me je samo Faronika.

Za to leto smo načrtovali prvič po letu 2003 inventarizacijo rib v eni naši reki in sicer v Bači, kjer ne rabimo čolna. Ta raziskava se vedno naredi najmanj dvakrat na leto, še bolje pa bi bilo v več letih. Zanimala me je predvsem spodnja Bača, saj smo tam imeli že deset let ribolov ujemi in spusti in bi se to moralo videti na populaciji rib. Velika povodnja je bila leta 2004, potem pa tako velika ne več.

Prvo inventarizacijo smo naredili marca in sem štel samo ribe dolge nad 30 cm in na zgornji Bači je kazalo dobro, slabo pa v spodnji, kjer nismo dobili niti enega lipana, vlagali pa smo jih v zadnjih letih na tisoče in tisoče. Čudno se mi je zdelo tudi naslednje: Leta 2000, ko smo delali enako raziskavo, smo končali šele v temi, tokrat pa smo končali že kmalu po kosilu.

Drugo raziskavo smo izvedli 17. septembra. Končali smo hitro in zopet nismo našli niti enega lipana! V spodnjo Bačo smo od aprila do avgusta vložili 3.800 lipanov, pol v drugem in pol v tretjem letu starosti in videli nismo nobenega! Poleg tega smo v juniju prvič vložili v spodnjo Bačo 1.000 soških postrvi v 3 letu starosti. Vložili smo jih v začetku junija in v septembru jih je ostalo samo 12 %.

Ko smo dobili elaborat, je bil zelo porazen za nas. Spodaj lahko vidimo, kaj se je v Bači dogajalo od leta 1974 do leta 2017:

Na kratko pomeni, da se je v obdobju 43 let v Bači zmanjšalo količino rib za petkrat!! Res pa je, da leta 1974 niso zasledili v Bači niti ene soške postrvi, vendar samo potočne postrvi in križance. Leta 2017 pa smo zasledili skoraj samo čiste soške postrvi in kakih pet križancev.

Če bi bil še naprej predsednik RD Tolmin, ne bi več dovolil vlaganje soških postrvi iz Soče in Idrijce v Bačo, bi pa dovolil vlaganje soških postrvi iz Hude grape in iz Lipovščka, če bi bil vodja ribogojstva sposoben te mladice vzrediti.

-------------------------------------------------------------------------------------------------

Leto 2017 pa je pomenilo tudi 70. obletnico ustanovitve RD Tolmin. Računal sem, da moramo za to obletnico pripraviti zbornik, kar je pomembno za zgodovino društva. Že januarja sem spravil skupaj tiste člane, ki bi napisali zbornik. Že sam sem smatral, da bi bil ribiški praznik 1. aprila prezgodaj, zato smo se dogovorili, da bomo to slavnost opravili med Festivalom soške postrvi jeseni. Potrdili smo urednico, članki pa naj bi bili končani do konca junija.

Prišel je julij in samo Tone Jesenšek in jaz sva pripravila svoj del, drugi še niso niti začeli. Zdelo se mi je, da se res vidi, da grem na konec svojega mandata in obveznosti nekaterih članov niso več zelo pomembne. Zopet sem jih sklical in sem zahteval, da se to napravi do konca avgusta, drugače bo stiska s pravočasnim tiskanjem. Spet ni pomagalo. Bil sem jezen in sem to napisal tudi članom UO, kaj se dogaja. Konec septembra je bilo napisano in ker je bilo pozno, smo določili slovesnost za začetek decembra. Festival soške postrvi je tudi izpadlo, saj je septembra in oktobra ves čas deževalo in si nismo upali organizirati festivala. Dež pa je seveda odgnal mnogo ribičev in nizka je bila prodaja kart. To je bil na koncu tudi vzrok, da smo na seji UO premestili obletnico na ribiški praznik 1. aprila, 2018.