And Where Are The Marble Trout...

In the summer of 1987 Stane, then president of the Angler’s Club of Tolmin (Ribiška družina Tolmin), gave me a call. He told me that in the middle of August two special fly-fishermen would visit the Tolminska (the Tolmin region). Men who had written books about fly-fishing from all over the world and reports in the biggest angler magazines. They were to fish in the waters of Tolmin for a whole week as they wanted to see the fabled marble trout for the first time. Stane was keen to find a good fishing guide that could lead them along the Soča and its tributaries. Many members of the club were good fishermen, but the problem was language. Besides Slovenian, most of the older members spoke only Italian, while students in the post-war schools had not learned many foreign languages. But Stane knew that my work took me to many countries and that I also spoke English. I immediately agreed to help when he asked me.

I had been a passionate fisherman since my youth, but by 1987 I had been working in Nova Gorica for several years and had little time for fishing. I also lived in Nova Gorica during the week and only came home to Tolmin on Saturday mornings. I could only fish on the weekends, so I keenly accepted Stane's invitation as it meant I would be able to fish all week. I quickly arranged my vacation and was set.

With Stane we arranged for me to come to penzion Šterk at Most na Soči directly after work on Friday evening. There I would meet these two famous fishermen and we could make a plan for the rest of the week. I came indeed, but saw that there was another gentlemen present whom I had not met before. This was Mr Marjan Fratnik, born in Most na Soči but a resident of Milan since the end of the Second World War. I greeted Mr Fratnik and both famous fishermen, but Mr Fratnik immediately began questioning me. Where was I from? I quickly saw that he was asking because he had noticed my surname and when I told him, he revealed that in Gorica he had been a classmate of my eldest brother. He was thrilled. He told me how well my brother Vladimir had done at school and how during the holidays he would visit our house in Nemški Rut. Vladimir liked to hunt dormice and my Grandmother cooked them for the two of them and they both enjoyed eating them. I was very surprised by this news, as no one had ever told me much about my eldest brother. He had been born 24 years before me and died young, long before I was even born. Later Mr Fratnik would tell me tales of him many more times.

Mr Fratnik was the first to bring well-known fishermen from the developed Western countries to the Soča. Slovenia was then part of the communist Yugoslavia and Western tourist fishermen did not like to visit. The exceptions were the Italians, for they were our neighbors, and their fishermen had begun coming across already in the 1960s — but they were not very numerous. But Mr Fratnik always came and was also a member of our Angler's Club. Before the Second World War his father had had a lease on the river Bača and there Mr Fratnik had already caught his first trout when he was 16 years old. He was already a fly-fisherman and there were few of them in those days. Later, while living in Milan, he fished around the world, met many famous fly-fishermen and himself became famous. He created the well-known F-Fly, which helps when no fish would take the bait anymore.

That evening I also became well acquainted with Mr Price and Mr Martin. We spent most of the evening talking of the marble trout and both gentlemen could hardly wait to meet this famous trout. Mr Fratnik was very sorry that he would not be able to fly-fish with us, for he had to return to Milan, but promised us that he would be back at the end of the next week to hear about our experiences on the rivers.

The next morning I took the Englishman and the American to the Soča. We caught greylings and trout, but none of the trout were marbles. I felt quite upset that we could not catch them. I did catch a smallish trout that had something of a marbled pattern, but she was a hybrid like most of the others. Even more of the fish we caught were brown and rainbow trout. The next day we headed to the Soča canyon and the Bovec area. Again, we caught many beautiful fish, but no marble trout. Mr Martin and Mr Price both enjoyed the river and the nature, but I could tell that they were becoming more and more disappointed at not seeing any of the elusive marbles. To distract them from their disappointment, I constantly talked of local particularities and quite a lot about the history of the Tolminska. When we stood atop the Italian charnel house in Kobarid I pointed out the Soča and the First World War Soča front (Isonzo front). I mentioned that Ernest Hemingway had been on the Italian side and that the experience had inspired him to write his book, "A Farewell to Arms". Mr Martin enthusiastically told me that he would write his own book about fly-fishing on the Soča and title it, "On the Trail of Hemingway."

Every evening we would dine late into the night at Šterk's in always president Stane would join us, as well as often the fishing rangers Mr Fischione and Mr Gorjan. Both rangers were also excellent fishermen and gave me recommendations where we should go to try and catch some marble trout. I spent all my time translating from Slovenian to English and back. In this way Darrel Martin and Taff Price learned of many fishing adventures, but we had the loveliest time when Fischione and Gorjan started to sing. They sang well, and both Slovenian and Italian songs. I felt rather embarrassed that I was quite tone deaf. In the middle of the week another Italian fisherman from Firenze joined us and proved pleasant company.

After that we fly-fished on the Idrijca, Trebuščica, Bača and Tolminka rivers. The Italian fisherman joined us on the Tolminka. I do not remember his name, but at the end of this fishing holiday, he gave me his fly rod, which I liked very much and use to this very day. I took them into the Tolminka gorges, for I was sure that at least in that deep canyon we would be able to catch some marble trout. The gorges are very deep and it is impossible to proceed upstream by simply following the river; sometimes it is too deep, other times rocks do not permit passage. One has to return to the road over and over, walk a ways and then return down to the river. First I would take one fisherman down, then return to lead the second, and then the third, one after another. I explained to each that he must climb up to the road when he could go no further upstream. I would collect them all on the roadside at the end. The Tolminka demands a lot of caution, for the trout are very beautiful and large, but also very shy, and when they spot a person they immediately hide. One always has to fly-fish against the current and, if possible, while kneeling or crouching to break up one's silhouette. Because of the refraction of light when it hits the water, fish cannot spot a fisherman at an acute angle downstream, for they always swim facing upstream.

Once I had arranged all the fishermen along the Tolminka, I calculated that they would be able to fly fish at least two or three hours. So I drove ahead and stopped just before Polog and went down to the river myself. I caught many trout, but released them all. Until then I had been in the habit of taking every fish that was large enough, and once I had caught the three permitted, I would stop fishing. All the fishermen I knew did the same. But on this fishing holiday I noticed that Darrel and Taff released all the fish they caught. So I also released all my fish, which I had never done before. Since I had been a child, the catch had been important to me and I liked eating the fish I caught. This had been the reason to even begin fishing! Well, now I saw that in the West even fishing could be simple sport and the catch no longer crucial.

After about two hours, however, I caught a large trout, more than 50 cm long. It was beautiful, but it was a hybrid. I spent a long time thinking about whether to release it, but in the end I killed it. I wanted the foreign fishermen to see such a beautiful trout and I also wanted to eat it at home. I returned to the road and as I drove back I picked up the other three fishermen. Already there they let me know that they had had an excellent sport, but alas none of them had caught a marble trout. I showed them my trout and they agreed it looked beautiful, but I could feel that the Englishman and the American look at me as though I was a bit of a barbarian. I did not get the same feeling from the Italian.

Before the last fishing day we spent the evening at Šterk's in deep discussion about what to do. True, both Mr Martin and Mr Price had enjoyed a week of fine fishing, but they were disappointed that they had not found the famous marble trout. Even I was desperate. I don't know who came up with the idea, probably it was Stane, that I take the two fishermen to the Zadlaščica. It must have been the first time I had heard that the Zadlaščica stream had only pure marble trout! They had been discovered in 1985 when Mr Fischione, on his initiative and with the permission of president Stane, took Dr. Ocvirk, Director of the Fisheries Research Institute in Ljubljana, to that stream.. This institute had by then already spent three years carrying out the first serious research project on the marble trout in its Kobarid fish farm. Broodstock marble trout were caught by electrofishing in the Soča, Koritnica and Tolminka rivers, brought to the fish farm and stripped of their roe. In 1985 these young marble trout were already big enough for Dr. Ocvirk to understand how they even looked and how marble trout grew. When Mr Fischione brought Dr. Ocvirk and his team to the Zadlaščica they caught around 80 trout and when the Doctor checked them, they realized that all were pure marble trout! By then they had already checked all the rivers in the Littoral (Primorska) and everywhere they had found plenty of hybrids but no marble trout. Fishermen had almost annihilated the marble trout by stocking brown trout in these rivers over the last century.

At that time, in 1987, when I was guiding Mr Taff Price and Mr Darrel Martin around our rivers, we could still fish in the Zadlaščica. I was excited to take the two famous anglers to the Zadlaščica and there was plenty to see. We caught marble trout, one after another, each more beautiful than the last. They were not large, but they were perfect and, most importantly, all of them were real, pure marble trout!

I was exceptionally satisfied to have saved the pride of the marble trout, the Angler's Club of Tolmin, and not least my own. That last evening Mr Fratnik also came to Šterk's from Milan and we celebrated our marble trout late into the night.

SP6 In kje so soške postrvi?

Poleti leta 1987 me je poklical Stane, takratni predsednik Ribiške družine Tolmin. Povedal mi je, da bosta sredi avgusta prišla na Tolminsko dva posebna muharja, ki sta o muharjenju iz celega sveta pisala knjige in reportaže v ribiške revije. Eden je bil Anglež, Mr. Taff Price in drugi Američan, Martin Darell. Muharila naj bi po vseh tolminskih rekah cel teden, saj sta hotela prvič videti slavno soško postrv. Stane pa je hotel dobiti dobrega ribiškega vodnika, da bi ta dva slavna ribiča vodil po Soči in njihovih pritokih. Mnogi člani Ribiške družine Tolmin so bili dobri ribiči, problem pa je bil z jezikom. Večina starejših članov je znalo italijansko, v šolah po vojni pa so se učenci in dijaki malo naučili tujih jezikov. Stane pa je vedel, da sem jaz zaradi svojega dela hodil po mnogih državah in sem znal govoriti tudi angleško. Ob njegovi prošnji sem takoj pristal.

Strasten ribič sem bil od otroških nog. Takrat sem pa že nekaj let delal v Novi Gorici in nisem imel toliko časa za ribolov. V Novi Gorici sem tudi živel med tednom in sem prišel domov v Tolmin šele ob sobotah zjutraj. Na ribolov sem lahko šel šele za vikend. Z veseljem sem zato sprejel to Stanetovo vabilo, saj bom lahko ribaril cel teden in dopust je bil hitro urejen.

S Stanetom sva se dogovorila, da naj pridem na petek zvečer direktno po službi v penzion Šterk na Mostu na Soči. Tam bi spoznal oba slavna ribiča in lahko bi pripravili načrt za cel teden. Res sem prišel, a sem videl, da je tam bil še en gospod, ki ga prej nisem poznal. To je bil g. Fratnik, rojen v Mostu na Soči, a je že od konca druge svetovne vojne živel v Milanu. Pozdravil sem g. Fratnika in oba slavna ribiča, a me je g. Fratnik takoj začel spraševati od kje sem doma. Hitro sem videl, zakaj me je spraševal, opazil je namreč moj priimek in ko sem mu povedal od kje sem doma, mi je razkril, da je bil v Gorici sošolec mojega najstarejšega brata. Bil je navdušen. Povedal mi je, kako je bil moj brat Vladimir dober v šoli in kako je med počitnicami prihajal v Nemški rut v našo hišo. Vladimir je rad lovil polhe in obema jih je pripravila moja stara mama, da sta jih oba z veseljem jedla. Mene je to zelo presenetilo, saj mi še nihče ni pripovedoval o mojem najstarejšem bratu, bil je namreč 24 let starejši od mene in umrl je mlad, mnogo prej, kot sem se jaz rodil. Kasneje mi je g. Fratnik o njem še velikokrat pripovedoval.

G. Fratnik je bil prvi, ki je pripeljal na Sočo znane muharje iz razvitih zapadnih držav. Slovenija je bila del komunistične Jugoslavije in seveda zapadni turistični ribiči tja niso radi prihajali. Izjema so bili Italijani, saj so bili naši sosedi in so prvi ribiči prihajali že v 60-ih letih prejšnjega stoletja, a prav veliko jih ni bilo. G. Fratnik pa je vedno prihajal in bil je tudi član naše ribiške družine. Pred 2. Svetovno vojno je imel njegov oče zakup reke Bače in tam je G. Fratnik že ujel prvo postrv, ko je bil star 16 let. Bil je že muhar in takih je bilo takrat malo. Kasneje, ko je živel v Milanu, je muharil po vsem svetu, spoznal je mnogo slavnih muharjev in tudi sam je postal slaven. On je naredil slavno muho F-muho (F-Fly), ki pomaga takrat, ko nobena riba ne prime.

Tisti večer sem dobro spoznal tudi g. Price in g. Darell. Največ smo govorili o soški postrvi in oba gospoda sta komaj čakala, da bosta spoznala to slavno postrv. G. Fratniku je bilo žal, ker ne bo mogel muhariti z nami, saj je moral oditi nazaj v Milan, obljubil pa nam je, da se bo vrnil konec naslednjega tedna, da bo videl, kaj se nam je na rekah dogajalo.

Naslednji dan zjutraj sem odpeljal Angleža in Američana na Sočo. Ujeli smo lipane in postrvi, ampak nobena postrv ni bila soška. Bilo mi je kar hudo, da je ne dobimo. Jaz sem sicer ujel eno manjšo postrv, ki je imela nekaj marmornega vzorca a bila je križanka kot večina drugih. Še več pa smo ujeli potočne postrvi in šarenke. Naslednji dan smo odšli tudi v kanjon in na Bovško. Ujeli smo, tudi lepe ribe, a soške postrvi nismo dobili. G. Darell in g. Price sta bila sicer navdušena nad reko in naravo, a opazil sem, da postaja vse bolj razočarana, ker nisva mogla dobiti soške postrvi. Da ne bi bila preveč razočarana, sem ju stalno govoril a raznih posebnostih in precej o zgodovini na Tolminskem. Ko smo stali na vrhu italijanske kostnice v Kobaridu, sem jima kazal Sočo in soško fronto v 1. Svetovni vojni. Omenil sem, da je bil na italijanski strani tudi Ernest Hemingway in da je o tem napisal knjigo »Zbogom orožje«. G. Martin Darell mi je navdušeno rekel, da bo napisal svojo knjigo o muharjenju na Soči in njen naslov se bo imenoval: »Na mojih sledeh o Hemingwayu.«

Vsak večer smo pozno večerjali pri Šterku in vedno je prišel zraven predsednik Stane, ponavadi pa tudi ribiška čuvaja g. Fischione in  g. Gorjan. Oba čuvaja sta bila dobra ribiča in sta mi predlagala, kje naj še lovimo, da ujamemo kakšno soško postrv. Jaz sem ves čas prevajal iz slovenščine v angleščino in obratno. Tako Martin kot tudi Taff sta tako lahko zvedela mnogo ribiških dogodivščin, še najlepše pa je bilo, ko sta Fischione in Gorjan začela peti. Pela sta dobro in to slovenske in italijanske pesmi. Meni je bilo kar hudo, ker nimam posluha. Sredi tedna se je pridružil tudi še en italijanski ribič iz Firenc in je bilo prav prijetno.

Potem smo muharili na Idrijci, na Trebuščici, na Bači in na Tolminki. Na Tolminko je šel zraven tudi italijanski ribič iz Firenc. Njegovega imena se ne spomnim, a na koncu teh ribolovnih počitnic, mi je podaril svojo muharico, ki mi je bila zelo všeč in še danes jo uporabljam. Peljal sem jih v kanjon Tolminke, saj sem bil prepričan, da bomo vsaj tam ujeli kakšno soško postrv. Kanjon Tolminke je zelo globoka, in ni možno napredovati samo po reki; od časa do časa je pregloboka, naprej pa ne pustijo skale. Zato je treba zopet iti navzgor do ceste, hoditi nekoliko naprej in se spet spustiti do reke. Najprej sem peljal navzdol prvega ribiča in sem se vrnil na cesto in naprej sem peljal navzdol drugega ribiča in enako sem napravil s tretjim. Vsakemu sem dopovedal, da mora priti navkreber na cesto, ko ne more iti naprej. Na cesti bom na koncu  vse ribiče pobral. Na Tolminki je treba biti zelo previden, postrvi so zelo lepe in tudi velike, a so zelo plašne, ko opazijo človeka, se takoj skrijejo. Vedno je treba muhariti proti toku reke navzgor in če je možno in je treba tudi klečati. Kot svetlobe iz vode in zraka ni enak, zaradi tega ribe ne morejo opaziti ribiča na ostrem kotu navzdol, one namreč vedno stojijo proti toku navzgor.

Ko sem razporedil vse ribiče na Tolminki, sem računal, da bodo lahko muharili vsaj dve do tri ure. Zato sem šel oziroma vozil naprej in sem se že tik pred Pologom spustil na Tolminko. Ujel sem precej postrvi, a sem jih izpustil. Do takrat sem uplenil vsako ribo, ki je bila dovolj velika in ko sem uplenil tri, sem nehal z ribolovom. Enako so delali vsi drugi ribiči, ki sem jih poznal. Na tem ribolovu sem pa takoj opazil, da Martin in Taff spustita vse ribe. Zato tudi jaz nisem uplenil nobene ribe, kar se mi nikoli prej ni zgodilo. Že od otroških let mi je bil plen pomemben in zelo rad sem jih jedel. Zaradi tega sem se sploh lotil ribariti. No, zdaj sem pa videl, da je na zapadu že tudi ribolov lahko samo šport, plen pa ni bil več pomemben.

Po približno dveh urah pa sem ujel veliko postrv, dolgo nad 50 cm. Bila je lepa, ampak bila je le križanka. Dolgo sem razmišljal, ali jo spustim a na koncu sem jo ubil. Hotel sem, da tuji ribiči vidijo tako lepo postrv in tudi, da jo bomo lahko doma pojedli. Vrnil sem se na cesto in ko sem vozil nazaj sem pobral vse tri ribiče. Že tam so mi povedali, da so imeli odličen ribolov, a na žalost ni nihče dobil soško postrv. Pokazal sem jim mojo postrv, rekli so, da je lepa, a čutil sem, da me Anglež in Američan malo gledata kot barbara, pri Italijanu pa nisem imel tega občutka.

Pred zadnjim ribolovnim dnevom smo zvečer pri Šterku na veliko razmišljali, kaj naj naredimo. Res sta imela Martin in Taff lep ribolov cel teden, a bila sta razočarana, ker nista našla slavne soške postrvi. Tudi jaz sem bil obupan. Ne vem, kdo se je spomnil, po moje je bil Stane, da naj peljem oba ribiča na ribolov na Zadlaščico. Verjetno je bilo to prvič, ko sem izvedel, da so v potoku Zadlaščici samo čiste soške postrvi! Odkrite so bile leta 1985, ko je g. Fischione na svojo pobudo in z dovoljenjem predsednikom Stanetom peljal na ta potok dr. Ocvirka, direktorja Zavoda za ribištvo v Ljubljani. Ta zavod je takrat že tri leta izvajal prvi resen raziskovalni projekt o soški postrvi v svoji ribogojnici v Kobaridu. Plemenke soške postrvi je z elektro ribolovom  odlavljal na Soči, na Koritnici in na Tolminki, jih prinašal v ribogojnico in jih je osmukal z ikrami. Leta 1985, so bile te nove mladice soške postrvi že dovolj velike, da je dr. Ocvirk spoznal, kakšne sploh so in kako rastejo soške postrvi. Ko je g Fischione pripeljal dr. Ocvirka z njegovo ekipo na Zadlaščico, so ujeli okrog 80 postrvi in ko jih je pregledal dr. Ocvirk, je ugotovil, da so vse čiste soške postrvi! Do takrat so pregledali že vse reke na Primorskem in povsod so našli največ križanke, ne pa soške postrvi. Ribiči so z vlaganjem potočnih postrvi v sto letih skoraj uničili soške postrvi.

Takrat, leta 1987, ko sem vodil po naših rekah g. Taff Price in g. Martin Darell, smo še lahko lovili na Zadlaščici. Z navdušenjem sem zadnji dan peljal slavna ribiča na Zadlaščico in imeli smo kaj videti. Ujeli smo eno za drugo lepšo soško postrv in ujeli smo jih mnogo. Niso bile velike, bile pa so lepe in pomembno je bilo, da so bile prave, čiste soške postrvi!

Bil sem izredno zadovoljen, da sem rešil ponos soške postrvi, Ribiško družino Tolmin in na koncu samega sebe. Zadnji večer je prišel k Šterku iz Milana tudi g.Fratnik in dolgo v noč smo proslavljali našo soško postrv. 

Puč se nadaljuje

»Novi« predsednik je že takoj, že med prazniki, poklical »bivšega« predsednika in zahteval, da bo prišel že prvi delovni dan, to je v sredo, 2.11.2016 in bo prevzel dokumentacijo ZRD Primorske, predvsem pa njen žig. »Bivši« predsednik mu je povedal, da je dokumentacija zelo velika in je ne more pripraviti v sredo, ker mora cel dan delati v firmi Faronika d.o.o., kjer je on direktor. Dogovorila pa sta se, da lahko pride v četrtek ob 16h, ko bo lahko pripravil vso dokumentacijo.

V sredo zjutraj, mi je »bivši« predsednik to povedal. Moji možgani so res poškodovani, a ko sem to izvedel, so takoj šli v mode alarm! Pa kje je zapisnik »puč« skupščine, pa kaj pravi Zakon o društvih, in kaj pravi Pogodba in Statut ZRD Primorske!? Sedež ZRD Primorske gosti zastonj RD Tolmin v svojih prostorih. Popolnoma mi je logično, da bo šel ta sedež tja, kjer bo nov predsednik, oziroma, kot se bodo dogovorili pučisti. Za tako spremembo pa so pomembne nekatere formalnosti, ki jih določajo zakoni in statuti. Ali smo prišli kar na divji zahod?

»Bivšemu« predsedniku sem takoj povedal, da tako ne gre. On pa je vztrajal naprej, da hoče takoj oddati vse, da ne bo imel nikoli več probleme z ZRD Primorske. Ko sem ugotovil, da me ne bo poslušal, sem razmišljal naprej. Pregledal sem pogodbo in statut ZRD Primorske, saj sem ju največ sam napravil ob pomoči nekaj starejših pravnikov/funkcionarjev ZRD Primorske v letih 2003 in 2007. Pregledal sem Zakon o društvih in na konec sem poklical še na Upravno enoto v Tolminu. Odgovor je bil jasen. Najprej mora biti registriran nov predsednik na ustrezni Upravni enoti, enako tudi sedež. Zato sem pripravil predlog sklepa in obrazložitev za Upravni odbor RD Tolmin. Ker se je mudilo, sem predlagal korespondenčno sejo in sem poslal vabilo z gradivom s spletno pošto vsem članom UO RD Tolmin in predsedniku Nadzornega odbora. Prosil sem jih še, da mi odgovorijo do 10h naslednji dan, v četrtek, 3.11.2016.

Sedem članov UO RD Tolmin mi je sporočilo že do devetih zjutraj v četrtek, 3.11.2016, da ne dovolimo prenos sedeža ZRD Primorske kar po kavbojsko. To naj poteka legalno po Zakonu o društvih in po Statutu ZRD Primorske. Meni je bilo logično, da nista glasovala dva člana UO, ker sta bila vpletena v puč, eden pa dela ponoči in verjetno ni videl mojega emaila. Prej, kot sem pripravil pismo, sem še enkrat klical na Upravno enoto in so mi odgovorili, da mora biti prej najmanj registriran novi predsednik in mora skupaj z bivšim predsednikom napisati in podpisati prevzem ob pričah. Nato lahko odnese dokumentacijo. Moram pa vam povedati, da te dokumentacije ni možno odpeljati z avtom, ampak je treba pripraviti prikolico. Te dokumentacije se je v 62 letih ZRD Primorske kar precej nabralo! Nekdo bi lahko iz tega materiala napisal zgodovino te zveze, dvomim pa, da se bo to res zgodilo. Meni je čisto vseeno, kam bo ta dokumentacija šla, važno je, da gre legalno, bojim pa se, da jo bodo nekje uničili, kot se je to zgodilo v naši novi državi.

Sklep našega UO je tajnica pisno poslala »bivšemu« in »novemu« predsedniku ZRD Primorske, računovodkinji, tajniku, Upravni enoti Tolmin in vsem družinam ZRD Primorske. Posebej sem ustno opozoril tudi »bivšega« predsednika in računovodkinjo ZRD Primorske. Jaz nimam namena, da bi zaposlil varnostnike, upal pa sem, da bodo upoštevali naš sklep »bivši« funkcionarji ZRD Primorske.

»Bivši« predsednik ZRD Primorske mi je že kmalu sporočil, da hoče »novi« predsednik takoj isti dan priti in vzeti vso dokumentacijo, predvsem pa hoče imeti žig ZRD Primorske! Jaz sem »bivšega« opozoril, da ima sklep našega UO in naj ne odda ničesar. Saj niti zapisnika skupščine puča ni dobila niti naša družina niti on! Povedal mi je tudi, da bo verjetno zraven prišel advokat. Sam sem to itak računal, saj poznam, kako delujejo ti pučisti; normalnim ljudem je treba vliti strah!

Za isti dan ob petih popoldne je Blaž sklical sestanek skupine za projekt »Fishtrail« v naši pisarni. Nekoliko sem zakasnil, skoraj za deset minut. Ko sem prišel, je že bila tema, skozi okno pa sem videl, da je tam že precej ljudi. Ni lepo, da sem zamudil. Ko pa sem vstopil, sem ugotovil, da tam niso ljudje, ki sem jih pričakoval; bilo je štiri ali pet pučistov, »bivši« predsednik in računovodkinja ZRD Primorske. Bili so kar razburjeni in »bivši« mi je hitro rekel, da bodo hitro končali, drugi, ki bodo na našem sestanku, čakajo v gostilni. Umaknil sem se v sprednji prostor, na stol naše tajnice in sem počakal. Ko so končali in so odhajali, me ni pozdravil nobeden, razen z izjemo en funkcionar iz družine »Soča«.

Ostala sta računovodkinja in »bivši«, ker sta spadala v skupino našega projekta. Takoj sem videl, da sta prestrašena. Trdila sta, da njihov advokat pisno zahteva, da morata takoj oddati dokumentacijo in računovodkinja je poleg mene poklicala neko pravnico, ki je tudi trdila, da imajo pučisti prav. Ja strah je velik in »bivši« predsednik je rekel, da bo naslednji dan po delu sam pripravil prikolico in bo odpeljal dokumentacijo tja, kamor bodo rekli. Povedali so mu tudi, da se bo vnaprej pogovarjal samo z njihovim advokatom. Opozoril sem ga, da bo kaznovan v našem UO, če to stori. Ni pomagalo, bolj ga je bilo strah pučistov kot naš UO.

Preko noči sem razmišljal, kako bi opogumil »bivšega« predsednika ZRD Primorske. Razumel sem, da ga je bilo strah posledic, če ga bodo pučisti tožili. No, in kaj je narobe napravil? Ni pravočasno sklical UO in skupščino ZRD Primorske. In če ga kdo prijavi ustreznemu inšpektorju, lahko dobi globo za prekršek v vrednosti 140 EUR. Vse sekcije ZRD Primorske pa so celo leto delovale dobro in že dolgo ni bilo toliko denarja (nad 7.000 EUR) na njihovem računu. Ne vem, ali je on tem pučistom sploh povedal, da je bila 60. Obletnica ZRD Primorske že leta 2014, ko je bil prejšnji predsednik ZRD Primorske, ki je dal ostavko spomladi leta 2015. Namesto, da bi ga članice ZRD Primorske pohvalile, da je jeseni 2015 napravil to proslavo, bi ga danes pučisti hoteli tožiti! Vse to je delal brezplačno in zdaj se boji teh pučistov! Vnaprej naj se sami dokažejo, kaj znajo narediti. Da so na zadnji skupščini najprej sklenili, da bodo najprej jedli, zdaj je verjetno »novi« predsednik kar sam najel advokata brez pristanka UO ZRD Primorske! Kar bojim se, da hočejo takoj priti do računa in denarja ZRD Primorske.

Vedel sem, da jaz njega ne bom mogel opogumiti. Moral sem dobiti novo orožje. Že pred osmo zjutraj 4.11.2016 sem že bil v naši pisarni. Že prezgodaj sem klical advokata in dobil sem ga šele po osmih. Prosil sem, da je nujno in rabim vsaj pol ure, da razložim naš problem. Odgovoril mi je, da je zelo zaposlen, obljubil pa mi je, da me bo takoj poklical, če bo videl, da lahko dobi časa za pol ure.

Pazil sem, da je bil moj mobi ves čas ob meni. Naši zaposleni so zadnje dneve zelo zaposleni. Faronika prodaja na veliko, pripravljati pa je treba plemenke za njihovo svatovski  čas. Poleg tega je en delavec na bolniški. Moram reči, da dela v trgovini in v predelavi tudi direktor. Dopoldne so morali napolniti nad tono živih rib na naš kamion in Dušan ga je nato odpeljal v Ljubljano. Že drugi dan so pomagali naši ribiči iz Avstrije in delali so dobro. Mene pa je ves čas skrbelo, ali me bo advokat pravočasno poklical.

Advokat me je poklical ob dveh popoldne in takoj sem bil pri njem. Seveda sem že prej pripravil Pogodbo in Statut ZRD Primorske, pa gradivo zadnje skupščine in sklep UO RD Tolmin. Hitro sem mu na kratko in precizno povedal celo zadevo. Ko sem končal, mi je povedal, da mora gotovo zadevo preučiti, a na prvi pogled ta skupščina verjetno ni bila legalna. Če se spremeni dnevni red skupščine, je treba poslati novo vabilo z gradivi vsem članom in nova skupščina mora biti sklicana v toliko dnevih, kot piše v njihovem statutu. Poleg tega pa »bivši« predsednik ne sme nič narediti, dokler ne dobi vsaj zapisnika zadnje skupščine.

Ko mi je advokat to povedal, sem takoj preko telefona poklical »bivšega« predsednika. Upal sem, da z avtom in prikolico z vso dokumentacijo ZRD Primorske še ni odpeljal. Ko mi je odgovoril in mi je povedal, da mora še vedno delati v Faroniki, se mi je odvalil kamen iz mojega srca. Takoj sem mu razložil, da naj ne pelje in mu bom takoj dal telefon advokatu. Ta te bo opogumil, da ne boš delal zopet nelegalno, kot to delajo novi pučisti.

Razgovor po telefonu med advokatom in »bivšim« predsednikom ZRD Primorske je trajal dolgo. Ko sta končala, sem zopet vzel telefon sam in sem »bivšega« prepričeval naprej, da naj ne pelje dokumentacije in naj počaka, da mu bo po vikendu advokat  pripravil, kaj mora narediti. Poleg tega sem mu zagotovil, da bo imel za sabo podporo naše družine. Pristal mi je, da dokumentacije iz ZRD Primorske ne bo odpeljal.

Ko se bo začel v ponedeljek novi teden, bomo videli, kaj se bo dogajalo.