Tolminski
ribiči so poznali prizadevanja profesorja Franketa za ribogojstvo postrvi, še
bolj pa morda lokalnega ribiča Frandoliča v Kobaridu. On je začel poskušati
gojiti soške postrvi, nimamo pa podatkov o njegovih rezultatih. Verjetno je
bila gojitev soške postrvi pretežka, vemo pa, da je Frandolič leta 1906
prinesel ikre potočne postrvi iz Bosne, jih izvalil in nato vlagal v Sočo. Imel
je koncesijo za ribolov v Soči od Volarje do Trente z vsemi pritoki in je mnoga
leta vlagal mladice potočne postrvi v vse te reke. V Krnsko jezero pa je vložil
tudi jezerske zlatovščice in pisance. Takrat je bilo možno dobiti ikre potočne
postrvi in tako poznamo, da je že pred prvo svetovno vojno bila majhna
ribogojnica ob Bači v Hudajužni, še prej pa ob Idrijci v Idriji. Ribiči so bili
prepričani, da bo zato več rib v rekah in bo boljši ribolov. Seveda niso mogli
vedeti, da se bodo potočne postrvi skrižale s soškimi postrvi in ogrozile
njihov obstoj.
Leta 1938 so
Italijani zgradili hidroelektrarni v Doblarju in v Plavah. Zaradi dveh jezu so
tolminske reke izgubile jegulje, zgradili pa so ribogojnico v Kobaridu, da bi
izboljšali stanje s postrvi na Soči. Nimamo podatkov, kaj se je dogajalo v
kobariški ribogojnici do konca leta 1947. Kobarid je bil od konca 2. sv vojne v
coni A, ki so ga upravljali Angloamerikanci. S priključitvijo tega teritorija v
Jugoslavijo pa je prišel tudi Kobarid z njeno ribogojnico v Slovenijo.
Izvršni svet
LRS je dodelil kobariško ribogojnico Ribarskim zadrugam Tolmin, Idrija in
Gorica. Nimamo podatkov, kaj se je dogajalo z gojitvijo rib v tej ribogojnici.
Verjetno poslovanje ni bilo uspešno, saj je IS LRS kmalu ustanovil Zavod ribogojnice
Kobarid. Leta 1956 je bil ta zavod vključen v Upravo gojitvenih lovišč LRS in
leta 1961 v Zavod za ribištvo Ljubljana.
Prve podatke
o vlaganju zasledimo v poročilu o delu ribarske zadruge za leto 1948. Poročilo
navaja, da je bilo v Sočo in njihove prihodke vloženo 87.000 postrvjega zaroda.
Gotovo so bile to potočne postrvi in verjetno so jih dobili v ribogojnici v
Kobaridu.
V jeseni
1968 je ribiška družina prvič organizirala in izvedla smukanje soške postrvi v
reki Tolminki. Ikre so bile oddane v valjenje v ribogojnico Ilirska Bistrica.
Dve leti kasneje se je pričela vzreja soške postrvi v sodelovanju z RD Soča v
vališču v Solkanu. Zarod je bil pripeljan v gojitvene potoke in po enem ali
dveh letih so bile mladice izlovile in vložene v ribolovne reke.
Sodelovanje
z RD Soča je bilo v redu, vendar so ribiči iz RD Tolmin vedno želeli zgraditi
svojo ribogojnico. Dodaten vzgon je pomenilo odkritje čistih soških postrvi v Zadlaščici
leta 1985. Ribiči so več let tudi iskali primeren potok za vališče. Do leta
1988 so že ugotovili, da je najbolj primeren izvir Zapolje, ker je voda vedno
čista in vedno topla 11°C, tudi pozimi.
Problem je
seveda bil denar. Turistični ribolov se je večal, a to ni bilo dovolj. Na srečo
je prišla na pomoč sama soška postrv. Ko je bila odkrita edina reka, kjer so
samo čiste soške postrvi, se je že gradilo hidroelektrarno na tej vodi. Nekaj
kilometrov struge bo imelo manj vode in torej manj soških postrvi! Vodstvo
ribiške družine se je zato pogajalo s podjetjem Soške elektrarne, ki je gradilo
to elektrarno. Dogovorjeno je bilo, da bodo Soške elektrarne plačale stroške za
izgradnjo objekta valilnice, ribiška družina pa vso notranjo opremo in
inštalacije.
Valilnica je
bila končana jeseni leta 1989 in že tisto zimo so se že valile ikre soških
postrvi. Leta 1990 je bil že prvi dan zaposlen vodja ribogojstva in kmalu za
njim še dva ribogojca. Uspeh je bil zelo dober in do danes se je v vališču
vzredilo na milijone in milijone zaroda soških postrvi in kasneje lipanov.
Članom
ribiške družine pa ni bilo všeč, da je treba pozimi vsako leto z agregatom
izloviti mnogo plemenk, da bi pridobili ikre za vališče. Na srečo je spet
prišlo v pomoč podjetje Soške elektrarne. Po prvi sv. vojni je bila v Zalogu ob
Tolminki zgrajena prva elektrarna, ki je elektrificirala Tolmin. Po drugi sv.
vojni pa ta elektrarna ni več delovala. Po letu 1990 pa je podjetje Soške
elektrarne načrtovalo rekonstrukcijo te elektrarne in spet je prišlo
sodelovanje z ribiško družino. Skupaj se je leta 1994 zgradilo hidroelektrarno
in majhno ribogojnico. V to ribogojnico so se naselile plemenke soških postrvi
in kasneje tudi lipani.
Ti uspehi so
dali zagon vodstvu Ribiške družine Tolmin. Takoj so začeli razmišljati o večji
ribogojnici, kjer bi vzredili tudi odrasle postrvi in lipane, ki jih je treba
vlagati v reke med ribolovno sezono. Že pred letom 2000 so skupaj s Soškimi
elektrarnami iskali možno lokacijo. Na koncu so sklenili, da bi se zgradilo ribogojnico
nižje na Tolminki na desnem bregu in v tem času je bila lokacija za ribogojnico
potrjena tudi za prostorski načrt Občine Tolmin.
Vodstvo
ribiške družine je že leta 2000 pripravilo prvi projekt nove ribogojnice. Časi
pa so se spremenili. Pred tem letom ribiške družine niso imele davkov, po letu
2000 pa je bilo treba plačati DVD in ribiška družina je naenkrat izgubila 20%
dohodkov. Ni bilo več možno zgraditi nove ribogojnice in vodstvo je poskušalo
dobiti sodelovanje z večjo ribogojnico, kamor bi dali naše mladice soških
postrvi in lipanov v rejo. Že leta 2004, ko je bila Slovenija vključena v EU,
smo pričeli sodelovati z veliko ribogojnico pri Osoppu v Furlaniji. Tam je
ribiška družina kupovala vse šarenke za vlaganje v naše vode, istočasno pa smo
tja prodali po 50.000 mladic soške postrvi in lipanov, ki bi jih po dveh letih
kupili nazaj.
Po dveh
letih je delovalo za lipane in smo odkupili za okrog tri tone lipanov, za soške
postrvi pa samo prvič in zadnjič. Povedali so nam, da je njihova vzreja za
soške postrvi pretežka. Naslednje leto pa je bilo konec tudi z lipani. Vodstvo
ribiške družine je poskušalo dobiti sodelovanje z drugimi ribogojnicami, a ni
bilo uspeha.
Že leta 2003
je vodstvo ribiške družine pričelo pripravljati projekt in poslovni načrt za
novo ribogojnico, ker je računalo, da bo takoj po vstopu Slovenije v EU možno
dobiti sredstva iz ribjega sklada. To se je zgodilo 1. maja 2004 in jeseni je
RD Tolmin že predložilo svoj projekt Ministrstvu za kmetijstvo. Na žalost
društva niso mogla dobiti ta sredstva, ampak samo podjetja. Ministrstvo je
povedalo, da bo Slovenija dobila precej sredstva iz ribjega sklada v proračunu
EU od 2007 do 2013, vendar bo možno dobiti ta sredstva šele leta 2009.
Ministrstvo pa bo v EU zagotovilo, da bodo ta sredstva lahko dobila tudi
ribiške družine.
Vodstvo RD
Tolmin se je vsa naslednja leta prizadevalo, da bi pravočasno pridobilo parcelo
in vse pogoje za gradbeno dovoljenje. Prvotni projekt ni omogočal pridobitev
vodnega dovoljenja. Zato je hotelo kupiti ribogojnico v Kobaridu, ker je Zavod
za ribištvo to predlagalo, a po več kot enem letu se je to izjalovilo. Za tem se
je ribiška družina pogajala z lastnikom na parceli na levem bregu Tolminke, a
je bilo predrago. Končno smo spet napravili projekt na desnem bregu Tolminke,
ker nam je podjetje Soške elektrarne dovolilo, da se dobi odvzem vode pred
elektrarno, kar je omogočalo dovolj velik padec in s tem zvišati teren za
ribogojnico.
Konec leta
2006 pa nam je Ministrstvo za kmetijstvo sporočilo, da ribiške družine ne
morejo dobiti sredstev. Vodstvu ribiške družine je bilo jasno, da bo možno
graditi samo, če bo ustanovljeno podjetje. Trajalo je kar nekaj let in na Zboru
članov leta 2011 je bilo ustanovljeno podjetje Faronika d.o.o.
Zadnji
trenutek in z zadnjim denarjem se je leta 2014 začela graditi nova ribogojnica.
Zaključena je bila konec junija 2015 in dve leti že deluje.
